Dve muhi na en mah

Kot vse kaže, se bo naš najmlajši nacionalni muzej, Muzej slovenske osamosvojitve, v zgodovino zapisal tudi kot muzej z najkrajšim stažem. Marca 2021 ga je v naglici ustanovila vlada Janeza Janše, pa ne zato, ker bi takšen muzej potrebovali, temveč zato, da bi SDS v njem lahko uveljavila svojo, ideološko obarvano različico osamosvojitve, po kateri naj bi bil za odcepitev Slovenije od Jugoslavije zaslužen predsednik stranke Janez Janša. Tako ne preseneča, da so se za ustanovitev novega muzeja zavzemali le privrženci SDS in njenih civilnodružbenih podaljškov, kot je Združenje za vrednote osamosvojitve. Zgodovinska stroka pa mu je odločno nasprotovala, saj se s tematiko 20. stoletja in s tem tudi z osamosvojitvijo kakovostno ukvarjajo že najmanj trije slovenski muzeji. Prav te bi moral novi muzej tudi prositi za predmete iz njihovih zbirk, da bi sploh lahko sestavil svojo.

Vlada Roberta Goloba naj bi tej šaradi zdaj naredila konec. Kot je napovedala ministrica za kulturo Asta Vrečko, Muzeja slovenske osamosvojitve sicer ne bodo ukinili, temveč ga bodo skupaj s peterico zaposlenih pripojili osrednjemu nacionalnemu muzeju za zgodovino 20. stoletja, Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Po združitvi bo nastal nov javni zavod z novo organizacijsko strukturo, novim svetom zavoda in novim direktorjem, ki ga bodo iskali z javnim razpisom.

Predstavniki Združenja za vrednote osamosvojitve so ob tej novici pričakovano skočili v zrak, napovedujejo celo proteste. A gre za izjemno smiselno in taktično potezo. Z združitvijo dveh muzejev v novi zavod mandat ne bo prenehal le direktorju Muzeja slovenske osamosvojitve Željku Osetu, ki je bil pod ministrom Simonitijem na položaj imenovan v nenavadnih okoliščinah (pogoja petletnih vodstvenih izkušenj zagotovo ni izpolnjeval), temveč tudi direktorju Muzeja novejše zgodovine Slovenije Jožetu Dežmanu, ki ta položaj zavzame vsakič, ko Vasko Simoniti postane minister za kulturo.

Tako je bilo tudi v tretji Janševi vladi. Dežman je vodenje muzeja prevzel na začetku leta 2021 in na direktorskem položaju nasledil Kajo Širok. Ta je muzej vodila dva mandata in v tem času se je ustanova izrazito vpela v mednarodne projekte in postala obiskana destinacija, a to ni bilo dovolj za tretji mandat, saj je bil ministrov favorit znan vnaprej. S SDS kompatibilni Dežman, ki je bil sicer imenovan brez podpore sveta in strokovnega sveta muzeja, se je ministru z direktorskega položaja kmalu oddolžil z izdajo zbornika ob njegovi 70-letnici. Njegov mandat je zaznamovalo skrivnostno izginotje kipov iz zbirke NOB z Brda pri Kranju, izkazalo se je, da jih je dal Dežman (v sodelovanju s tedanjo vlado) premestiti v Park vojaške zgodovine v Pivki, čeprav za to ni bilo strokovnih podlag.

Kaja Širok se je prav zaradi nasprotovanja Simonitijevi kulturni politiki, ki je vdanost stranki in podrejanje iz koristoljubja postavila nad kompetence in strokovnost, kasneje vključila v politiko. Danes je svetovalka za kulturo v kabinetu predsednika vlade Roberta Goloba in s tem ena od sooblikovalk sedanje kulturne politike.

Z napovedano združitvijo obeh muzejev se bo seznam kulturnih ustanov, ki jih po Simonitijevem kadrovskem viharju vodijo strokovno oporečni direktorji ali politični komisarji, skrajšal. Še vedno pa na razplet čaka mučni položaj v Moderni galeriji, kjer se predsednik sveta Aleksander Bassin na vse kriplje trudi ubraniti čast direktorja Aleša Vaupotiča, v spletko je vpletel celo cehovski združenji likovnih kritikov in likovnih umetnikov, kar je pozneje naletelo na zgražanje med člani obeh združenj. Pripravil je tudi novinarsko konferenco v bran  direktorju, s čimer preostali člani sveta Moderne galerije niso bili seznanjeni.

Bassin je s to solistično akcijo v prvi vrsti reševal svoj položaj. A Moderna galerija predsednika sveta zavoda, ki po mnenju predstavnika zaposlenih v svetu Igorja Španjola zlorablja in krši pravilnik o delovanju sveta, ne potrebuje. Tako kot ne potrebuje direktorja, ki ni zmožen komunikacije z delovnim kolektivom.