Inšpektor za posebne naloge

Policija je bila eden od državnih organov, ki so bili v času vlade Janeza Janše najbolj grobo zlorabljeni za politične namene vladajočih strank, predvsem SDS. To se je navzven videlo, ko so policisti najbolj represivno pritisnili na moteče kritične glasove, ki so na ta ali oni način javno opozarjali na naraščajočo vladno avtokracijo, kršenje ustave in zakonov, kadrovanje in korupcijo. Pa navsezadnje tudi, ko je na desetine za boj z množicami oboroženih policistov varovalo sestanek vrha SDS v neki gostilni v Marezigah. Manj vidno je bilo, kar se je dogajalo navznoter, v policiji sami. Predstavljamo primer »inšpektorja za posebne naloge«, ki je zbiral informacije o sodelavcih, tudi o sedanji ministrici za notranje zadeve, in zoper njih pisal kazenske ovadbe.

Ko je vodenje notranjega ministrstva pod novo vlado prevzela Tatjana Bobnar, vodenje policije pa Boštjan Lindav, se je zazdelo, da je novo vodstvo policije prepotrebno notranje očiščenje vzelo resno, čeprav je to zahtevna naloga. Gre za veliko organizacijo in uspešnost vodstva policije v tem pogledu bo pokazal čas. A že takoj na začetku tega procesa je službo izgubilo nekaj visokih policijskih funkcionarjev, ki so na položaje prišli v času vlade Janeza Janše. Med njimi tudi Tomislav Habulin, pomočnik vodje službe generalnega direktorja policije v času, ko je bil to Anton Olaj. Kdo je Habulin, zakaj je to ime pomembno? Prav zares ni. Pomembno je, zakaj je bil odpuščen iz policije: zaradi varovanja hrbta nekega drugega policista, ki je naredil eno izmed kardinalnih policijskih »napak« – izdal je ime varovane priče.

Iz dokumentacije, ki smo jo skladno z zakonom o dostopu do informacij javnega značaja (in po posredovanju informacijske pooblaščenke) pridobili od policije, izhaja, da je Habulin skušal narediti vse, da bi zaščitil sodelavca. V izredni odpovedi delovnega razmerja mu vodstvo policije očita celo prirejanje uradnih dokumentov in vnašanje očitno lažnih vsebin vanje. Habulin je lažno prikazoval, da je bila preklicana stopnja tajnosti in s tem ime zaščitene priče ni bilo več varovano. In da zato njegov sodelavec ni storil nič narobe, ko je to ime razkril v javnosti. In da zaradi tega tudi ni storil kaznivega dejanja »kršitve tajnosti postopka« – skladno z 287. členom kazenskega zakonika je za uradno osebo, ki »razkrije identiteto zaščitene priče, ogrožene osebe ali osebe s prirejeno identiteto«, predvideno do pet let zapora.

Za koga je šlo? Habulinov sodelavec je Robert Javeršek, visoki policijski funkcionar, kriminalistični svetnik na državni ravni. Zakaj bi tako visok policijski uradnik storil takšno neumnost, napako ali morda celo zlonamernost, ki v nevarnost spravi konkretno osebo, zaščiteno pričo? Najprej je treba povedati, da je Javeršek visok policijski funkcionar bolj ko ne zgolj na papirju, saj je vzorčni primer kadrovanja mimo kariernega sistema v policiji v času, ko jo je vodil Olaj. Na generalno policijsko upravo je prišel iz policijske uprave Novo mesto, od koder sicer prihaja tudi Olaj. Tam je opravljal delo kriminalista, potem pa je v trenutku napredoval v naziv kriminalističnega svetnika. Za karierno pot, ki jo uspe opraviti le redkim policistom in za katero ti potrebujejo kaki dve desetletji, je potreboval le dobrega pol leta.

Izdaja imena varovane priče

Zgodba o izdaji imena zaščitene priče sicer sega na začetek leta 2019, ko je Javeršek služboval še v Novem mestu. Kriminalistična enota, katere član je bil, je tedaj začela izvajati prikrite preiskovalne ukrepe zoper organizirano kriminalno združbo belokranjskih preprodajalcev heroina, kokaina in marihuane. Zaključna akcija v tej zadevi je potekala leto in pol kasneje z aretacijo več osumljenih oseb. Sledila sta sodna preiskava in zaslišanje prič, tudi dveh kriminalistov. Eden od njiju na sodišču ni razkril nobenega od s stopnjo tajnosti varovanih podatkov o izvajanju preiskovalnih ukrepov in je zavrnil tudi razkritje imena vodje policijske preiskave v tej zadevi, saj je bilo tudi to ime varovano kot tajni podatek.

Olajev zaupnik je izdal ime varovane priče in ogrozil varnost policijskega kolega in njegovih bližnjih.

Pol leta za tem je bil v tej zadevi pred sodiščem zaslišan še Javeršek in naštel je imena vseh kriminalistov, ki so sodelovali v zadevi, med njimi tudi ime varovane priče, in sicer vodje preiskave. Ime vodje preiskave je bilo zaščiteno z razlogom. Člani kriminalne združbe so bili v preteklosti že obravnavani tudi zaradi nasilnih kaznivih dejanj, pri njih je bilo zaseženo več kosov orožja in streliva, vodja preiskave v tej zadevi pa poleg tega živi v tem okolju. Ne zgodi se prav pogosto, da bi policist na ta način v nevarnost spravil koga drugega, v tem primeru celo kolega policista. Navsezadnje gre za kaznivo dejanje, za katero je predvidena visoka kazen do petih let zapora. Zakaj bi torej to kdo storil? Zakaj je to storil Javeršek? Po naših podatkih se kot najverjetnejši ponujata dve razlagi. Ena je, da je visoki policijski funkcionar, kriminalistični svetnik, tako neizkušen, da je storil »osnovnošolsko« kriminalistično napako. Druga pa, da je to storil namenoma, za potrebe nagajanja oziroma obračunavanja znotraj kriminalistične enote v Novem mestu, kjer naj bi bila obstajala trenja. Vsekakor zoper njega tudi glede tega še vedno teče notranjevarnostni postopek, ki pa je obstal, saj je od njegove uvedbe Javeršek na bolniškem dopustu.

V tem postopku bi bilo verjetno smiselno preveriti še kaj drugega. Recimo že omenjeno sporno, verjetno celo nezakonito napredovanje, pri katerem je preskočil več razredov in nekaj desetletij izkušenj v policiji. Vsekakor pa bi bilo za očiščenje v policiji gotovo nujno tudi ovrednotiti delo, ki ga je opravljal na generalni policijski upravi.

Tedanji generalni direktor policije Anton Olaj mu je delo našel v svojem najožjem krogu, v službi generalnega direktorja policije, v oddelku za notranjo zaščito. Tam je opravljal prav posebno delo in po neuradnih, a preverjenih informacijah odgovarjal neposredno Olaju in od njega neposredno tudi dobival navodila. Pri delu je bil samostojen, kaj točno počne, niso vedeli niti njegovi neposredni nadrejeni. In kaj je počel? Katere so bile posebne naloge, zaradi katerih je bil sploh postavljen v vodstvo policije?

V skladu s pričevanji več policijskih funkcionarjev, ki so želeli ostati neimenovani, je Javeršek zbiral (obremenilne) informacije o sodelavcih, točneje o za policijsko vodstvo in vlado Janeza Janše motečih visokih funkcionarjih in vplivnih ljudeh v policiji. Njegova tarča sta bila med drugimi predsednika obeh policijskih sindikatov, predsednik Policijskega sindikata Slovenije Rok Cvetko in predsednik Sindikata policistov Slovenije Kristjan Mlekuš, ukvarjal pa se je tudi s številnimi visokimi policijskimi funkcionarji, ki so bili kazensko odstranjeni in premeščeni v prostore policijske akademije v Tacnu. Med njimi so bili sedanji generalni direktor policije Boštjan Lindav, sedanji direktor uprave kriminalistične policije David Antolovič in sedanja ministrica za notranje zadeve Tatjana Bobnar. Zoper Cvetka, Mlekuša, Antoloviča in Bobnarjevo je spisal celo kazenske ovadbe, ki so kasneje propadle že na tožilstvu.

Antoloviču je recimo očital, da je v funkciji pomočnika vodje Nacionalnega preiskovalnega urada zavlačeval z nekaterimi preiskavami, tožilstvo pa je ovadbo zavrglo, ker »niso bili podani niti razlogi za sum, kaj šele znaki kaznivega dejanja nevestnega dela v službi ali katerega drugega kaznivega dejanja, katerega storilec se preganja po uradni dolžnosti«. Sedanji notranji ministrici je očital, da je v času, ko je vodila policijo, zlorabila položaj s tem, ko je Cvetku omogočila strokovno izobraževanje na Policijski akademiji. Na tožilstvu so ugotovili, da je bil Cvetko le eden od 50 udeležencev izobraževanja, ki jim je prisotnost odobrila Bobnarjeva, in »ni prišlo do oškodovanja in sploh do kaznivega dejanja«.

Javeršek je zbiral obremenilne informacije o sodelavcih in zoper njih pisal neverodostojne kazenske ovadbe.

»Vsak kriminalist, ki da kaj malega na etiko in integriteto, ne bi nikoli zavestno počel česa takega, da bi pisal kazenske ovadbe po naročilu generalnega direktorja policije. Če ne drugega, generalni direktor sploh ne more naročati, zoper koga naj se pišejo kazenske ovadbe. Javeršek kot kriminalist, ki bi moral poznati osnovno policijsko abecedo, se je tega gotovo zavedal,« pravi eden izmed naših sogovornikov, ki opozarjajo, da bo sporna tudi njegova vrnitev v delovno okolje, »saj takšnega človeka delovno okolje izloči. Zbiral je informacije in pisal je namišljene kazenske ovadbe zoper kolege. Težko bo delal v policiji. Nihče ne bo želel biti viden v družbi z njim, tudi njegovi morebitni somišljeniki ne.«

Primer Roberta Javerška sicer v eni osebi kaže na več razsežnosti političnega podrejanja policije, ki si ga je privoščila prejšnja vlada. Kaže na to, da je bilo policijsko vodstvo pripravljeno kršiti notranja pravila kariernega sistema za potrebe nagrajevanja poslušnih ali politično pripadnih kadrov in njihovega pozicioniranja v vrhu policije. Kaže na to, da je lahko ogrožena celo varnost policistov, če odgovorne naloge in pristojnosti dobijo posamezniki, ki niso kos niti osnovnim nalogam. In kaže na to, da policija ni bila zlorabljena le za obračun z (zunanjo) javnostjo, pač pa tudi navznoter, za obračun v policiji sami.