Dragan Petrovec / »Sovraštvo je močno, če ne najmočnejše povezovalno čustvo«

Zdi se, da stvari uhajajo izpod nadzora. Neznanci na ulicah napadajo politične aktiviste in aktivistke, zmerjajo jih, jih porivajo. Enako delajo s poslanci in poslankami. Pišejo jim grozilna pisma, na družbenih omrežjih grozijo njim in njihovim otrokom, grožnje prejemajo tudi druge znane osebnosti, denimo novinarji in novinarke. Kakšni so pravi razlogi za razrast sovraštva, kdo ga spodbuja, kako ga ustaviti?

Dragan Petrovec je penolog, ukvarja se s študijami kriminala, s kaznovanjem, z vprašanji nasilja. V času prejšnje vlade je vseskozi opozarjal na njene neustavne poteze, nekajkrat je spregovoril tudi pred množico zbranih protestnikov in jih pozval k državljanskemu pogumu. Pred meseci je med novinarji zakrožila informacija, da naj bi kandidiral za predsednika republike. Tudi njega so povprašali o tem, a je bila »novinarska raca«, o čem takem sam ni nikoli resno razmišljal. Dragan Petrovec je redni profesor, zaposlen je na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Čeprav preučuje nasilje ali pa ravno zato, je izredno blag in prijazen človek.

Vse življenje ste se ukvarjali z nasiljem, z vzroki zanj, z načinom kaznovanja. Ste bili presenečeni, ko je neznani moški na ulici napadel aktivistko Inštituta 8. marec Niko Kovač? 

Predvsem sem bil zelo žalosten in – kar je prav tako žalostno – ne toliko presenečen.

Zakaj? 

V Sloveniji je v zraku zelo veliko sovraštva, ne gre samo za anonimni splet, govorim o javno izraženem sovraštvu, ki ni sankcionirano. Naj omenim le vašega nekdanjega kolega Vinka Vasleta, nekoč je delal celo za Mladino, bolj pa je znan kot nekdanji direktor Radia Slovenija v času prve Janševe vlade. Zame in za vse moje sodelavke na Inštitutu za kriminologijo je dejal, da bi morali dobiti kramp v tilnik. In če je takšna komunikacija nekaj običajnega, si laže predstavljamo, kako zastrupljeno je ozračje v Sloveniji. Dobro se spomnim pogovorov z bosanskimi kolegi, ki so mi razlagali, kako nevarne so besede, kako le malo manjka, da bo kakšna sovražna beseda tam znova zanetila iskro pod sodom smodnika. Pri nas je v političnem prostoru boj za oblast vse bolj trd, to pomeni, da politika ali del politike uporablja vedno skrajnejše metode. Grobe metode so obstajale že prej, tudi manipulacije, zavestne laži, a ne v tolikšnem obsegu, politiki so nekoč praviloma bolj pazili na javno izrečene besede. Danes je drugače, danes si želi politika z besedami sovraštva tlakovati pot do oblasti. Napad na Niko Kovač je gotovo posledica sovraštva, ki so ga proti njej širili politiki točno določene stranke. Seveda niso problematični le oni, sovraštvo se pojavlja na obeh političnih polih, a če bi postavil tehtnico, bi se premočno prevesila na eno stran.

Nekaj dni kasneje je bil napaden poslanec SDS Branko Grims. Najprej naj bi ga neki človek opsoval, nato naj bi ga bil porinil po stopnicah, a poslanec na srečo ni padel. To ni bil edini napad na poslance, v času epidemije se je na tiste, ki so prihajali iz parlamenta, spravilo več ljudi. Gre za podobne pojave? 

Seveda gre najbrž večinoma za take pojave. Ne pa vselej. Zanimivo naključje je domnevno uravnoteženje. Takoj po napadu na Niko Kovač dobimo dokaz, da so tudi njeni idejni nasprotniki deležni podobnega, če ne še dosti hujšega nasilja. Stopnice z ostrim robom, kjer se je zgodil napad, je Grims označil kot okoliščino, ki kaže na poskus umora.

Oba dogodka sta nesprejemljiva, obstaja pa nekaj razlik. Po napadu na Niko Kovač so politiki in podporniki stranke SDS v javnosti skušali zasejati dvom, ali se je napad res zgodil. Kako ste razumeli ta odziv, zanikanje in norčevanje? 

Nekaj takega sem pričakoval, to pritiče kulturi tega dela politike. Morda ob tem dogodku ne kaže pozabiti pošiljk nabojev, ki jih je domnevnim žrtvam pošiljal njihov zvesti podpornik. Podobno je z internetom, sovraštvo na njem je sicer oprijemljivo, a v zavetju anonimnih in lažnih profilov nikoli ne vemo, kaj je dogovorjeno, kaj je pristno, kaj je zaigrano, koliko sovraštva je na eni strani, koliko pa je zaigranega sovraštva na drugi strani.

»Nika Kovač je hud trn v Janševi peti in ne samo bolečina. V prispodobi bi rekel, da gre že za resno poškodbo.«

Ali sovraštvo dela politike do Nike Kovač in njene skupine izvira tudi iz dejstva, da je ženska? Spomnite se, kaj se je dogajalo s predsednico državnega zbora, z njenimi čevlji, s tem, kako je oblečena, vse po pravilu – spoštujemo ženske, lahko so uspešne v politiki, a samo do takrat, ko delujejo tako, kot mislimo, da je prav. 

Najbrž tudi, čeprav ne samo zaradi tega. Ključno se mi zdi, da gre za pogumne ženske, ki se upirajo, ki se ne strinjajo s politiko sovraštva in izključevanja, ki znajo to jasno ubesediti in pokazati, morda tudi z nekoliko drznejšimi potezami. Vsekakor pa njihovo vedenje, zlasti predsednice parlamenta, v nasprotju z vedenjem kritikov, nikogar ne ogroža.

Nika Kovač je mlada ženska, nanjo se spravljajo starejši moški v kravatah, politiki, ljudje z družbeno močjo. Janez Janša, mucek, kot mu je navrgla Nika Kovač, ustvarja meme o njej in jih širi po spletu. Nekaj obscenega je v tem razmerju. 

Nika Kovač je hud trn v Janševi peti in ne samo bolečina. V prispodobi bi rekel, da gre že za resno poškodbo. Ta mlada ženska je s svojo ekipo dobesedno zbudila velik del zaspane družbe, ki je končno uzrla nevarnost. Zadnji referendum, ki po vseh okoliščinah spada na posebno mesto v slovenski zgodovini, je bil udarec, ki ga Janša ni mogel in še vedno ne more preboleti. Poleg tega je v zraku nevarnost, da se bo nekaj podobnega zgodilo s tremi napovedanimi referendumi, pri čemer – naj bo to iskrena opozorilna samokritika – vsi nekoliko lenobni ljudje čakamo, da bo Nika Kovač spet naredila svoje in nas zbudila, ker se sami težko.

Zgodba o Grimsu ima še eno ozadje. Je politik, ki v svojih nastopih širi sovražni govor. 

Tukaj se bom skliceval na bistroumno opazko Jonasa Žnidaršiča, kako poceni jo je odnesel napadalec na poslanca Grimsa. Da ne bo nesporazuma, naj takoj povem, da ni nobene oblike nasilja, ki bi jo podpiral. Iz vsega mojega pisanja in ravnanja je razvidno, kar ste rekli že na začetku, da se vse življenje borim proti nasilju. A če malo nadaljujem v Jonasovem slogu – Branko Grims je človek jeklenih mišic in izklesanega telesa, kar rad pokaže in pove, da je to pridobil s trdim delom, ure in ure na dan skozi leto dni v fitnesu. In ko bi meni na primer po ne vem kakšnem naključju padla v glavo slaboumna zamisel, da bi klofnil tako schwarzeneggersko postavo in pojavo, se bojim, da gospod Branko tega sploh ne bi zaznal.

Grims je po napadu sklical tiskovno konferenco, med drugim je rekel, da ga boli rama, ampak da ne potrebuje opornice kot kdo drug. Precej grob govor.

Seveda. Poleg tega sta ta politik in njegova politika nagnjena k poveličevanju vsega slabega, kar se dogaja na njun račun, in minimiziranju še dosti neprijetnejših dogodkov, ki jih ta politika povzroča drugim.

No, klici »Smrt janšizmu« niso prijetni. 

Res niso, a pravna stroka, tožilstvo v tem primeru, je odločila, da ti klici niso kaznivo dejanje grožnje zoper nekdanjega predsednika vlade Janeza Janšo.

On misli drugače. 

Seveda misli, ima po svoje tudi prav.

To geslo je napovedovalo njegov politični padec. »Smrt janšizmu« najlažje izpeljemo na demokratičnih volitvah, to se je zgodilo, tega se je bal. Ti pozivi res niso prijazni, a so odvisni od stopnje prizadetosti, razbesnelosti, jeze, težkega položaja, v katerem so se znašli posamezniki, ki so bili žrtve političnih dejanj nekdanje vlade.

Sovraštvo je imelo v času prejšnje vlade sistemsko ozadje. Zakaj je bila takrat politika tako groba? Zakaj je uporabljala solzivec, nalagala neustavne globe? Zakaj je vladala na takšen način, četudi je bilo jasno, da z nasiljem ne moreš prepričati ljudi, naj se držijo epidemioloških ukrepov. 

Morda je odgovor banalno preprost. Ker si je to možnost, ne pravice, vsaj začasno, lahko vzela. In tako ravnati z ljudmi je marsikomu v užitek. Govori se na primer, in to verjamem, da večina policistov ni odobravala nasilja, kakršno je bilo zapovedano. A vseeno se je vselej našlo dovolj policistov, ki so brez zadržkov maltretirali povsem nedolžne in nenevarne državljane. In to nadaljujejo še danes z izrekanjem glob za domnevne kršitve iz preteklosti. Oblast je slast, oblast in moč spremenita človeka tudi na način, da ne dojema realnosti. Ameriški psiholog Abraham Maslow je nekoč dejal, da zdravi ljudje nimajo radi oblasti nad drugimi ljudmi.

Kako ste sami doživljali ti dve leti? Zakaj ste se javno izpostavili z govori pred protestniki, marsikoga je bilo takrat strah. 

To obdobje je bilo skrajno neprijetno, pri čemer se ne prištevam med posebne žrtve nasilja. Doletela me je le globa zaradi nastopanja, a mi je bila v neprecenljivo pomoč Pravna mreža za varstvo demokracije in z njo sodelujoča odvetniška pisarna. Pred tem me je poklicala krasna ženska, Tea Jarc, s katero se dotlej nikoli nisva srečala, in me vprašala, ali bi za dan upora proti okupatorju kaj povedal zbrani množici protestnikov. Privolil sem brez zadržka in tudi brez strahu. So razmere, v katerih nisem posebej pogumen, a tiste niso bile take. Ko sem videl, da so me ljudje dobro sprejeli, sem v naslednjih mesecih toliko laže prihajal še kaj povedat. Občutek, da imaš za seboj množico, ki ti stoji ob strani, je zelo dober.

Kako se odzvati na politiko nasilja? Stranka SDS na takšen način deluje že dolgo, a je vplivna, ima veliko podpornikov. Zelo spretni so, ko jim očitaš sovražni govor, govorijo o pravici do izražanja, ko kakšna stranka napove, da ne bo sodelovala z njimi, začno govoriti o izključevanju. Postavljajo se v vlogo žrtve. 

To je znana in prozorna taktika menjave vlog in prirejanja argumentov po svoji podobi. Seveda jih ne moremo formalno izključiti. Prav tako je treba vzeti v zakup, da stranka ne bo kar tako izginila, kot je večina drugih strank doslej, ne glede na to, kako močne so bile na začetku. Tudi tu se kaže, da je sovraštvo močno, če ne najmočnejše povezovalno čustvo. Železna disciplina SDS deluje na izključevanju drugačnosti. Izjema je le povezovanje v koalicije, ker stranka sama ne more prevzeti oblasti. Vsebinski prispevek njenih koalicijskih strank pa je bil vselej zanemarljiv, šteli so le njihovi glasovi. Način delovanja se kaže tudi v tem, da stranko že desetletja s tako rekoč stoodstotno podporo članstva vodi Janez Janša.

»Oblast je slast, oblast in moč spremenita človeka tudi na način, da ne dojema realnosti. Ameriški psiholog Abraham Maslow je nekoč dejal, da zdravi ljudje nimajo radi oblasti nad drugimi ljudmi.«

Kako biti toleranten do netolerantnih? Na družbenih omrežjih lahko blokiraš anonimne trole, v družbi, v politiki pa ne. 

Glede tolerantnosti do netolerantnosti je slika jasna. Ne sme je biti, pri čemer pa mora biti odziv zakonit, dobro je, če je še domiseln, idealno, če je humorno obarvan. Tak je bil na primer odziv bivšega namestnika varuha človekovih pravic Jerneja Rovška, ko je po Janševem zmerjanju Jankovićevih volivcev s trenirkarji prav tako oblečen prišel v televizijske Odmeve. Odziv mora biti dosleden, brez popuščanja, kar je naporno, a edino mogoče v boju proti nasilju vsake vrste. Splet pa je poseben prostor, zlasti zaradi anonimnosti in skoraj nemogočega preverjanja, koliko je avtorjev in kdo se skriva za sporočili. Včasih pomislim, kako bi bilo videti, če bi se ena stran odločila za spletni molk, pa bi se zmerjanje usmerjalo v prazen prostor brez odmeva. Morda bi na drugi strani sami začeli igrati dvojno vlogo in v imenu prve strani napadati sami sebe. Ne izključujem možnosti, da se to že dogaja.

So družbena omrežja generator nasilnega govora ali le kažejo na razmere, ki so bile v družbi prisotne že prej? Pred tedni je skupina mladih pretepla nekega osnovnošolca in to ponosno objavila na TikToku. To pomeni dvoje, s svojim dejanjem so se želeli pohvaliti, hkrati pa niso niti vedeli, da so storili kaj napačnega, saj jih je policija zaradi objave laže našla.

Najbrž je kar oboje, kar pomeni, da družbena omrežja pospešujejo nasilje. Sicer sem pa za to področje slab sogovornik. Nimam nobene od ponujenih možnosti, ne Instagrama ne Facebooka ali Twitterja, še manj TikTok. Že klasično (papirno) branje časopisov mi vzame toliko časa, da ga zmanjkuje za marsikaj drugega. V pogovoru o novih tehnologijah praviloma potrebujem prevajalca.

V vsakem osnovnošolskem razredu je kakšen buli, ki trpinči otroke. Otroci se prilagodijo, nočejo iti v spor z njim, izogibajo se ga. Ali ni podobno v politiki, na eni strani so politiki, na drugi strani nasilneži, ki zaradi svojih grobih metod dosežejo več, ker se druga stran raje izogiba sporu? 

V obeh primerih se zdi, da manjka poguma. Pri otrocih je to še razumljivo, tam morajo nasilje opaziti starejši, otroke pa opogumiti, da o njem spregovorijo. Pri odraslih je pomanjkanje poguma žalostno. Ko bi kolektivi vedeli, da vodstvo ne more nič, če se delavci enotno uprejo, bi to večkrat naredili.

Saj se upirajo, a brez uspeha. Govorim o nasilnežih na RTV Slovenija. Na eni strani je vodstvo zavoda, na drugi so novinarji. Vodstvo na silo vpeljuje rešitve, na drugi strani novinarji še posebej pazijo na pravna določila. Novinarji hodijo na terapije, jemljejo bolniški dopust, vodstvo zavaja, govori o tem, kako naj bi bilo uspešno. Koga lahko hitro zagrabi sveta jeza. 

Res je, ta sveta jeza lahko zagrabi marsikoga, ki pol leta po zamenjavi oblasti še vedno vidi nekatere nedotaknjene ali nedotakljive otoke janšizma, kakršen je denimo RTV Slovenija. Sveta jeza je razumljiva, jeza vseh novinarjev in nas, ki to nasilje na TV Slovenija spremljamo v živo. A paziti se je treba prenagljenih, napačnih korakov. Morda to jezo razumem, toda korake upora je treba izbirati pazljivo. Ne moremo delovati na enak način, kot ga očitamo drugim, »ne moremo janšizma preganjati z janšizmom,« bi o tem dejal kolega Vlado Miheljak. Ta previdnost terja nadčloveško potrpljenje tistih, ki so vsakodnevno žrtve šikaniranja v uredništvih ali celo žrtve kaznivega ravnanja.

»Novinarska broška s številko 38, ki simbolizira 38 pisnih opozoril pred odpovedjo delovnega razmerja, ali pa zbor, ki se je kot živi zid postavil za voditeljem Sašo Kranjcem, pričajo o veliki moči novinarskega kolektiva. Pričajo pa tudi o veliki šibkosti teh, ki zlorabljajo svojo moč.«

Kaj naj v tem položaju storijo novinarji in novinarke? 

Podcenjujoče in nečloveško bi bilo, če bi novinarjem, ki so v stiski, iz varnega zavetja kabineta na Inštitutu za kriminologijo dajal nasvete, kako naj preživijo ta grozni čas. Lahko govoriva o tem, da bi bilo najbolje, če bi se odzvali s humornim cinizmom, a za kaj takšnega ne smeš biti eksistenčno ogrožen. Oni pa so. Vsak dan. Imajo moje globoko sočutje, upam, da bodo zdržali. Poteze, ki jih uporabljajo, denimo broška s številko 38, ki simbolizira 38 pisnih opozoril pred odpovedjo delovnega razmerja, ali pa zbor, ki se je kot živi zid postavil za voditeljem Sašo Kranjcem, pričajo o veliki moči novinarskega kolektiva. Pričajo pa tudi o veliki šibkosti teh, ki zlorabljajo svojo moč. V resnici je le vprašanje časa, kdaj bodo odšli, čas se jim hitro izteka, za zatrte posameznike pa se zdi isti čas neskončno dolg, minute se jim vlečejo in raztezajo v dneve. Zato še enkrat, globoko spoštujem upor novinarjev na TV Slovenija, niso in ne bodo sami, na koncu bodo sami ostali agresorji, ki razgrajujejo javni medij. Prav je, da se tega tudi zavedajo.

Kako se pogovarjati z ljudmi, kakršen je direktor TV Slovenija Uroš Urbanija, človek, ki je izvrševalec politike, dela pa se zagovornika javnosti? 

Naj vam odgovorim z dvema primeroma. Ameriška vesoljska agencija NASA je leta 1977 v vesolje poslala sondo Voyager I, na kateri so podatki o naši civilizaciji, zapisani so na gramofonski plošči, na njej sta glasba, govor, shranjene so umetniške slike. Sonda zdaj po vesolju leti v upanju, da jo bo kdo našel in da bo to bitje naše miroljubno sporočilo razumelo. To je precej optimistična predpostavka. Drugi primer je bolj oseben. Nekoč sem ustavil avtoštoparju, prisedel je urejen gospod, z njim sva se lepo pogovarjala, potem pa je pred naju zapeljal neki kamion, na katerem je bila cerada z velikim črnim ptičem. Ta gospod jo je zagledal, se obrnil k meni in tiho dejal: »Poglejte, tile črni ptiči me preganjajo vse življenje. Bil sem že po vsem svetu, povsod, pa se vedno pojavijo.« Zajel sem sapo. Z gospodom sva očitno živela v različnih svetovih, trudil sem se približati njegovemu svetu, nisem ga želel razjeziti, užaliti, tako se je potem najin pogovor z moje strani nadaljeval le še z medmeti tipa »aha«, »aja«, »hm« in podobno. Kaj želim reči? Z nekaterimi ljudmi se pač ne moreš smiselno pogovarjati. Ne gre. Tako je zelo iluzorno pričakovati smiseln pogovor z ljudmi, ki jih omenjate. Nekoč smo se pri matematiki učili o mimobežnicah, to so premice, ki v prostoru nimajo skupnih točk. Tako tudi sam razumem tiste, ki so prevzeli RTV Slovenija, med nami in njimi, žal, ni skupnih točk.

Nasilje ni nujno neposredno. Eden od najprijaznejših politikov v državi je Aleš Primc. Stvari, ki jih govori, so na prvi posluh smiselne, ljubezen, družina, otroci in podobno. A vendar je nasilen, s sklicevanjem na tradicijo diskriminira že tako marginalizirano skupino ljudi. Ali nostalgija po dobrih starih časih, kot ste zapisali, »kliče po orožju«? 

Žlahtna tradicija – ko so bile ženske tiho, možu pokorne in predvsem doma, ko ni bilo splavov, razen na skrivaj, mazaških, ko so pankrti imeli svoje mesto oziroma ga niso imeli, ko samomorilcem ni bila dana posvečena zemlja – v nasprotju z morilci, ki niso onečaščali cerkvenih pokopališč –, ko tuje rase, blago rečeno, niso bile dobrodošle, ko se je vedelo, katera in edino katera spolna usmeritev je prava in dopustna, ko se torej vse to začenja spreminjati, je čas za orožje – če (še) ne pri nas, pa v ZDA. Ne pozabimo, da nekateri naši mediji slavijo tamkajšnjo prepoved splava in si srčno želijo, da bi končno prišla še k nam. Na videz prijazne besede in prav takšen način govora o otrocih, ljubezni in družini so v resnici polni strupa, ker v ozadju ni nič drugega kot želja po obvladovanju človeka, zlasti žensk in otrok. Človek, ki je še pred nekaj leti širil laži in sovraštvo na stopnicah pred sodiščem, je nenadoma poln ljubezni. Dovolj prozorno, da bi po napovedi razmeroma zanesljive agencije ob zadnjih volitvah Primčevo gibanje, združeno s stranko Franca Kanglerja, prepričalo približno 5000 glasov od 1,7 milijona volivcev. Pa še od tega drobiža gre večina zagotovo Kanglerju.

Ko ste v Dnevniku opisovali grozljivi film Safari, Sarajevo, ste med drugim zapisali, da so v prvi vrsti politiki tisti, ki so odgovorni za širjenje sovraštva in vojn, a je oboje zanje prepogosto preveč vabljivo. Se vam zdi, da se te odgovornosti politiki v Sloveniji zavedajo? Saj veste, tisti, ki najbolj svarijo z razdvojeno družbo, to družbo najbolj razdvajajo. 

Mislim, da se vsi politiki tega zelo dobro zavedajo. Pomembna razlika je v tem, da si nekateri stopnjevanje razdvojenosti, celo sovraštva želijo. Naj spomnim na dve usodni epizodi iz naše mlade samostojnosti. Prva je potekala na začetku spopadov leta 1991, ko bi bila Slovenija namesto samostojne države le ruševina, če poveljniki Teritorialne obrambe ne bi zavrnili izpolnitve ukaza tedanjega ministra za obrambo Janeza Janše o napadu na vojašnice. Druga pa je bila takrat, ko se je ob odstavljanju istega Janeza Janše s položaja obrambnega ministra leta 1994 pripravljal državni udar. Glede na to, kako je ta politik občutljiv za marsikaj zapisanega o sebi – spomnimo se na primer nedavnega (neuspešnega) pregona in kazenske obravnave Rudija Rizmana, ki je dejal, da je srhljivo, če nam vlada stranka, ki se financira iz tujine, a sta SDS in njen predsednik junija izgubila tudi na višjem sodišču –, bi že zdavnaj sprožil vse mogoče postopke proti vsem, ki pišemo o poskusu državnega udara. Toda vse je na dlani, in kot bi znova rekel Vlado Miheljak s podobno izkušnjo: »Komaj čakam na obravnavo.«

Zgolj kot medklic – stvari so včasih nedojemljive, župan Ljubljane Zoran Janković, demokrat in zagovornik človekovih pravic, se druži in prijateljuje z Miloradom Dodikom, ki zanika srebreniški zločin in grozi z novo vojno v BiH. 

Da. To je ena izmed stvari, ki so me močno razžalostile.

Se svoje odgovornosti zavedajo volivci? Nekateri podpirajo politike, ki širijo sovraštvo. Natančno tako je uspevalo ali še vedno uspeva Donaldu Trumpu. 

Veliko stvari je, ki jih ne razumem. Seveda imam delna pojasnila ali bolj slutnje. Pri mnogih pa tavam v temi. To sem odkrito priznal v neki kolumni o fanatizmu. Visoko izobraženi ljudje, celo blage narave, ker jih kar nekaj že dolgo poznam od blizu, se zagledajo v psihopatsko osebnost in postanejo popolnoma nedovzetni za kakršenkoli pogovor, ki bi osvetlil še drugo plat ali pa kar človeka v celoti. Seveda je med volivci takih ljudi veliko tistih, ki si obetajo najrazličnejše koristi, od denarja do položajev in moči nad drugimi. Kljub temu pa ostaja množica, ki nikoli ne bo imela nič od tega, le naslado nad nesrečo drugih in slepoto za lastno nesrečo. To ostaja uganka tako na ravni posameznika, kot je denimo primer dekleta z odrezano roko, kot na ravni množice, zaradi katere se včasih komu porodi vzklik, da je treba zamenjati ljudstvo.

Prej ste dejali, da je sovraštvo najbolj povezovalno čustvo. Zakaj? 

Oblast nad drugim so že pred časom humanistični psihologi opredelili za najmočnejšo drogo. Na nižji ravni lahko to dokazujemo s trdoživostjo navijaških skupin, ki so pripravljene na hudo nasilje zaradi domnevne tradicije, ki sovraštvo ne le dopušča, ampak spodbuja. Na višji ravni je dovolj, da pogledamo razmere v svetu. Koliko obdobij v zgodovini smo imeli, ki bi jih lahko označili za mirna? Seveda so na delu še drugi impulzi, predvsem pohlep, imeti več ali imeti celo največ, česar ni mogoče uresničiti drugače kot na škodo drugega. Če se ta drugi upre, ga je treba uničiti. Dobesedno in takoj ali posredno po korakih, kot pravkar počenja na primer Elon Musk, ki je takoj, ko je prevzel podjetje, odpustil polovico zaposlenih. In končno, zakaj najvplivnejša družbena institucija, naša katoliška cerkev, ne mara Kristusa, ki je oznanjal ljubezen? Zato, ker bi zmanjkalo prostora za sovraštvo, ki ga ob večinoma blagih besedah na drugi strani dokazuje z brezpogojno podporo tistim, ki jim spoštovanje človekove osebnosti (razen lastne) in njegovega dostojanstva ne pomeni kaj dosti.

Je dopuščanje nasilja oblika nasilja? Denimo takrat, ko molčiš, četudi veš, da je nekaj narobe. 

Seveda. Vzemimo na primer družinsko nasilje, kjer se mož znaša nad otroki, lahko gre tudi za spolne zlorabe, mati, ki vse to vidi, pa raje molči in ne ukrene ničesar. Čeprav ni aktivna pri tem početju, ji že zaradi dopuščanja vsega tega utemeljeno očitamo soodgovornost za trpljenje otrok. Ni čudno, da se Anže Logar pri izbiri svojega vzornika sklicuje na odhajajočega predsednika Boruta Pahorja. Če je kdo s svojim molkom, ko bi moral naravnost kričati, naredil v desetletju svojih mandatov težko popravljivo škodo, je bil to Borut Pahor. Vzpon neonacizma, podpora ustaštvu, grobe kršitve človekovih pravic, še nevideno nasilje represivnih organov nad državljani in še marsikaj podobnega, vse to ni le dnevna politika, v katero naj se predsednik države ne bi spuščal. To so usodne smeri razvoja družbenih odnosov in molčeče dopuščanje je v resnici spodbujanje najslabšega, kar se nam lahko dogaja. Si vnovič želimo podobnega predsednika?