Bi lahko zmaga italijanske desnice ogrozila odnose v obmejnem okolju, kjer živijo Slovenci?

Pohod Giorgie Meloni na Rim

Prejšnji teden je bila stota obletnica pohoda na Rim, shoda fašistov, ki se je končal z imenovanjem Benita Mussolinija za italijanskega premiera. Skoraj ironično je nekaj dni pred obletnico prisegla nova italijanska premierka Georgia Meloni, predsednica neofašistične stranke Bratje Italije, ki v preteklosti ni skrivala naklonjenosti Mussoliniju, in z njo najbolj desna vlada po drugi svetovni vojni. Družbo v vladi stranki Melonijeve delata Liga Mattea Salvinija in stranka Naprej, Italija pod vodstvom Silvia Berlusconija, skupaj imajo večino tudi v obeh domovih parlamenta.

Melonijeva je v obmejnem okolju in med slovensko manjšino v Italiji dobro znana, verjetno najbolj po nasprotovanju vrnitvi Narodnega doma v Trstu Slovencem in zaščitnemu zakonu za Slovence v Italiji, enačenju partizanov s fašisti, govoru o priključitvi Istre in Dalmacije k Italiji, pa tudi po zavzemanju za kazenski pregon tistih, ki ugovarjajo zavajajočemu italijanskemu govorjenju o fojbah. Nobeno presenečenje zato niso niti nekateri obrazi, ki so zasedli pomembne položaje v njeni vladi. Med njimi je novi italijanski zunanji minister Antonio Tajani iz Naprej, Italije, ki je leta 2019, tedaj še na položaju predsednika evropskega parlamenta, dan spomina na fojbe in eksodus Italijanov iz Istre pospremil z besedami: »Živela italijanska Istra, živela italijanska Dalmacija.« Pa novi minister za regije Roberto Calderoli, ugleden član Lige, ki v preteklosti ni bil naklonjen spremembam volilne zakonodaje, s katerimi bi olajšali izvolitev parlamentarcev slovenske narodnosti ali jamčili parlamentarno predstavništvo manjšine.

Pripadniki slovenske manjšine so bili ob prisegi Melonijeve zato upravičeno v skrbeh. Gre za političarko, ki je ključni del politike zgradila prav na sovraštvu do manjšin in igranju na strune italijanskih nacionalističnih gibanj. Še predobro vedo, v kaj to lahko vodi.

Prav ob stoti obletnici pohoda na Rim se je v opuščenem kamnolomu v nabrežinski občini pojavil grafit s fašističnim simbolom. Krajani so ga kmalu prekrili z novo plastjo barve, tokrat s simbolom miru in geslom Smrt fašizmu, svoboda narodu. Grafiti s fašističnimi simboli v teh krajih žal niso nobena redkost. Bolj kot to so sicer boleči poskusi prikrajanja zgodovine, ki si jih privoščijo številni italijanski politiki, med njimi tudi tržaški župan Roberto Dipiazza, na pobudo katerega je bil recimo sprejet predlog o prazniku, s katerim naj bi v mestu počastili spomin na osvoboditev Trsta izpod jugoslovanskih partizanov, ali pa postavljen spomenik očetu italijanskega fašizma Gabrielu D’Annunziu.

Z vzponom nacionalističnih politik tudi na državni ravni se podobni vzgibi, prej razumljeni kot nekaj obrobnega, vračajo v središče italijanske politične razprave – in na udaru bi lahko bila tudi slovenska manjšina. Kot je ob ponovni izvolitvi v senat dejala Tatjana Rojc, ki je kandidirala na listi drugouvrščene Demokratske stranke, je izvolitev Melonijeve pomemben korak nazaj za slovensko narodno skupnost v Italiji, ki bi navsezadnje lahko ogrozil tudi sklepna dejanja vrnitve tržaškega Narodnega doma.