Ko fake postane žlahtni original

Kje in kako začeti pripoved o zasedbi Fake Orchestra? Dejstev, romaneskne pripovedi, anekdot in dogodkov, ki povezujejo zgodbe odličnih slovenskih glasbenikov ter sestavljajo veliko sliko o »Fejkih«, je za nekaj filmov in tudi za obsežno monografijo s priloženo glasbo, ki bi jo veljalo napisati in izdati. So fenomen, in to iskriv, inteligenten in žlahten. Kje torej začeti? Morda kar pri Igorju Leonardiju, kitaristu, skladatelju in glasbenem aranžerju, multiinstrumentalistu, in pri njegovem vztrajnem iskanju prave glasbe. Prepotoval je skoraj vse celine in pri tem raziskoval temelje glasbe, spoznaval nove inštrumente, se jih naučil igrati in jih tudi izdelati.

Morda bi morali pripoved začeti pri Ani Vipotnik, ki se je iz rosno mlade nadarjene pevke razvila v samozavestno izvajalko z močno odrsko prezenco in neskončno lepim glasom. Njen glas se je s šolanjem vedno bolj odpiral in postal nežen »inštrument«, s katerim z lahkoto interpretira slovenske ljudske pesmi in jazzovske standarde, afriško in tudi balkansko zvočno mnogoterost.

Nemara bi morali začeti pri Ninu De Gleriji, baskitaristu in skladatelju, članu bendov Begnagrad, Quatebriga, Štefbet Rifi in še nekaterih; morda pri Jeleni Ždrale, virtuozni violinistki in skladateljici, ki občasno igra tudi pri Kataleni, v skupinah Brina, tAman in Mala mestna muzika; ali pri pevki in igralki Janji Majzelj ali morda pri Blažu Celarcu, tolkalcu, ali pri bobnarju Alešu Rendli, tudi članu bendov Begnagrad, Srp, Quatebriga, Bratko Bibič & The Madleys itd. Vsi našteti glasbeniki so leta 1997 sestavljali prvotno jedro močnega glasbenega kolektiva Fake Orchestra.

»Najprej smo bili Fake, nato pa še Orchestra,« se pošali Leonardi, ki je ustanovitelj in na neki način neformalni vodja zasedbe.

Fejki so včasih kvartet, včasih sekstet, včasih pa kar celoten orkester. Združujejo različne glasbene zvrsti, jazz je zanje izhodišče, osnova, sidro. So fenomen, in to iskriv, inteligenten in žlahten.

Včasih je ta kvartet, včasih sekstet, včasih pa kar celoten orkester. »Zvenimo lahko tako ali drugače, kot orkester ali kot manjša zasedba. Lahko smo balkanbend ali pa jazzovski orkester. Nismo pravi, temveč nepravi (fake) orkester. V bistvu pa smo glasbeni kolektiv. Članstvo prilagajamo posameznim projektom. A to so veliki mojstri, ki jim je treba pustiti precej svobode. Sicer pa koketiramo z jazzom v smislu, da imamo precej odprtega prostora za improvizacije. Vrhunskim glasbenikom moraš pustiti, da so ustvarjalni,« pripoveduje Leonardi. Fejki združujejo različne glasbene zvrsti, jazz je zanje izhodišče, osnova, sidro. Njihova glasba je neke vrsta fuzija etno glasbe z jazzom, bluesom, reggaejem, funkom, afrobeatom, balkanskim etnom, pa tudi klasično glasbo in free jazzom.

V teh letih se je pod imenom Fake Orchestra zbral res cvetober glasbenikov, vseh skupaj jih je dober ducat, poleg že naštetih moramo omeniti še multiinštrumentalista Boštjana Gombača, virtuoza na klarinetu in flavti ter na piščalih in tolkalih, Davida Jarha (trobenta), Ano Šimenc (alt saksofon), Primoža Fleischmana (tenor in sopran saksofon), Igorja Matkoviča (trobenta + krilovka), Lazara Ameda Hierrezuello Zumeto (tolkala), Enosa Kuglerja (bobni), Tadeja Kampla (kontrabas), vsi sicer igrajo tudi v drugih glasbenih zasedbah. Prav zato, ko govorimo o zasedbi Fake Orchestra, govorimo o glasbenem kolektivu izvrstnih glasbenikov različnih generacij in glasbenih usmeritev, ki jih druži predvsem ljubezen do igranja dobre glasbe. Tudi zato je bil njen razvoj in razvoj njenega repertoarja slogovno neobremenjen in spontan.

Z dobro premišljenim pristopom in avtorskim glasbenim aranžmajem so njeni člani v ritme funka, rocka, jazza, afrobeata in reggaeja pretopili tudi denimo slovenske in druge ljudske pesmi, da so zazvenele kot briljantna celostna zvočna podoba. Slovenske ljudske pesmi je v bend prinesla Ana Vipotnik: »V različnih glasbenih aranžmajih so izšle na našem petem albumu KUD. Nekaj pesmi je iz moje družinske zakladnice, nekaj iz slovenske etno dediščine. Tako je nastal pisan izbor slovenskih ljudskih pesmi, ki smo jih izvajali v posodobljenih različicah. In ja, jaz sem v Fake Orchestra prinesla slovenske ljudske pesmi, Igor je prinesel Afriko, Janja Majzelj šanson in tako naprej, vsak član benda je s svojo potezo obogatil našo glasbo. Hkrati pa je v glasbi najbolj zanimiva improvizacija, ko se glasbeni prostor odpre in se glasbeniki prepustijo trenutku.« Izvajajo tudi pesmi slovenskih sodobnih pesnikov, na primer Milana Dekleve, pa pesmi Aninega dedka Ceneta Vipotnika, vse sta uglasbila skupaj z Igorjem Leonardijem. Vsaka od petih dosedanjih plošč Fake Orchestra je poslušalstvu predstavila nov vidik ustvarjalnosti tega glasbenega kolektiva. Živi nastopi so zanj izredno pomembni, nekaj albumov je zato raje posnel v živo na koncertih kot v snemalnem studiu.

Preden se je Igor Leonardi dokončno vrnil v Slovenijo in poklical glasbene kolege, tudi tiste iz benda Quatebriga, s katerimi je muziciral že v osemdesetih letih, je živel na različnih koncih planeta. Bivanje v drugih kulturah in spoznavanje teh je pomembno vplivalo nanj in na njegovo glasbo, kasneje pa tudi na zvok in značaj Fake Orchestra. Sredi osemdesetih let je odpotoval v Zahodno Afriko, v Burkina Faso, spoznaval tamkajšnji način muziciranja, igral na afriške harfe in tolkala. Nekatere afriške inštrumente – koro, n’goni in balafon – je vključil v svoj glasbeni izraz. Pravi, da je v Afriki prav sodelovanje glasbenikov temelj za dobro glasbo, prav tako sodelovanje in sozvočje tonov, ki se prepletajo in skupaj dihajo. V Afriki glasbo doživljajo kot živ organizem, glasba in ritem sta del njihovega življenja. »Glasba je znanost, zelo eksaktna znanost. Glasba je prav poseben človeški izum, ki upošteva matematična pravila,« razloži Leonardi.

Ana Vipotnik poje v 17 jezikih. Pri tem je pomemben glasbeni posluh, a tudi posluh za jezike. V vseh jezikih razume, kaj poje, ker sicer pesmi ne bi znala in ne bi mogla interpretirati.

Konec osemdesetih let se je odpravil v Severno Ameriko, tja, od koder prihaja jazz. Deset let je živel in muziciral v New Yorku in San Franciscu, se preživljal z različnimi priložnostnimi deli ter hkrati študiral jazz in blues. Srečal je marsikaterega znanega glasbenika in igral z njim, igral je tudi s svojim »idolom« Donom Cherryjem (1936–1995), znamenitim jazzovskim trobentačem, ki je nekaj desetletij muziciral skupaj s saksofonistom Ornettom Colemanom (1930–2015). Leonardi je torej živel glasbo v samem ‘žrelu’ ameriškega free jazza. Ta izkušnja mu je prinesla veliko življenjskih in veliko intenzivnih in odločujočih glasbenih izkušenj. »Don Cherry me je seznanil tudi s harmolodičnim principom igranja glasbe, kjer v bistvu ni enega glavnega inštrumenta, ves orkester je en sam zvok. Pri harmolodiki ti da melodija skladbe predvsem okus, groove, ponavljajoči se ritem za kasnejšo improvizacijo. Imaš pulzirajoči ritem, nad katerim lebdi neka melodija. Tako se tudi Fake Orchestra glasbe loteva na svoboden harmolodičen način,« pripoveduje Leonardi. Sodeloval je med drugim s člani rock skupine Metallica, nastopal na številnih mednarodnih jazzovskih festivalih od San Francisca do New Yorka, Houstona, Züricha, Istanbula, Prage in seveda Ljubljane.

Tisti, ki hlepijo po svetovni sceni, se sprašujejo, zakaj je Leonardi niz uspešnega mednarodnega delovanja prekinil in prišel nazaj v Slovenijo. Odgovor sta Ana in ljubezen, spoznal pa je še, da vse, kar želi delati in doseči z glasbo, lahko tudi v Sloveniji in iz Slovenije. Kakorkoli, napisal je nekaj gledališke glasbe za predstave Vita Tauferja in filmske za filme Damjana Kozoleta (Delo osvobaja, Za vedno … ); za film Rezervni deli je prejel nagrado vesna za najboljšo filmsko glasbo. Marsikateri gledalec javne televizije ga pozna kot soavtorja poučne glasbene oddaje Muzikajeto, ki jo je vodil skupaj z igralcem Gojmirjem Lešnjakom - Gojcem, zadnjih pet let pa je programski vodja Jazz Cluba na Ljubljanskem gradu.

V bistvu je Leonardijeva življenjska zgodba fantastična pot glasbenika, ki se je igranja na kitaro začel učiti kot avtodidakt, nekaj ur se je učil pri kitaristu Jerku Novaku, tri leta študiral na Akademiji za jazz v avstrijskem Gradcu, nato pa na terenu spoznaval svetovne muzike, tudi v Indiji, kjer se je naučil igrati na sitar. Izkušnja muziciranja z velikani jazza ga je izmojstrila: »Zame je zelo pomembno, kako zna nekdo deliti glasbo z občinstvom in kako sodelovati, smo v polju skupinskega muziciranja, kjer je izredno pomemben pristop. Sicer pa večina današnje popularne glasbe izvira iz Afrike in Združenih držav Amerike, saj se je razvila iz bluesa. Tam sem iskal znanje in navdih.«

Ob Leonardiju je srce in duša Fake Orchestra Ana Vipotnik. Vse od začetkov, ko se je odločila, da bo petje njen poklic, je razvijala svoj glas, pred sedmimi leti pa je začela s posebno tehniko – z dihalno koordinacijo. Ta vzpostavlja ravnovesje v delovanju vseh mišičnih skupin, ki vplivajo na dihanje in s tem na petje. Po naključju ali pa tudi ne je spoznala Švicarja Robina De Haasa, učitelja dihanja in petja iz Lausanna. Od takrat se vsaj enkrat na leto oglasi pri njem na nekajdnevnem seminarju. Že nekajkrat ga je povabila v Slovenijo, gostila ga bo tudi letos pozno jeseni. Medtem se je sama že toliko izmojstrila, da ima svoj studio za dihalno koordinacijo, kjer poučuje in pomaga pevcem in pevkam, da razvijejo svoj pevski »mišični potencial«, prav tako drugim, ki se želijo naučiti pravilnega dihanja. Zaveda se, kako ji je ta tehnika pomagala pri krepitvi in razponu glasu.

Ana Vipotnik poje v 17 jezikih. Pri tem je pomemben glasbeni posluh, a tudi posluh za jezike. »Eden od največjih izzivov je bil indijski jezik. Ko sem pela ob 150. obletnici Gandhijevega rojstva, priznam, sem imela tremo. Ampak trema mora vedno biti, če je prava, je koristna. Pojem tudi v kar nekaj afriških jezikih, sem članica afriškega pevskega zbora Sankofa. Ime Sankofa izvira iz ganskega simbola, ki pomeni vzeti nekaj dobrega iz preteklosti in uporabiti v prihodnosti. Tako tradicionalne afriške pesmi predstavimo v sodobnem aranžmaju. V vseh jezikih razumem, kaj pojem, ker sicer pesmi ne bi znala in ne bi mogla interpretirati.« Najprej jo poleg melodije pritegne zvok jezika, jo očara, nato si prevede besedilo pesmi, da razume vsebino, sledi vztrajno poslušanje in študij značaja tega tujega jezika, torej kako se kaj izgovarja, kako se zlije v melodijo, kako se zaiskrijo čustva. V takšnem trenutku se mora osredotočiti na sporočilo pesmi in njeno bistvo. To niti po naključju ni lahka naloga, še posebej, če to počneš v kar 17 jezikih.

Ana Vipotnik in Igor Leonardi nastopata tudi kot duet, del njunega obsežnega repertoarja je med drugim uglasbena poezija slovenskih pesnic in pesnikov. Nedavno sta nastopila v Placu, novi ljubljanski avtonomni coni, bend Fake Orchestra pa je letos ob svoji 25-letnici odigral niz manjših koncertov. Med drugim mu bomo lahko prisluhnili na dobrodelnem koncertu za ljudstvo Nuba, ki ga 8. novembra v ljubljanskem Kinu Šiška skupaj s Tomom Križnarjem pripravlja Igor Leonardi. Nastopili bodo tudi številni drugi glasbeniki, denimo Vlado Kreslin, Mrfy, Prismojeni profesorji bluesa, Pero Lovšin ...

Fake Orchestra vedno znova, kamorkoli pride, kjerkoli igra, osvoji s spoznanjem, da je tudi popularna glasba lahko poglobljena in kompleksna, kot je, nasprotno, avantgardna in eksperimentalna glasba lahko zabavna. Najboljši dokaz za to je prav njihova glasba.

(T)rohnenje

Na dobrodelnem koncertu v podporo Nubam tudi Fake Orchestra

V ljubljanskem Kinu Šiška bodo v torek, 8. novembra, premierno predvajali film Trohnenje 2022, v katerem avtorja Tomo Križnar in Bojana Pivk Križnar trohnenje etike v najbolj tehnološko razvitem svetu primerjata s trohnenjem še živih ljudi v materialno najmanj razvitem, najbolj napadanim, skritim in pozabljenem delu sveta.

Področje Nubskih gora in Modrega Nila pod nadzorom Sudanske ljudske osvobodilne armade je odrezano od sveta. In prav tam se zaradi vojn in vsesplošnega pomanjkanja širi gobavost. Ta bolezen je od 1977 sicer ozdravljiva, a ne v tem delu sveta, kamor si zdravstveni delavci in humanitarci ne upajo. Še huje je, da zahodnih odločevalcev problematika ne gane. Avtorja filma zato apelirata na vse nas.

Pred projekcijo filma, ki bo ob 18. uri, si bomo lahko ogledali starejši Križnarjev film Nuba, čisti ljudje (ob 16. uri) in prisluhnili njegovemu predavanju (ob 17. uri). Po filmski premieri pa sledi dobrodelni koncert za odpravo gobavosti med Nubami (ob 20. uri), na katerem bodo nastopili Vlado Kreslin, Amaya - Maja Keuc, Mrfy, Prismojeni profesorji bluesa, Pero Lovšin, Grega Skočir, Fake Orchestra in drugi.