Ilustrirana biografija Nataše Pirc Musar

Natašo rodijo 9. maja 1968 v Ljubljani. Otroštvo preživlja v Mekinjah nad Kamnikom, lučaj proč od nekdanjega samostana uršulink. Kasneje bo dejala, da je otroštvo preživela v delavski družini, v kateri ni bilo prostora za luksuz. Že zgodaj spozna, kaj je to trdo delo. Očetu, ki dela v tovarni Titan, pomaga pri spravilu premoga v klet, materi, ki dela na zavodu za zdravstveno zavarovanje, pa s sestro Tatjano, če je le mogoče, pomaga pri vsakodnevni pripravi kosila. Kasneje ji kuha postane tudi hobi. Specializira se v peki slaščic, ki jih s pomočjo silikonskih modelov z veliko natančnostjo in obilo truda sestavlja po več dni.

S sestro živita v očetovi hiši, ki jo je podedoval od svojega očeta – v spodnjem nadstropju živi njegova sestra. Nekega dne pred njihovo hišo neznanec pusti zgorel pony expres. Oče, mojster galvanizacije, motor popravi in prenovi. Nataša tako dobi prvi motor, s katerim začne konkurirati največjim frajerjem na vasi, ki se v Kamniku postavljajo z vzhodnonemškimi MZ-ji, češkimi jawami in ČZ-tkami.

Njena ljubezen do motorjev po tem le še raste. Konec osnovne šole dobi Tomosovega avtomatika, po zamenjavi režima pa gre v višje prestave. Kupi si BMW F650 in nedavno čoperja, kawasakija vulcan S. V vlogi kandidatke za predsednico republike sicer poudarja pomen varne in odgovorne vožnje, pove, da gre z motorjem na pot zgolj s trezno glavo, a njena izjava iz leta 2005 dokazuje, da gre pri tem za še kaj podzavestnega. »Hitrost me pomirja, sprošča. Uživam, ko čutim pod seboj moč motorja, ki ga je treba krotiti,« se ji zareče.

Počitnice z družino preživlja v sindikalnih prikolicah v Istri, najpogosteje v Lanterni pri Poreču, ali pa v sindikalnih apartmajih v Červarju. V osnovni šoli je zelo dobra v angleščini, celo tako, da kdaj pa kdaj nadomešča učiteljico. Lahko celo sprašuje svoje vrstnike in z najboljšo prijateljico Tamaro imata v osnovni šoli Frana Albrehta dogovorjen posebni znak. Ko ga Nataša vidi, lahko vpraša Tamaro in tedaj pove Tamara pravilni odgovor. Poleg tega da kot osnovnošolka v prostem času spravlja premog in kuha, se pri petnajstih odpravi na prvi šiht v tovarno. S sestro čez poletje delata v živilskopredelovalni tovarni Eta, kjer iz pasterizatorja zlagata steklene kozarce za vlaganje zelenjave. Nataša zasluženi denar vloži tja, kjer ga je mogoče najbolje oplemenititi: z denarjem, ki ga zasluži, si čez tri leta kupi poljskega fiata 126, takrat ljubkovalno poimenovanega bolha, in letalsko karto v London, kjer dve leti zapored po dva meseca kot varuška dela pri angleških družinah: pazi na otroke, lika in pere ter se uči angleščine. A njeno najstniško delo v tovarni ima zanjo tudi stranske učinke: Nataša od tedaj ne more videti šampinjonov, graha ali paradižnika. Zna pa več dni zapored pripravljati mesne jedi.

Rokomet ostane pri Nataši še dolgo časa prva ljubezen med športi, dokler si konec devetdesetih že kot veteranka pri pripravah na evropsko prvenstvo ne strga križnih vezi. V telo dobi vijake iz titana, rokomet pa zamenja za bovling, kjer petkrat zapored postane državna prvakinja v dvojicah. 

Skoraj vso osnovno šolo je tudi tabornica, kjer pride v stik z lokostrelstvom, v katerem kasneje postane republiška pionirska prvakinja. Osem let poje v mešanem pevskem zboru, ki ga vodi član Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, kar jo kasneje pripelje na nacionalko, kjer začne delati v otroškem programu. A njen glavni šport v osnovni in srednji šoli ostaja rokomet, ki ga sprva trenira v Kamniku, nato pa pri Olimpiji v Ljubljani. Na Gimnaziji Poljane se zato med telovadbo njeni sovrstniki pri igrah z žogo večinoma razporejajo v skupine, v katerih je Nataša ali je ni. V skupinah, kjer Nataša je, je namreč veliko varneje kot v skupinah dijakov, proti katerim Nataša meče žogo. Rokomet ostane pri Nataši še dolgo časa prva ljubezen med športi, dokler si konec devetdesetih že kot veteranka pri pripravah na evropsko prvenstvo ne strga križnih vezi. V telo dobi vijake iz titana, rokomet pa zamenja za bovling, kjer petkrat zapored postane državna prvakinja v dvojicah.

Sicer pa že v osnovni šoli Nataša izkazuje tudi svoje profesionalne ambicije. Ne le, da se sama javi za predsednico razreda, ampak tudi in hkrati še za tajnico in blagajničarko. Med odmori pa rada igra vlogo odvetnice. Fante uči pravilnega obnašanja do punc ali pa uspešno posreduje pri sklepanju prvih zvez. Kljub temu sama ne more ubežati eksistencialni krizi, ki čaka vsakega najstnika. Postane »darkerca«, kot bo priznala kasneje. Oblači se v črno, upira se starševski avtoriteti, prebira psihoanalitske tekste Junga in Nietzschejeve nihilistične spise. »Po sporu med žensko in moškim moški trpi, da je žensko prizadel, ženska pa, da ga je prizadela še premalo, zaradi česar joče, da je njegovo srce težje,« piše v knjigi, ki jo je tedaj študirala. Seveda pa tudi posluša punk. Vendar to niso Pankrti ali Lublanski psi, ki so konec osemdesetih prevladovali v Ljubljani in v vsem ključnem tlakovali pot k osamosvojitvi, temveč je bil to kamniški punk. Posluša tudi drugo glasbo. Njene najljubše skupine so bile Modern Talking, Bee Gees, Boney M in seveda Abba.

Nataša na poljanski gimnaziji ne sodeluje pri vrstniških zlorabah alkohola, še kave se ne dotakne, saj jo najbolj sproščajo adrenalinski športi. Občutek spokojnosti pa jo navdaja, če vlada red. Njen najljubši aforizem (avtorja Evgena Juriča) je tisti o morali. In sicer da je v Sloveniji zelo veliko morale – zato ker ima vsak dvojno. Natašini sovrstniki v gimnaziji hitro prepoznajo te skrite talente. V igri Maček Muri, ki jo režira njena tedanja najboljša prijateljica Ladeja, Nataša dobi vlogo policista. Igra ima po gasilskih domovih tudi zavoljo Natašinega avtentičnega nastopa izjemen uspeh. Vendarle pa Nataša vseh šolskih pravil ne spoštuje. Pri predmetu umetnostna zgodovina se sošolci organizirajo tako, da v prvi vrsti sedijo dežurni poslušalci, zato da lahko ostali v zadnjih klopeh med poukom igrajo tarok. Natašo igra tako prevzame, da kasneje postane ena boljših. Še danes Nataša dopust s prijatelji izkorišča za igranje taroka.

Po gimnaziji si želi na medicino, a kmalu ugotovi, da ne prenaša krvi, zato se vpiše na študij prava. Vseh predavanj ne obiskuje, ker hkrati s študijem tri leta dela kot stevardesa. Sprva pri Adrii, nato pa pri hrvaški družbi Croatian Airlines. Letala postanejo njena obsesija, študira različne tipe letal in s piloti tekmuje, kdo jih bo prej prepoznal. Na izpite se večinoma pripravlja v Düsseldorfu, kjer je bila tedaj baza hrvaškega letalskega prevoznika. Obsedenost z letali zna tudi praktično uporabiti pri potnikih, ki se na smrt bojijo letenja. Med kolegicami postane znana kot »Ovaj je za Natašu« sodelavka. Poleg tistega, ki ga je strah, posedejo Natašo, in ta mu med letom na dolgo in široko predava o letalih, kako delujejo motorji, zakaj imajo krila. Šokirani potniki jo domnevno poslušajo in pozabijo na svoje strahove.

Živi dokaz odsotnosti strahu pred letenjem kasneje doživijo tudi njeni družinski prijatelji. Na popotovanju po Baliju Nataša za krajši izlet najame več kot 50 let starega fokkerja, sicer namenjenega za prevoz poljščin in živali, večinoma kokoši in zajcev. Nataša že po zvoku motorja ugotovi, da je z letalom vse tiptop. Po koncu turbulentnega, 20-minutnega leta, nizko nad morjem, se njene domneve izkažejo za pravilne. Motor kljub močnim tresljajem ne ugasne.

Sicer pa že v osnovni šoli Nataša izkazuje tudi svoje profesionalne ambicije. Ne le, da se sama javi za predsednico razreda, ampak tudi in hkrati še za tajnico in blagajničarko. Med odmori pa rada igra vlogo odvetnice. Fante uči pravilnega obnašanja do punc ali pa uspešno posreduje pri sklepanju prvih zvez.

Kot hrvaška stevardesa osamosvojitveno vojno preživi po zakloniščih v Zagrebu in kljub pretresom še naprej dela za hrvaško letalsko družbo. Pomaga tudi zdravniškim ekipam pri prevozu ranjencev iz Zadra; nekateri med transportom umrejo, kar pusti na njej neizbrisljiv pečat. Malo kasneje začne delati na RTV Slovenija. Sprva na radiu, nato v otroškem programu Pionirski tednik – kasnejšem legendarnem Periskopu. Izpopolnjuje se tudi pri verskih oddajah, kot so bila Obzorja duha. Tedanji odgovorni urednik informativnega programa Lado Ambrožič jo v začetku devetdesetih, takoj ko iz letalskih pogodb diplomira na pravni fakulteti, v želji po mladostniški preobrazbi RTV Slovenija v skupini mladih izbere za voditeljico najpomembnejših informativnih oddaj, kot je Dnevnik. Nataša tako tudi kot novinarka hitro napreduje. Za marsikoga celo prehitro. Leta 1992 kot voditeljica ene od predvolilnih oddaj pred volitvami predsednika države tedanjega kandidata, gospoda Milana Kučana, naziva že z »Milan«. Ker njene ambicije hitro presežejo ponudbo na RTV, leta 1996 presedla na POP TV, kjer postaneta voditeljski par z Matjažem Tankom.

V času dela na POP TV se s svojim bodočim možem Alešem Musarjem spozna na Kompasovem tečaju za turistične vodnike. Na tečaju sicer iskrica še ne preskoči, je pa res, da Aleš že tedaj nanjo naredi velik vtis: ne le zato, ker je asistent na oddelku za kemijo, pri Aleksandri Kornhauser na naravoslovno tehnični fakulteti, ali ker je bil njegov oče v osemdesetih direktor časopisne hiše Delo, Natašo impresionira predvsem njegovo poznavanje islamske kulture, ki jo študira za hobi. Na Bližnjem vzhodu se specializira predvsem za Jordanijo, pa tudi Iran. Ko leta 1998 v Iranu pride do političnih sprememb in Kompas organizira prvi turistični obisk te dežele, poleg vodnika Aleša v propagandne namene povabijo še Natašo, ki se jim pridruži s snemalno ekipo. Nataša v Teheranu svojo vlogo vzame preveč sproščeno. Pokrivalo za lase po muzejih nosi bolj malomarno, zato ima hitro opravka z iransko moralno policijo. Natašo pred najhujšim sicer formalno reši Kompasov lokalni vodnik, uteho pa ji po svoje nudi tudi Aleš. Čez tri leta se jima rodi sin Maks.

Ob prelomu tisočletja se Nataša iz POP TV za dobro leto preseli k družbi Aktiva Group Darka Horvata in postane šefica službe za korporativno komuniciranje, kjer je na mestu projektnega vodje tveganega kapitala zaposlen njen mož Aleš. Ta avantura v svet visokih financ se zanjo ne konča najboljše. »Te skrivalnice, ki se jih je šel gospod Horvat, mi niso bile po godu. Če hočeš dobro opravljati svoje delo, predvsem predstavnika za odnose z javnostmi, moraš imeti kar največ informacij, da lahko kredibilno nastopaš. To je bil glavni razlog, zaradi katerega se tam nisem dobro počutila,« je dejala nedavno za Mladino. K sreči se ji kmalu ponudi nova priložnost. Tik pred prvo vlado Janeza Janše postane sodna veja oblasti vse bolj popularni dežurni krivec, saj je v pravosodju veljalo pravilo, da se sodniki na napade ne smejo javno odzivati. Po dolgi razpravi, kako naprej, se tedanji predsednik vrhovnega sodišča Mitja Deisinger odloči za bolj proaktivno držo. Natašo leta 2003 povabi za vodjo centra za informiranje in za pooblaščeno predstavnico za dostop do javnih informacij za vseh 65 sodišč. A že naslednje leto jo parlament na predlog tedanjega predsednika republike Janeza Drnovška izvoli za pooblaščenko za dostop do informacij javnega značaja, kar opravlja do leta 2014.

V svoji desetletni karieri informacijske pooblaščenke Nataša spiše kopico odmevnih odločb, s katerimi institucijo dvigne na najvišjo raven lestvice kredibilnosti. Prva njena odločitev je bila sicer povezana s tedaj že bivšim predsednikom Milanom Kučanom. Le nekaj dni po imenovanju je dala prav novinarju Igorju Kršinarju, tedanjemu novinarju Maga, ki je od Kučana neuspešno zahteval seznam gostov oziroma svetovalcev, ki so se udeležili pripravljalnega sestanka za Forum 21. Kučan je bil namreč prepričan, da takšen podatek ni javnega značaja, Musarjeva pa je nasprotno presodila, da je, saj je pri tem porabil javni denar, ki ga je dobival kot bivši predsednik. A to še zdaleč ni bila njena najtežja odločba.

Prva njena odločitev je bila povezana s tedaj že bivšim predsednikom Milanom Kučanom. Le nekaj dni po imenovanju je dala prav novinarju Igorju Kršinarju, ki je od Kučana neuspešno zahteval seznam gostov oziroma svetovalcev, ki so se udeležili pripravljalnega sestanka za Forum 21.

Najobsežnejši postopek, ki ga je vodila, je trajal dve leti. V njem je sama s pomočnicami pregledala 30 tisoč strani dokumentov nekdanje parlamentarne preiskovalne komisije, ki se je ukvarjala s trgovino z orožjem. Na tej podlagi sta nato Blaž Zgaga in Matej Šurc, ki sta zahtevala dostop do dokumentov, napisala tri knjige, z Janezom Janšo v glavni vlogi.

Ena odmevnejših odločitev urada pod njenim vodstvom je bila povezana z razkritjem pogodb o nakupu cepiv za ptičjo gripo leta 2009. Razkrite pogodbe so dokazovale, da je Slovenija cepiva kupila po skoraj enkrat višji ceni kot Madžarska, pa tudi, da proizvajalec, GlaxoSmithKline, ni želel odgovarjati za stranske učinke, čeprav bi moral. Kupec, tedanji minister za zdravje Borut Miklavčič v vladi Boruta Pahorja, je nato tudi odstopil »iz zdravstvenih razlogov«.

Po koncu informacijske kariere Nataša začne iskati novo identiteto. Veliko potuje. Libija, Tajska, Bali. Z družino Repovš gredo celo z avtodomom na tritedensko turo po Avstraliji. Še naprej ima rada Aleša, ne le kot izkušenega finančnega in davčnega svetovalca, zdi se ji tudi simpatično, da na potovanjih zbira majice krajev, ki jih je obiskal. A si potihem vendarle želi, da bi šla na kosilo z Edwardom Snowdnom, »ki je razgalil sistem, kako si lahko neka velesila privošči karkoli, medtem ko je Assange razkrival depeše brez filtra, celo tiste, ki so vsebovale občutljive osebne zdravstvene podatke«. Igra tarok, zbira sove, s katerimi zapolni knjižne police v svoji vili v Radomljah, z magnetki obda hladilnik, aktivna je tudi na družbenem omrežju Twitter, kjer zbere kar 50 tisoč sledilcev. Pa ji vse to ne zapolni izpraznjenega srca.

Še pred iztekom mandata informacijske pooblaščenke aprila 2014 želi nazaj v preteklost. Kandidira za generalno direktorico RTV Slovenija. V tretjem poskusu je res izvoljena, a zaradi zapletov pri imenovanju programskih svetnikov mandata ne začne; sodišče ji kasneje prisodi odškodnino. Čez leto dni, avgusta 2015, sicer postane predsednica Rdečega križa, a s funkcije odstopi že naslednje leto zaradi notranjih sporov. Tako ji ne preostane nič drugega kot nadaljevanje dela v odvetniški pisarni, ki jo je ustanovila leta 2014. Določeno mero zadovoljstva sicer čuti, ko vsako leto iz ZDA, iz Bele hiše, prejme unikatno izdelano čestitko predsednika ZDA, gospoda Donalda Trumpa, ki jih ima ponosno razstavljene; kot odvetnica namreč zastopa tudi Melanijo Trump pri ohranjanju njenega dobrega imena. A se ob tem vendarle zaveda obstranskosti svoje vloge. Poleti leta 2022 jo le prešine. »Predsedniška funkcija mi je pisana na kožo,« reče in napove svojo kandidaturo za predsednico Slovenije.

S svojim nastopom sicer ni povsem zadovoljna. Vendarle se ji zdi, da je še preveč napadalna, kar pripisuje zadnjim osmim letom odvetniškega poklica, ki vključuje vsakodnevne borbe po sodiščih. »Funkcija, na katero se odpravljam, ne sme imeti tega odvetniškega naboja, tega se zavedam.« A potem ko se iz predsedniške tekme umakne Marta Kos – s katero sta na Martino pobudo in po vzoru iz Švice naredile spletno stran »Ona ve« z namenom, da bi se v javnosti, v medijih ali konferencah pojavilo več žensk –, je Nataša že prepričana o svoji zmagi. Nastop Anžeta Logarja proti njej se ji vseeno zdi poučen. Primerja ga z Barbaro Brezigar: »Oba sta dobila približno enako podporo, kar pomeni, da si volilno telo želi bolj zmernega politika, daleč bolj zmernega od Milana Zvera ali Romane Tomc. Logarjev uspeh pomeni, da si ljudje na desnici želijo malo več strpnosti, manj cinizma in egoizma, manj sovražnih besed. Koliko je pri Logarju ta vloga iskrena, pa ostaja vprašanje.«

Projekcija: Nataša Pirc Musar postane predsednica Slovenije, vendar ji to še ni dovolj. Postane še predsednica Tarok zveze Evrope, predsednica Zveze motoristk Balkana, predsednica Društva za peko sladic v mehkih silikonskih modelčkih od Medvod do Slovenske Bistrice, predsednica Zveze nekdanjih stevardes Jugoslavije in Romunije ter častna predsednica društva »Rokomet je za punce« na Gimnaziji Poljane – mora pa prej podpisati notarski zapis, da dijakinjam in dijakom ne bo treba igrati z njo. Kot predsednica republike se odloči, da bo dosegla spravo v Sloveniji. To ji v drugem predsedniškem mandatu tudi uspe. Ne le, da leta 2032 partizani in domobranci niso več tema, tega leta se Slovenci navadijo, da so lahko tudi ženske zelo ambiciozne.