Nataša Velikonja / »Nikdar nisem razmišljala, da bi lezbičnost prikrivala«

Ikona lezbičnega aktivizma pri nas, prejemnica letošnje Jenkove nagrade za pesniško zbirko, meni, da je volja do osebnostne integritete močnejša od homofobnega terorja

Pesnica, sociologinja in aktivistka Nataša Velikonja, prejemnica letošnje Jenkove nagrade za pesniško zbirko Prostor sred križišč, je v intervjuju za STA spregovorila o pluralnosti družbe, moči poezije in uporu proti kulturni prisvojitvi. Velikonja je do sedaj objavila sedem pesniških zbirk ter več knjig esejev in znanstvenih razprav ter drugih avtorskih del. Podpisala se je pod prevode knjižnih del lezbične in gejevske teorije in leposlovja, ubeseditev družbene kritike in del na področju teorije arhitekture in oblikovanja. Leta 2016 je bila za svoje delo nagrajena z Župančičevo nagrado.

Pesnica je ikona lezbičnega aktivizma na Slovenskem. Leta 2001 je ustanovila Lezbično knjižnico in arhiv v AKC Metelkova, edino tovrstno zbirko v Sloveniji, ki se posveča študijam LGBT+ skupnosti, spolov in seksualnosti, človekovim pravicam in razvoju slovenskega LGBT+ gibanja.

Njen pesniški prvenec Abonma (1994) velja za prvo deklarirano lezbično pesniško zbirko v Sloveniji. V intervjuju za STA je Velikonja pojasnila, da o je k objavi omenjene zbirke povabil Brane Mozetič, urednik takrat nove založbe Škuc Lambda, ki si je seveda zadal objavljati homoseksualno literaturo, in Abonma je bil v tej zbirki prva samostojna knjiga domače avtorice. "Z moje strani ni šlo za neko zavestno aktivistično dejanje, takrat sem namreč šele vstopala v gejevsko in lezbično gibanje, šlo je preprosto za objavo prvenca, ki pa je z umestitvijo v homoseksualno založbo dobil še dodatni kontekst," je dodala in poudarila, da je bila homofobija takrat prav tako izrazita in neprikrita kot je danes, strahu pred njo pa ni imela – ne takrat ne danes.

"Četudi niti takrat niti danes nisem bila sama, izolirana, četudi sem vedno imela podporo tako v družbenem okolju, tudi v literarnem, kot v osebnem življenju, pa moraš gotovo imeti avtonomen, individualen, močan občutek za upornost, za vzdržljivost, da na osebni ravni zdržiš takšne in drugačne homofobne izpade."

Nataša Velikonja,
pesnica

"Objava prvenca je predvsem srečen dogodek, je osebni praznik, ni je sence, ki bi lahko zastrla to veselje. In volja do osebnostne integritete je močnejša od homofobnega terorja, niti za hip in nikdar nisem razmišljala, da bi lezbičnost prikrivala, da bi jo zavijala v abstraktne forme. Četudi niti takrat niti danes nisem bila sama, izolirana, četudi sem vedno imela podporo tako v družbenem okolju, tudi v literarnem, kot v osebnem življenju, pa moraš gotovo imeti avtonomen, individualen, močan občutek za upornost, za vzdržljivost, da na osebni ravni zdržiš takšne in drugačne homofobne izpade," je odgovorila Velikonja.

Jenkova nagrada, ki so jo v zaporedju prejele tri homoseksualne pesniške zbirke, Sanje v drugem jeziku Braneta Mozetiča, To telo, pokončno Nine Dragičević in moj Prostor sred križišč, je mali kanalček svetlobe v sicer mračni dobi, seveda pa problem ni rešen, meni avtorica. "Homofobije te tri zbirke ne bodo zdrobile, niti je ne bo zdajšnja pripravljenost Društva slovenskih pisateljev, da nakloni zaporedna priznanja homoseksualnim avtorjem in avtoricam. Lahko pa vse to prispeva k dvigu obče javne zavesti, ki bi potencialno lahko vodila k zmanjševanju homofobije. Toda naj ostanem realistka, še pogosteje namreč takšen razvoj dogodkov pripelje do reakcije nestrpnosti in nasilja, kjer se reakcionarni blok utrdi in še močneje udari nazaj. Tako da kakšne potopitve v večino ne bo, niti izplavitve, še naprej bomo priča konstantnemu in utrudljivemu procesu konfrontiranja," je sklenila Nataša Velikonja.