»S snemanjem hidžaba iranske ženske osvobajajo celotno družbo«

Nemiri, ki so izbruhnili v Iranu, potem ko je sredi septembra tako imenovana moralna policija do smrti pretepla 22-letno Mašo Amini zaradi domnevnega kršenja pravil glede strogo zapovedane muslimanske ženske noše, so bliskovito prerasli v splošni upor proti islamski oblasti. Zahodni osrednji mediji se osredotočajo predvsem na prizore žensk, ki snemajo hidžab (naglavno pokrivalo, op. a.) in ga mečejo v ogenj, a ti plameni osvetljujejo še marsikaj drugega. Ta ljudska vstaja v Iranu, že tretja večja v zadnjih 13 letih, presega zahteve po večjem obsegu osebnih svoboščin; je upor proti islamski oblasti, pa tudi proti rentnemu kapitalizmu, ki ga ta uveljavlja, in proti strahotnim družbenoekonomskim razlikam, ki so njegova najočitnejša posledica. Moramo upoštevati, da tretjina Irancev živi pod pragom absolutne revščine, opozarja iranski filozof Arsalan Reihanzadeh, ki na Podiplomski šoli ZRC SAZU v Ljubljani pripravlja doktorat na temo Transformacije moderne misli – filozofije, psihoanalize in kulture.

V Iranu poteka revolucija ali ne? 

Za zdaj bi to gibanje s težavo opredelili kot revolucionarno, čeprav znotraj njega obstaja zelo močen revolucionarni potencial, usmerjen neposredno proti temeljem zdajšnje vlade. To je razvidno iz različnih gesel tega protesta. Da bi celostno razumeli sedanje gibanje, moramo upoštevati nekatere materialne vidike, ključne razmere, ki so pripeljale do upora. To so na primer teokratska struktura islamske republike z rentnim kapitalizmom, prav tako pa ukrepi, ki so jih uvedle ZDA …

Številni analitiki menijo, da želijo ZDA s sankcijami zlomiti iransko družbo in zanetiti ljudski upor proti oblasti. Vendar sankcije niso edini vzrok za revščino, sploh pa ne za družbenoekonomsko neenakost v Iranu. 

Da, to je ta dolga in zapletena zgodba o Iranu kot državi. Na samem začetku oblast ni imela nobenega otipljivega razumevanja gospodarstva, vladavino je vzpostavila na podlagi teokratske ureditve države. V prvem desetletju njenega obstoja je divjala vojna z Irakom. Velik del državnega proračuna je bil namenjen za vojskovanje in subvencioniranje gospodarstva ter osnovnih potreb prebivalstva. Po vojni, ki se je končala leta 1988, pa se je pojavilo vprašanje, kateri gospodarski model naj zdaj vpelje oblast. Brez kake javne in vključujoče družbene razprave se je odločila za kapitalistični model. Temu so botrovala tudi pogajanja med Iranom in Mednarodnim denarnim skladom (IMF) o ponovnem zagonu gospodarstva. To je sčasoma privedlo do tega, da smo imeli, na primer, populističnega predsednika Mahmuda Ahmadinedžada, ki je bil tarča številnih kritik z Zahoda, v IMF pa so ga nadvse cenili, ker je dereguliral gospodarstvo in sprožil množično privatizacijo. Od nje so imeli korist samo ljudje, neposredno povezani z oblastjo, kar nazorno priča o kleptokratski in oligarhični ureditvi države.

Kam nas je to pripeljalo? Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je 90 odstotkov delavcev v Iranu imelo službo za nedoločen čas. Danes je ravno nasprotno: 90 odstotkov delavcev dela na podlagi pogodb za določen čas. To so uradni podatki. Skratka, iranska oblast je kljub vsemu antagonizmu do ZDA kopirala njihov gospodarski model. To je pomenilo razkroj družbe v smislu socialnega propadanja in naraščanja neenakosti. Uradni podatki tudi navajajo, da tretjina Irancev živi pod pragom absolutne revščine, čeprav živijo v eni najbogatejših držav v širši regiji.

Položaj žensk v Iranu je primerljiv s položajem proletariata v kapitalizmu ali črnske skupnosti v Ameriki. To je ta del družbe, ki s svojo emancipacijo lahko emancipira celotno družbo.

V katerih pogledih je Iran ena najbogatejših držav v regiji? 

Po naravnih bogastvih in bruto domačem proizvodu. A prav vpogled v dohodkovno neenakost nam razkrije to razliko med peščico superbogatih in vsemi drugimi, ki živijo čedalje težje. V zadnjih desetih letih opažamo znatno krčenje in izginjanje srednjega razreda. Zahodni mediji pri poročanju o sedanjih protestih ne omenjajo politično-ekonomskih razmer v Iranu, ki so jih determinirali rentni kapitalizem kleptokratske vlade in drakonski ukrepi ZDA in so eden najpomembnejših izvorov naraščajočega nezadovoljstva.

Ko upoštevamo sedanji gospodarski položaj, dobimo zelo jasen razlog, zakaj velik del prebivalstva trpi najbolj uničujoče posledice rentnega kapitalizma ter ukrepov in zakaj so se Iranci pridružili boju, ki so ga začele ženske.

Pri tem moramo upoštevati prav partikularno, strukturno mesto, ki ga v družbi zavzemajo iranske ženske. Sedanji boj se občutno razlikuje od prejšnjih prav po radikalnem revolucionizmu, ki ga poosebljajo. Prve so bile sistematično izključene iz družbeno-političnega prostora islamske republike. Dan po revoluciji februarja 1979 so po odločbi ajatole Homeinija, ustanovitelja islamske republike, začela veljati nova pravila, ki so med drugim zajemala izključitev sodnic, odpuščanje novinark in odpravo šolskega sistema, ki učencev ni delil glede na spol.

Nekaj dni kasneje, 6. marca, je Homeini v javnem govoru razglasil novo pravilo obveznega nošenja hidžaba za vse ženske, zaposlene na ministrstvih. Dva dni kasneje je na ulicah ogromno žensk protestiralo proti temu odloku, to pa se je časovno ujemalo z mednarodnim dnevom žensk. Gibanje je privedlo do prvega organiziranega protesta proti vladi in takoj dobilo širšo mednarodno podporo zahodnih feministk, kot sta Simone de Beauvoir in Kate Millett. Sedanji upor žensk torej ni boj, ustvarjen ex nihilo. Zametke današnjih razmer najdemo v omenjenem feminističnem gibanju, ki se je začelo 8. marca 1979. Izključitev žensk iz družbenega prostora je konstitutivna izključitev v smislu, da ustanovitev islamske republike kot verske oblasti temelji na takšni izključitvi. Sedanjega boja iranskih žensk ne smemo skrčiti samo na dejstvo, da si želijo več pravic, med njimi pravico do svobodne izbire oblačil. Ta boj ne zadeva pridobivanja pravic v sedanjem političnem in pravnem okviru. Gre za preizpraševanje okvira kot takšnega z zahtevo po redefiniciji sistema z vodilnim geslom »Ženske, življenje, svoboda«. Izjemni ali edinstveni položaj žensk v Iranu je primerljiv s položajem proletariata v kapitalizmu ali črnske skupnosti v Ameriki. To je del družbe, ki s svojo emancipacijo lahko emancipira celotno družbo. Eno od gesel, prisotnih na protestih 8. marca 1979, poudarja to trditev: »Merilo svobode v katerikoli družbi je stopnja svobode žensk v tej družbi.« Prav zaradi tega vidika so se preostali zatirani deli družbe – etnične in verske manjšine, delavci, študenti, učenke in učenci – prepoznali v revolucionarnem boju iranskih žensk in se mu pridružili.

Bi lahko rekli, da bi z neupoštevanjem posebnega družbenega položaja žensk v Iranu pravzaprav zanikali celoten potencial njihovega boja? 

Točno! Pomanjkljivo razumevanje položaja žensk v družbi privede do reduciranja sedanjega revolucionarnega gibanja. Tudi vztrajanje iranske oblasti pri obveznem nošenju hidžaba lahko razumemo v kontekstu tega edinstvenega položaja žensk v družbi. Kar si oblast prizadeva zakriti s hidžabom, ni specifični ženski del telesa ali organ, temveč prazen prostor, ki je nastal leta 1979. Ta revolucija je radikalno prekinila tok zgodovine, zlom, ki je sledil, pa je sprožil gromozansko zgodovinsko silo, s katero je bila zgrajena islamska republika.

Ženske so bile prve izključene iz družbeno-političnega prostora prav zaradi tega, ker s svojim obstojem kažejo, naznanjajo ta radikalni zlom, ki je v zgodovini odprl to osnovno praznino. Ženske v Iranu postavljajo v ospredje strukturno praznino temeljev, na katerih je bila zgrajena islamska republika, in ne pozitivne substance, ki jo imenujemo bog šiitskega islama. Iranske ženske si danes prizadevajo ponovno evakuirati oziroma izprazniti ta strukturno prazni prostor, ki je lokacija svobode kot take. To strukturno negativnost, ki je hkrati lokus svobode, zdaj eksploatirata Homeinijev šiitski islam in rentni kapitalizem. Drugače rečeno, tisto, kar islamska republika želi prikriti s hidžabom, je prav ta prazni prostor svobode, ki so ga iranske ženske danes izbezale na plano. Na tej točki ženske poosebljajo neki ateistični moment, saj je ženskost kot takšna v svojem jedru ateistična. Ne gre za razkrite lase ali telo, temveč za to, kaj to razkrivanje simbolizira.

Ni velike razlike med uradniki islamske republike in člani ameriškega vrhovnega sodišča, ki je prepovedalo splav. V tem smislu, če vidimo to dimenzijo ženskega ateizma kot univerzalno značilnost, lahko trdimo, da je iranski boj pomemben del univerzalnega boja vseh žensk po vsem svetu.

Bi lahko rekli, da je to, kar se zdaj dogaja, močnejše kot tako imenovana zelena revolucija leta 2009, ko je ulice Teherana in drugih mest zasedlo več milijonov ljudi? 

Poglavitna razlika med sedanjim dogajanjem in tistim leta 2009 je, da je takratno civilnodružbeno Zeleno gibanje obstajalo in delovalo znotraj okvirov islamske republike. Osrednje geslo gibanja je bilo: »Kje je moj glas?« Nanašalo se je na ponareditev izidov predsedniških volitev, s katero je oblast preprečila zmago reformističnega kandidata Mira Hoseina Musavija. Njegovi podporniki so se zgrnili na ulice in protestirali zoper ukradene volitve, niso pa šli onkraj tega.

Oblast je povečala stopnjo zatiranja in hkrati pospešila procese privatizacije zdravstva in šolstva, s čimer je, poenostavljeno povedano, javnost začela izgubljati dostop do javnega dobrega. S povečevanjem socialnih stisk marsikdo ni imel več ne prostora ne časa zase in ne možnosti, da bi se javno izražal. Edini prostor, ki je bil tu na voljo, je bil v domeni družabnih omrežij, ta pa je oblast poskušala nadzorovati in po potrebi omejevati, hkrati pa jih je potrebovala za kanaliziranje vse te negativne energije, ki se je kopičila v družbi. Sedanji dogodki v Iranu so veliko bolj revolucionarni v primerjavi s prejšnjimi vstajami, tudi sedanja gesla so veliko radikalnejša, saj so usmerjena neposredno proti ajatoli Hameneju. Ljudje na tej točki sicer še ne vedo točno, kaj hočejo doseči. Gre za vprašanje, kaj naj sledi po strmoglavljenju islamske oblasti. To je znana težava številnih revolucionarnih gibanj.

Kot rečeno, trenutno je v ospredju geslo »Ženska, življenje, svoboda«, vendar te besede potrebujejo vsebino. Kaj mislimo s tem, ko rečemo ’ženska’, ’življenje’, ’svoboda’? Seveda, ’ženska’ je subjekt, ’življenje’ izvira iz zgodovinskega materializma, ’svoboda’ pa je ideja, vendar je treba te pojme prevesti in jih konkretizirati.

Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je 90 odstotkov delavcev v Iranu imelo službo za nedoločen čas. Danes je ravno nasprotno: 90 odstotkov delavcev dela na podlagi pogodb za določen čas.

Vse to govori, da v Iranu poteka poskus revolucionarnega prevrata veljavnega družbenega reda. Na tej začetni stopnji je zelo pomembno sklepanje različnih zavezništev. Kako je s tem? Vidimo proteste, ne pa tudi splošnih stavk. 

Opažamo, da so zahteve žensk proti obveznemu nošenju hidžaba prerasle v pozive k strmoglavljenju oblasti. V povezavi s to zahtevo oziroma v povezavi z izražanjem precejšnjega nezadovoljstva glede razmer v državi so na jugu Irana že potekale tudi stavke začasnih delavcev v naftni panogi, a so jih takoj surovo zatrli, kajti oblast razume, da je to resnično nevarno zanjo.

Na univerzah so predavanja potekala na daljavo, prek spleta, ker se je vlada bala, da bi fakultete postale nove točke upora. Prav ta strah vlade se je uresničil. Zdaj se študentje vsak dan zbirajo pred univerzami in protestirajo na najbolj ustvarjalne načine. Lahko rečemo, da so univerze za zdaj najbolj vroče lokacije protestov. V nekaterih provincah, kot je recimo kurdska provinca na severozahodu države, kjer poteka eden od glavnih segmentov protesta, trgovci in učitelji neprestano stavkajo. Prav tako smo videli številne ljudi, zaposlene v različnih panogah, ki so zapustili delovna mesta kot simbol nestrinjanja z vlado in njenim surovim zatiranjem.

Vedeti moramo, da vse te stvari potrebujejo čas, da se razvijejo. Od izbruha protestov do zdaj je minil mesec in pol. Revolucija proti nekdanjemu iranskemu voditelju šahu Rezi Pahlaviju je trajala 13 mesecev; začela se je v bistvu že leta 1978. Pri takšnih družbeno-političnih procesih imate dve glavni stopnji. Prva je strast. Njeno udejanjanje vidimo danes na ulicah Irana. Strast je produkt vseh negativnih občutkov ljudi, od naveličanosti, občutka ponižanosti do frustracij. V ZDA in Evropi se ta strast usmerja v populizem. Desna populistična gibanja se hranijo z njo. V Iranu se vsa ta negativna energija zliva na ulice in dobiva obliko poguma, drznosti, gorečnosti in hrepenenja. V nadaljevanju ta strast lahko privede do akcije, to je ta druga stopnja, ki predvideva začrtanje nove politične agende, nove definicije in oblike družbe. Glavno vprašanje je, ali se bo to zgodilo.

Ko sem bil pred leti v Teheranu, mi je ostal v spominu tale dogodek. Zgodilo se je na ulici. Mlada ženska je nosila naglavno pokrivalo, vendar je bilo spuščeno proti zatilju, tako da so se videli lasje. Starejša ženska, odeta povsem v črno, je pristopila, ji pokrivalo jezno popravila in jo nadrla. Iz tega sklepam, da v Iranu ne poteka samo boj med ljudmi in oblastjo, temveč tudi med dvema poloma družbe, pavšalno rečeno, med progresivnim in konservativnim. To lahko družbo raztrga na kose.

Da, marsikdo poudarja, da je iranska družba mogoče preveč razdeljena. A če se osredotočimo na načine, kako delitve znotraj družbe nastanejo, lahko rečemo, da je večkratnost teh delitev produkt islamske države in njenega izkoriščanja tistega prvotnega zloma, ki je nastal po revoluciji leta 1979. Od ustanovitve republike pa vse do danes je oblast poskušala potlačiti in izkoristiti to prvotno delitev z najtrdnejšimi pojmi, kot je legalistični islam, s čimer se je poskušala izogniti vrzeli monoteističnega diskurza šiitskega islama. Enako je počela z rentnim kapitalizmom. A bolj ko se trudi zapolniti to vrzel, več delitev nastane v družbi. Iranska družba si že skoraj 200 let prizadeva oblikovati tretji diskurz, lahko mu rečemo iranska sodobnost, ki bi presegel oba diskurza monarhije in šiitskega klerikalizma. Današnji boj je še eden v vrsti številnih kolektivnih prizadevanj v iranski zgodovini, da se konča to izkoriščanje delitve med kraljem in verskim vodjo, ki se ne more izničiti. Sedanje prizadevanje bi lahko namesto potlačitve delitve ali fiksacije te sile na eno figuro odprlo novo pot, ki bi ljudem omogočala, da sami ustvarjajo nove oblike sublimacije na individualni in družbeni ravni. Konkretno, Iranci so v revoluciji leta 1979 končali izkoriščanje te delitve in kralju preprečili nadaljnje izkoriščanje, današnji boj pa je usmerjen proti verski avtoriteti in rentnemu kapitalizmu. A da ne bi ta ambicija vodila do »vrnitve, potlačene kot farsa«, je treba umestiti na dnevni red »določno negacijo« islama namesto »abstraktne negacije«, to se dobro kaže v enem od gesel na današnjih protestih: »Mula, spelji se, pojdi stran!« Vendar mule (verski voditelji, op. a.) ne smejo iti nikamor, ostati morajo in sodelovati v »determinirani negaciji« islama.

Je v Iranu najti mule, ki so pripravljeni prevzeti to nalogo?

Ne vem, ali obstajajo, jih pa potrebujemo. Spomnil bi na Martina Lutra, ki je s svojim gibanjem reformiral krščanstvo. Takšne osebnosti ali gibanja bi se morala pojaviti tudi v Iranu in narediti enako s šiitskim islamom. S tem ne mislim, da bi morali Lutra neposredno posnemati, toda tako, kot je on imanentno kritiziral krščanstvo, je treba kritizirati islam. To je ključna vloga trenutnega gibanja, ki bi lahko ustvarilo razmere za takšno imanentno kritiko in določno negacijo islama. Seveda to ni celotna zgodba, ta boj bi si prav tako moral prizadevati za redefinicijo družbene vezi, ki bi temeljila na egalitarnem sobivanju in soustvarjanju, onkraj rentnega kapitalizma.