Center za odstranjevanje ljudi

Ogled Postojnske jame je za tuje turiste tako rekoč obvezen del programa med obiskom Slovenije – nekaj takega kot sprehod čez ljubljansko Tromostovje ob hkratnem pogledovanju proti gradu ali uživanje v kremni rezini ob Blejskem jezeru s pogledom na otok. Toda nekateri tujci v Postojni ne pridejo do omenjene znamenitosti. Slab kilometer zračne črte od lepot Postojnske jame najdemo povsem drugačno kategorijo tujcev. To so tujci, katerih gibanje je omejeno in so nameščeni, dejansko zaprti, v centru za tujce. Tega brez težav primerjamo z zaporom, saj je ljudem, ki se znajdejo v njem, tako kot zapornikom odvzeta osebna svoboda.

V zapor je sicer lahko »nameščen« vsak, bodisi slovenski državljan bodisi tujec, center za tujce pa je rezerviran zgolj za slednje. In to za tiste, ki jim je bil izrečen izgon oziroma odstranitev iz države ali pa jim je bil izrečen ukrep omejitve gibanja, kar je usoda nekaterih prosilcev za azil. Tu se večje razlike končajo, podobnosti pa najdemo na vsakem koraku. Ko tujce policija pripelje v center za tujce, morajo najprej skozi detektor kovin in pred čitalnik prstnih odtisov; to je namenjeno »varnostnemu« preverjanju v različnih (mednarodnih) podatkovnih zbirkah, seveda tudi v skupni evropski bazi prosilcev za azil. »Za primer, če je tujec za azil zaprosil že kje drugje,« pojasni dolgoletni vodja centra. »Moje ime je Jože Konec, z e v priimku, marsikdo naredi napako in napiše Konc.« To je po svoje primeren priimek, saj za nemalo tujcev, ki pristanejo v tej ustanovi, to tako ali drugače pomeni konec poti. »Ali pa nov začetek,« pričakovano odvrne vodja centra.

Namestitev v centru za tujce je v vseh pogledih enak ukrep kot prestajanje kazni v zaporu.

Sledita prhanje in menjava oblačil. »Razen osebnih predmetov, ki jih želijo imeti pri sebi, je vse ostalo, tudi njihova obleka, deponirano pri nas in to dobijo, ko center zapustijo.« Kaj pa telefoni, ki so za marsikoga najpomembnejša lastnina, saj omogočajo ohranjanje stikov z domom in drugimi ljudmi na poti in so vsestranski potovalni pripomoček? »Telefoni se ob nastanitvi deponirajo, vsak dan po zajtrku jih dobijo v uporabo in jih imajo do 18. ure zvečer.« Dolga leta so jih imeli na voljo le kako uro na dan, nedavno pa so ta čas podaljšali. A zakaj jih nimajo pri sebi ves čas? »Zato, ker je tak hišni red, taka so pravila.« Ampak zakaj? »Zato, ker ne. Zaradi fotografiranja, snemanja, pa tudi, da si jih med sabo ne kradejo. Od nekdaj je tako pravilo,« pravi Konec, ki nas je vodil skozi center.

Kot primer dobre prakse omeni sobo za tišino oziroma molilnico, ki je nastala v sodelovanju z nevladnimi organizacijami. Na steni so lesene silhuete drevesnih listov, na katerih v več jezikih piše ’upanje’, »eden pa je prazen, za vse tiste jezike, ki jih na steni ni. Za vsakogar, ki pride sem notri, obstaja upanje,« pravi Konec. Ali s tem posredno ne pritrjuje dejstvu, da so tujci, ki pristanejo v centru, navadno obupani in še posebej močno stremijo k nečemu? »Stremijo k temu, da pridejo od tod. Ali da si v življenju kaj ustvarijo.«

Center je razdeljen na več oddelkov, na vsakem je tudi kadilnica, soba z nekaj klopmi in prižigalnik cigaret – majhno kovinsko škatlo na steni, ki je nadomestek za vžigalnike, saj ti niso dovoljeni. Gre za nekaj, kar bi našli tudi v zaporu. Tako kot rešetke na slehernem oknu in zaklenjena vrata, ki ločujejo oddelke med seboj. Tako kot v zaporu imajo tudi tujci v centru za tujce možnost izhoda na prosto le kako uro ali dve na dan. In čeprav je na ograjenem območju centra zunanje igrišče za športe z žogo, se dejansko tujci lahko rekreirajo zgolj v manjšem notranjem atriju, na tipičnem zaporskem »igrišču«, s katerega vidijo le nebo.

Konec pojasnjuje, da imajo pravico do zunanjega igrišča praviloma posamezniki, ki so »manj begosumni«. Nekaj pa je odvisno tudi od tega, kako zaseden je center. Če je tujcev manj, kot je bilo tudi v času našega obiska, ko jih je bilo tam le 35, jih imajo raje kar pod nadzorom. »Saj je vse v redu, saj ni s tem nič narobe. Mi smo policija in skrbimo za varnost tujcev, ki so tu nastanjeni, zaposlenih in okolice, v kateri živimo. Če imamo tu sto tujcev, ne moremo izpostavljati okolice temu, da rečemo, pojdite vsi na zunanje igrišče. Kaj jih bomo potem tri dni lovili po Postojni, ko nam bodo ušli čez ograjo in nam bo spet lokalna skupnost očitala, da nič ne naredimo za varnost krajanov?«

V postopku vračanja v državo izvora je bilo tedaj v centru le pet tujcev, preostali so bili prosilci za mednarodno zaščito, ki jim je notranje ministrstvo omejilo gibanje. Notranje ministrstvo oziroma policija sicer izreče ukrep omejenega gibanja manjšini prosilcev za azil. So pa obdobja, ko se ta ukrep izreka pogosteje, in obdobja, ko se izreka manj pogosto. Zdaj, bi lahko rekli, smo v nekakšnem vmesnem obdobju ali v obdobju ohlajanja čezmernega izrekanja tega ukrepa, ki je bil tako značilen za čas prejšnje vlade. Tedaj je bilo v centru za tujce tudi do 200 ljudi in so jih nastanili kar v bivalne zabojnike, ki so jih postavili v velik prazen industrijski objekt, v halo, v kateri so gibanje omejili tako, da so na odprtine namestili rešetke in železna vrata. Tedaj so center za tujce nenapovedano obiskali predstavniki varuha človekovih pravic, ki sicer izvajajo redne obiske in podajajo različna priporočila za spremembe, od katerih se nekatera upoštevajo, druga ne. Ko so bili na obisku, so ugotovili več pomembnih nepravilnosti. Prosilci za azil so bili zaprti v omenjenem industrijskem objektu in so hrano prejemali skozi priprta železna vrata, policisti pa so opravljali nočne obiske s službenimi psi. Zakaj je bilo potrebno to zastraševanje, ne zna dobro pojasniti nihče.

Vsak drugi zaprt po krivem

Čeprav naj bi se omejitev gibanja prosilcem za azil izrekala, kadar za to obstajajo razlogi in so izpolnjeni pogoji, je dejstvo, da ti pogosto niso izpolnjeni. Utemeljenost ukrepa po pritožbi zaprtega presoja sodišče in to v približno polovici primerov ukrep razveljavi in odredi izpustitev tujca na prostost. Kako se počuti človek, ki nikdar ne ve, ali ima pred seboj po krivem zaprtega ali ne, saj so možnosti približno pol pol? »Ne vem, ali je prav ali ni prav za posameznika, da pristane pri nas, ker mi ne vodimo postopkov. Smo profesionalci, če vas pošljejo sem, vam bomo dali obleko, in če bo sodišče dva dni kasneje reklo, naj vas izpustimo, vas pač bomo,« pravi Konec. Ampak vseeno, pravosodni policist, torej paznik v zaporu, je lahko bolj ali manj prepričan, da skrbi za nekoga, ki mu je prostost odvzeta v skladu z zakonom. In če se zdravnik lahko pohvali, da je rešil življenje, policist, da je preprečil fizični napad, s čim se zvečer doma pohvali policist iz centra za tujce? Da je uspešno odstranil tujca iz države? »To je osebno vprašanje in nanj ne bom odgovarjal, dokler snemate. No, se tudi pohvalim v krogu svojih bližnjih, da veliko ljudem pomagamo, tudi rešimo njihove stiske,« pravi Konec.

Center za tujce je ustanova, katere primarna naloga je odstranjevanje tujcev iz države. Odstranjevanje tistih, ki so v centru zaprti, ker jim je bil izrečen izgon iz države, je videti nekako takole. Inšpektor, torej uradna oseba z notranjega ministrstva, tujcu na prvem razgovoru dan po namestitvi pojasni, zakaj je zaprt, ter navede možnosti, ki jih ima na voljo. »Kot povsod po Evropi tudi mi vsakemu ponudimo prostovoljno vračanje. Da torej tujca vrnemo prostovoljno v izvorno državo,« pravi Konec. Gre za projekte, ki so se v okviru evropske agencije za obmejno stražo Frontex v Evropi začeli izvajati že pred leti. Vsakemu tujcu, ki se ga želi kaka evropska država znebiti, se najprej ponudi »reintegracijski program«. V praksi mu je ponujeno nekaj sto, včasih celo tisoč in več evrov, s katerimi »si bo lahko ustvaril novo življenje v izvorni državi«, če le privoli v prostovoljno vrnitev. Če to zavrne, mu inšpektor pojasni, da bo postopek neprostovoljne vrnitve trajal precej dlje, s tem pa tudi čas omejenega gibanja v centru za tujce, če v postopku ne bo sodeloval. Sodelovanje z vidika države pomeni predvsem, da tujec predloži dokumente, ki dokazujejo njegovo identiteto (in državljanstvo) in so pogoj za vrnitev v državo izvora. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da ljudem, ki so na begu pred vojno, nasiljem, političnim preganjanjem ali drugače človeka nevrednim življenjem in se jim je po dolgotrajni, dragi in nevarni begunski poti uspelo prebiti do Evrope, navadno ni do vrnitve v izvorno državo.

Prenovljeni zapor in obupani zaporniki

Center za tujce je sicer v velikem delu prenovljen. Kar je še neobnovljenega, se bo obnovilo v prihodnjih mesecih in letih, saj je na področju migracij in z njimi povezanega vprašanja varnosti na voljo bolj ali manj neskončna količina evropskih sredstev. A čeprav je vse čisto, novo in lepo oskrbovano, je jasno, da omejitev svobode gibanja na ljudi ne vpliva dobro. »Tudi v tej sobi je bil televizor, a ga je nekdo razbil in še nismo dobili novega,« na poti mimo ene izmed sob omeni Konec. V samici, ki je tako kot vse druge površine, če ne štejemo bivalnih sob, nadzorovana s kamerami, manjkajo vrata v WC. Seveda, ker jih je uničil neki tam zaprti tujec. Vodja centra zagotavlja, da samice ne uporabljajo pogosto in za discipliniranje zaprtih. To jim očitajo v civilni iniciativi Ambasada Rog, ki je v sodelovanju z Mladinskim centrom Postojna o problematiki centra za tujce nedavno v Postojni pripravila javno tribuno.

Med očitki omenjene civilne iniciative je tudi ta, da za zapore v Sloveniji velja dokaj določna zakonodaja, ki določa varovalke in omejuje državo pri ravnanju z zaprtimi, za center za tujce pa ta zakonodaja ne velja, čeprav gre smiselno za enak ukrep omejitve gibanja. Zakonodaja, na podlagi katere deluje center za tujce, je precej manj določna in pušča bolj proste roke državi in tistim, ki v njenem imenu vodijo center. To, pravijo v Ambasadi Rog, se kaže tudi s številom poskusov samomorov, samopoškodovanja, gladovnih stavk in drugih oblik protesta, ki so med zaprtimi v centru za tujce nekaj vsakdanjega. Ko smo sredi oktobra obiskali center, so tam recimo že tretji dan gladovno stavkali. Hrano je zavračala velika večina zaprtih oziroma vsi prosilci za azil, ki so bili tam nameščeni, ker jim je bilo omejeno gibanje.

V njihovem imenu, šlo je za državljane Indije in Pakistana, je z nami spregovoril državljan Pakistana Binyamin Baloch. Poudaril je, da nimajo pritožb zoper center za tujce in njegovo osebje, policiste in socialne delavke, »ki nam pomagajo kot bratje in sestre«. Njihov protest je bil usmerjen proti notranjemu ministrstvu. »Naši fantje pravijo, da niso obravnavani enakopravno z drugimi tujci.« Vse jih je policija prestregla, ko so se iz azilnega doma odpravili proti italijanski meji oziroma v Francijo, kjer so njihove skupnosti. »Čeprav policija prestreže skupino več deset ljudi, le enega ali dva zapre v ta center, drugi pa lahko ostanejo na prostosti, v azilnem domu,« pravi Baloch in dodaja, da so poleg tega podali tudi pritožbo zoper prevajalca v postopkih z državo – gre za težavo, ki se v mali Sloveniji s skrajno omejenim številom kompetentnih prevajalcev za jezike bližnjevzhodnih in južnih kultur vleče že desetletja. »Prevajalec ne prevaja pravilno naših besed, ko prevaja pred odvetniki ali sodnikom. Morda ne razume dovolj dobro jezikov, ki jih prevaja, ne vem.« Baloch je sicer pripadnik ljudstva Balučev, manjšine v Pakistanu, nad katero pakistanska vojska po njegovih besedah že desetletja izvaja nič manj kot genocid. Tako so bili ubiti ali pa so pogrešani številni njegovi moški sorodniki. Sam se sicer označuje za političnega delavca, pripadnika Narodnega gibanja Balučev, največje politične stranke, ki zastopa interese te manjšine v Pakistanu. V Sloveniji je zaprosil za tako imenovani »politični« azil.

In če že naštevamo podobnosti med zapori in centrom za tujce, je med njimi tudi ta, da so v centru ljudje ponoči, od 22. ure, zaklenjeni v sobe ali, bodimo pošteni, čisto prave celice s čisto pravimi zaporniškimi vrati. Je pa med obema ustanovama ena pomembna, bistvena, morda celo ustavno sporna razlika. Ne glede na to, da je s slabimi štirimi meseci povprečni čas, ki ga tujci prebijejo, zaprti v centru za tujce, krajši kot povprečni čas, ki ga zaporniki prebijejo v slovenskih zaporih, nikakor ne moremo pozabiti tele civilizacijske norme. Posameznik lahko načeloma v zaporu pristane zgolj na podlagi pravnomočne obsodbe za (hujše) kaznivo dejanje. Tujci, ki so zaprti v centru za tujce, pa niso storili kaznivega dejanja, kaj šele, da bi bili zanj pravnomočno obsojeni. Njihov največji (ali pa celo edini) greh je, da so v nasprotju z zakonom prečkali državno mejo. To velja tudi za Balocha in preostale tujce, ki so bili v centru zaprti v času našega obiska.