Saša Nabergoj / »Sodobna umetnost je kot ogledalo ali kladivo družbe«

Umetnostna zgodovinarka in kulturna menedžerka Saša Nabergoj ima za seboj uspešno kariero. Preden je postala direktorica Loškega muzeja v Škofji Loki, je dve desetletji (1995–2015) delovala kot vodja kulturnih projektov, kustosinja, kritičarka, publicistka, urednica, organizatorka in predavateljica v neodvisni sferi sodobnih umetnosti. A ne le doma – od samega začetka je bila vpeta v mednarodni svet sodobne umetnosti, razstave je pripravljala denimo v Izmirju, Tirani in Stockholmu. Petnajst let (2000–2015) je bila pomočnica direktorice SCCA-Ljubljana, Zavoda za sodobno umetnost. Poleg tega je pri tej nevladni organizaciji kar 18 let vodila Svet umetnosti, šolo za kustose in kritike sodobnih umetnosti, kar pomeni, da je delala z najobetavnejšimi mladimi ljudmi, ki sta jih zanimala umetnostna kritika in kuriranje razstav. Danes so dejavni v domala vseh umetnostnih institucijah, v nevladnih organizacijah, številni tudi v mednarodnem prostoru.

Leta 2015 si je izbrala nov izziv – Loški muzej; zdaj ga uspešno vodi že drugi mandat. Zadnje leto in pol pa je vodila tudi Slovensko društvo likovnih kritikov. Nekateri člani in članice so si obetali, da bo društvo zbudila iz spanca. Vendar je 18. oktobra odstopila s položaja zaradi vsiljevanja starih oligarhičnih obrazcev delovanja društva.

Po desetih letih mirovanja Slovenskega društva likovnih kritikov se je oktobra letos končno zgodil njegov občni zbor, a se je končal z vašim odstopom. Ali bi glede na to, kako se je razprava na njem razplamtela, lahko rekli, da v likovni kritiki poteka kulturni boj med starimi in mladimi silami? 

Ne! Ne, nikakor ne. Tukaj sploh ne gre toliko za starost, gre za mentaliteto oziroma za diametralno nasprotno razumevanje vloge društva, kritike in tudi vloge članov samih. Prav tako načinov, kako nastopati v javnosti, kdaj in zakaj. V bistvu sta na občnem zboru trčila drug ob drugega dva principa delovanja, dve popolnoma različni miselnosti.

Vodenje društva ste verjetno prevzeli tudi zato, ker ste v njem še vedno videli vrednote, ki pa so tiho ždele in čakale na vas. Hkrati slovenska javnost niti ni zaznala, da to društvo obstaja.

Res je, društvo je vsaj zadnjih deset let dejansko bolj ali manj mirovalo. Je pa tudi res, da so društva odvisna od dejavnosti in sposobnosti svojih članov. V petdesetih letih obstoja je Slovensko društvo likovnih kritikov imelo aktivne, pa tudi pasivne faze. Sicer več slednjih.

No, ko sem bila mlajša in je bil svet precej drugačen, sem bila prepričana, da so društva kot način samoorganiziranja in povezovanja relikt nekih drugih časov. Sedaj, v tem povsem novem kontekstu, v kakofoniji vseh mnenj, ko je težko razbrati, katero je relevantno, se zdi, da so prav stanovska društva tiste redke mogoče platforme za natančno kritično, vsebinsko in mnenjsko delovanje; so prostor, kjer se premišlja o vsebinah, kjer se jasno zavzemajo stališča, ki imajo strokovno kredibilnost, in kjer se za skupno dobro združujejo posamezniki s skupnimi interesi. Šlo mi je za to, da vzamem neko strukturo iz preteklosti, ki je v osnovi dobro domišljena, jo posodobim in nadgradim. V letih od ustanovitve je društvo kljub omenjeni pasivnosti v nekaterih obdobjih organiziralo nekaj pomembnih projektov, na primer projekt Kritiki izbirajo, ki ga pripravlja skupaj s Cankarjevim domom in smo ga želeli v novi sezoni nadgraditi, podeljevanje stanovskih nagrad, imenovanih kritiško pero, več posvetov in akcij za popularizacijo kritiškega dela.

V kakšnem stanju ga sedaj zapuščate?

Mislim, da mi ga je uspelo vzpostaviti, opolnomočiti, da mi je uspelo preučiti preteklo delovanje in pripraviti program, ki gradi na uspešnih projektih iz preteklosti, jih nadgrajuje oziroma razvija naprej. Pred društvom je še veliko pomembnih izzivov na področju umetnostne kritike: reaktivacija, privabljanje novih članov in aktivnih publicistov, javni program, širša vidnost v javnosti in v dolgoročni perspektivi tudi kritiški spletni portal in tako naprej. Vzpostavila sem ekipo, s katero bi društvo lahko vodila in izvajala program. Predsedovanje sem vzela zelo resno, z vso odgovornostjo. Ta občni zbor je bil zame pomemben tudi zato, da bi članstvo potrdilo načrtovani program in s tem po svoje dalo zaupnico drugačnemu načinu vodenja. Zgodilo se je, da so bili poročilo o preteklem delu, predlagana ekipa in program soglasno sprejeti. A se je na koncu, pod točko Razno, hkrati izkazalo, da ima precej članov drugačen pogled na osnovno poslanstvo društva.

Pa tudi, če odmislimo celoten kontekst, je zahteva absurdna. Društvo likovnih kritikov pač ne more braniti ustvarjalcev razstav pred kritikami, ki jim niso všeč.

Res je, točka Razno je bila usodna. Ker sem članica društva, sem bila tudi sama prisotna na tem občnem zboru, ko je Aleksander Bassin pod točko Razno nenapovedano predlagal, naj društvo pošlje pismo podpore svojemu članu Andreju Medvedu, ki je bil zaradi načina kuriranja razstave Momental-mente v Moderni galeriji deležen ostrih kritik. Ko je na občnem zboru med burno razpravo postalo jasno, da soglasje ne bo mogoče, ste kot predsednica dali na glasovanje vprašanje, ali se članstvo strinja s pripravo javnega pisma (še nedefinirane vsebine) podpore kolegu Medvedu. Predlog je dobil večino, vi pa ste nato s položaja predsednice društva odstopili, ker tovrstna podpora – glede na politični (in sploh širši) kontekst celotne zgodbe – ni v pristojnosti in interesu društva, zato vi osebno takšnega pisma ne morete podpisati. Dodatne informacije, ki sem jih sama dobila po glasovanju, so razkrile, da je dejansko šlo za nespodobno uporabo tega zbora v prid nekaterim povsem drugim interesom, lahko rečemo kar političnim. 

Vsak član ima možnost predlagati teme, ki se tičejo delovanja društva. Vendar pa gre tu za vsaj dva sporna vidika. Zadeva se nikakor ne more izolirati na napad »lenih javnih uslužbencev na neodvisnega zunanjega strokovnjaka«, ker gre v resnici za širšo in kompleksnejšo zgodbo, kjer ne moremo odmisliti političnega konteksta. Gre za kulminacijo dogajanja, ki se je začelo z nastavitvijo sedanjega vodstva Moderne galerije v času ministrovanja Vaska Simonitija. Zato je bila pri tem predlogu še posebej sporna dvojna pozicija predlagatelja pisma. Kajti Aleksander Bassin, predlagatelj pisma, je bil hkrati v dveh funkcijah – je član izvršnega odbora našega društva in predsednik sveta Moderne galerije, ki sedanje vodstvo galerije odločno podpira.

Pa tudi, če odmislimo celoten kontekst, je zahteva absurdna. Slovensko društvo likovnih kritikov je stanovsko društvo, ki umetnostno oziroma likovno kritiko spodbuja, ne da ji nasprotuje. Zato je kolektivno javno pismo v podporo kustosu, četudi našemu članu, ki je tarča kritik zavoljo razstave, ki jo je pripravil, v nasprotju z našim osnovnim poslanstvom. Društvo likovnih kritikov pač ne more braniti ustvarjalcev razstav pred kritikami, ki jim niso všeč. Seveda bi lahko naši člani prispevali k javni razpravi o razstavi z utemeljenimi strokovnimi kritikami, pravzaprav bi od njih to celo pričakovali. Da o tem, da v kritiki do soglasja pravzaprav ne more priti, sploh ne govorimo.

Pismo podpore Moderni galeriji in kuratorju Medvedu je nekaj dni kasneje prišlo v javnost in medije. Le da so ga podpisali člani in članice Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. 

Zanimivo je, da je to pismo precej podobno tistemu, ki je bilo prebrano na občnem zboru našega društva. V javnost je bilo poslano tik pred novinarsko konferenco v Moderni galeriji, na kateri sta predsednik sveta te ustanove Aleksander Bassin in njen direktor Aleš Vaupotič skušala zavrniti očitke o slabem delu. Kot sem zasledila v medijih, je bilo glavno sporočilo oblikovano tako, da več kot 600 umetnikov, zbranih v stanovskih društvih, podpira, citiram, »strokovno postavljeno razstavo in avtorski poseg na razstavi kustosa Andreja Medveda«. Slišim pa, da člani pisma niso dobili v branje, čeprav je v prvi verziji celo pisalo, citiram, »… pa se dejansko solidariziramo z zaščito svobodnega in gostujočega kustosa v njegovem delovanju prav vsi umetniški ustvarjalci, ki smo združeni v regijskih društvih in skupaj v naši krovni organizaciji …« Kasneje so medijem poslali popravek in zdaj namesto »prav vsi« piše, da Medveda podpira »večina« umetnikov. A najbrž nisem edina, ki se sprašuje, kdo in na podlagi katere metode tako vehementno ocenjuje stališča članov. In če spet odmislimo celoten kontekst, je pismo v resnici skupinska kritika kritike razstave, skratka nekaj, kar v kritiškem svetu nima mesta.

Likovna kritika je pomembna, saj je del infrastrukture umetniške scene. V zvezi z likovno kritiko pa se pojavi problem terminologije, pa tudi problem razmerja med terminoma likovna in vizualna umetnost. 

Seveda, kritična refleksija je nujna. Na vseh področjih, še posebej pa na intelektualnem. Tudi jezik se ves čas razvija, prav tako umetnost. Ena od ključnih nalog kritika je prispevek k razvoju terminologije, kjer se mi zdi pomembno, da razvijamo strokovni jezik v slovenščini. Likovna, vizualna umetnost, sodobne umetniške prakse so že povsem uveljavljeni termini, pravzaprav gre za slovenske ustreznice angleškim izrazom, ki so že trdo zakoličeni v besednjaku umetnostne zgodovine. Obstajajo različne zvrsti kritike, pa tudi različna občinstva. Kritik mora vedeti, kdo je njegovo občinstvo, komu je kritika namenjena. Ena od ključnih nalog kritikov je, da kompleksne vsebine posredujemo/prevedemo javnosti, ki ne ve toliko kot mi o temi, razstavi, umetniku, delih, prireditvi … Verjamem tudi, da smo umetnostni kritiki tisti posebni izobraženci, ki uporabljamo svoje strokovno znanje o kontekstu, konceptih in zgodovini umetnosti (in še čem), da umetnosti zagotavljamo mesto v javnem prostoru. Seveda je pomembno, da se razvijajo strokovni diskurz, jezik in terminologija. Treba je gojiti kritiško pisanje na različnih ravneh oziroma zahtevnost besedil na različnih ravneh. Zato pa so potrebne tudi strokovne publikacije, kjer lahko razvijamo osnovni kritiški aparat.

Blizu mi je misel italijanskega filozofa Giorga Agambena, da je sodoben tisti, ki je trdno zazrt v svoj čas, a ne zaznava njegove svetlobe, temveč temo.

Neki splošni občutek je, da je bilo vse od šestdesetih do devetdesetih let 20. stoletja v dnevnem časopisju in tednikih več likovne kritike in da je bila kakovostnejša. 

No, raziskava dr. Maje Breznik, ki jo je pripravila za Svet umetnosti SCCA-Ljubljana in Društvo Igorja Zabela, je na primeru empirične analize kritik iz leta 1986 in 2016 pokazala, da je dandanes sicer več pisanja o umetnosti, a so načini pisanja zelo različni. Povsem se je spremenil tudi medijski prostor in način podajanja vseh vsebin. Kritike je v resnici več, a v drugi obliki. Umetniška kritika se izgublja v kulturni kritiki. Kritike so zamenjala poročila z razstav, v katerih novinarji dopolnjujejo to, kar vidijo na razstavi, z izjavami ljudi, ki jih tam srečajo, kuratorjev razstav, umetnikov, obiskovalcev, in kakšno navedbo iz obvestila za javnost ali kataloga.

Spremenila pa se je tudi sama umetnost. Če govorimo o tem, da je v medijih vedno manj likovne kritike, moramo prav tako govoriti o tem, da je v svetu tudi vedno manj likovne umetnosti. Sodobna umetnost, nove umetniške prakse so drugačne in zahtevajo tudi drugačen pojmovni aparat in drugačen način pisanja kritik. In to vse od Duchampovega pisoarja, ki je pred sto leti za vedno spremenil pogled na umetnost. Od šestdesetih let pa je »umetnost razširjenih medijev« zavzela osrednje mesto v polju umetnosti. Grafikam, slikam, kipom, risbam so se kot umetniški medij pridružili performans, video, prostorska instalacija, spletni projekt …

Potemtakem je manj likovne kritike, ker je manj likovne umetnosti kot take, torej tiste, ki jo je z likovno kritiko mogoče zaobjeti?

Tako je. Zato mora že vsaj od šestdesetih let 20. stoletja imeti kritik, kustos in raziskovalec umetnosti poleg umetnostnozgodovinskega znanja še druga. Sodobne umetniške prakse so razširile polje umetnosti, zanje je potreben interdisciplinarni pogled, torej ne le znanja s področja zgodovine umetnosti, pač pa tudi filozofije, sociologije, ekologije, antropologije, naravoslovnih znanosti itd.

Leta 2015 ste postali direktorica Loškega muzeja. Predstavljam si, da so za vodenje muzeja potrebni zelo drugačni pristopi in da je nujno zelo premišljeno vodenje institucije, ki se ponaša z bogato in raznoliko zbirko, zagotovo eno zanimivejših v slovenskem prostoru. 

Moja odločitev za »prestop« v javni muzej je bila povezana z željo preizkusiti vsa svoja znanja in izkušnje pri vodenju ustanove, ki omogoča ambiciozno interdisciplinarno delo. Loški muzej je s svojimi izjemnimi zbirkami (od arheološke do prirodoslovne), šestimi kustosi različnih profilov in izjemnimi prostori odlična priložnost. Ustanovljen je bil kot peti javni muzej v Sloveniji, predvsem pa eden redkih, ki so nastali od spodaj navzgor (»grass roots«). Krog loških profesorjev je leta 1936 dal pobudo za ustanovitev muzeja za loški okraj. Občina je pobudo vizionarsko sprejela. Pri uspešni akciji zbiranja predmetov za muzej pa se niso obrnili na številne bogate zbiratelje iz okolice, pač pa so zbirke vzpostavili neposredno s terena: iz zasebnih kleti, skednjev, ropotarnic in drugih shramb starih predmetov na Škofjeloškem. Očitno pa so znali ne le detektirati vredne predmete kulturne dediščine, pač pa tudi pravilno nagovoriti lastnike, da so jim jih izročili. Imeli so skupno prepričanje, da sta dediščina in kultura tisto najpomembnejše, kar puščamo za seboj in predajamo bodočim rodovom. Še vedno je v Loki izjemen družbeni angažma, prepričana sem, da število društev, sploh kulturniških, močno prekaša število takih društev drugje, in zdi se, da je vsak Ločan član vsaj dveh. Tudi zato imamo na vseh številnih prireditvah zvesto, a zahtevno publiko.

Navsezadnje je Škofja Loka že stoletja središče kulture, žive aktivne scene umetnikov, rokodelcev, društvenega in prostovoljskega angažmaja prebivalcev. Hkrati je prostor, kjer se neverjetno povezujeta sodobnost in tradicija. Je eno bolj ohranjenih zgodovinskih mest, ki pa je posebno ravno zaradi prepleta kulturne dediščine, sodobne umetnosti in rokodelstva, torej preteklosti in sedanjosti. Mesto muzej, ki živi …

Sliši se idilično. Ali je bil za loške muzejske zbirke vendarle potreben nov pogled? 

Zanimala me je njihova posodobitev, saj morajo biti sodobne muzejske zbirke zasnovane interdisciplinarno in problemsko; da lahko kompleksno povezujejo več ravni podajanja vsebine, so postavljene intermedijsko: s predmeti, besedili, fotografijami, videovsebinami … Obiskovalcem odpirajo različne možnosti branja in celosten vpogled v posamezne teme. Veseli me, da smo doslej prenovili že sedem zbirk in postavili šest novih.

Letos je obiskovalce muzeja pričakalo presenečenje. K sodelovanju ste povabili hrvaškega konceptualnega umetnika Tomislava Brajnovića. Tovrstnega posega v obstoječo muzejsko zbirko, se mi zdi, pri nas še nismo videli. Vemo pa, da takšna praksa živi v velikih muzejih svetovnih kulturnih prestolnic. 

Sodobna umetnost se pogosto ukvarja z družbo in reflektira sodobni čas in dogajanje. Blizu mi je misel italijanskega filozofa Giorga Agambena, da je sodoben tisti, ki je trdno zazrt v svoj čas, a ne zaznava njegove svetlobe, temveč temo. Tomislav Brajnović se na primer v svojem več kot tridesetletnem opusu ukvarja z večnimi temami ideologije, religije, vsakdanjega življenja, vloge umetnosti, umetnika, etike, človeštva. Pravzaprav s tistimi večnimi vprašanji, kdo smo, od kod prihajamo, kam gremo, s katerimi se je človeštvo vedno ukvarjalo in ki jih imamo v muzeju v resnici predstavljena na različne načine skozi različne čase z našimi različnimi stalnimi zbirkami. Šestnajst Brajnovićevih umetniških del (narejenih med letoma 1998 in 2022) sva postavila v dialog z različnimi vsebinami (od šolstva do kulta osebnosti), torej v stalne muzejske zbirke. Obiskovalec je s tem povabljen, da o sodobni umetnosti ves čas razmišlja v dialogu z dediščino, kar odpira bogato interpretacijsko polje. Obenem pa sodobna umetnost pogosto odpira drugačen pogled na stanje stvari, je kot ogledalo ali kladivo družbe. Še posebej ustaljene poglede, ujete v stalnih zbirkah in pojmovane kot objektivne resnice, lahko sodobni umetnik osvetli z drugega zornega kota. Z razstavo Tomislava Brajnovića začenjamo redni letni cikel Dialogi, v okviru katerega bo vabljeni sodobni umetnik s svojimi deli vsako leto interveniral v stalne zbirke našega muzeja.