TV komentar / Gre še nižje

Ne, Vida Petrovčič nas ne more presenetiti. In vseeno nas vedno znova.

Dobro, zlopamtila na Mladini se spomnijo vseh eskapad Vide Petrovčič v zadnjih tridesetih letih. Pač, po osamosvojitvi je Vida Petrovčič postala državotvorka, niti ni mogla skrivati, kako zelo obožuje te mačote, ki so nas rešili, na prvem mestu v njenem srcu pa je bil pogosto Janez Janša. Stala mu je ob strani, ko je začel boj zoper stare direktorje, stala mu je ob strani, ko se je začel boj zoper udbomafijo. In ko je leta 1994 Janša moral zapustiti drugo Drnovškovo vlado, ker je kot minister za obrambo prekoračil svoja pooblastila – njegova posebna enota je pretepla policijskega sodelavca, čeprav vojska ne sme nikoli poseči v civilno sfero –, je Vida Petrovčič na prvem programu TV Slovenija s solzami v glasu in očeh spremljala prenos iz državnega zbora in nam sporočala, da je – konec sveta. No, v mesecu za tem jo je še bolj odneslo, nismo vedeli več, ali je protestnica ali novinarka, vse skupaj je prestopilo vsakršno mejo dobrega okusa.

Dolgo let je trajalo, da se je Vida Petrovčič ponovno stabilizirala, začela je poročati o gospodarskih temah, tudi makroekonomskih, in glede na standarde RTV Slovenija postala čisto spodobna novinarka. Ne dobra, spodobna. In smo ji nekako tudi oprostili, da jo je tako divje zanašalo v »mladih letih«. Se pač zgodi.

Z zadnjo vlado in prihodom Janševe falange na RTV Slovenija je Vido Petrovčič žal spet odneslo. A tokrat je dejansko huje. Zdaj gre proti svojemu poklicu, proti profesionalnosti, proti lastnim kolegom, je janičarka. Postavila se je zoper kolektiv, postala propagandistka Uroša Urbanije in s tem posredno SDS in Janeza Janše, vse skupaj je za konec neke novinarske kariere žalostno, pretresljivo.

Ko je ta ponedeljek v soočenju pred referendumom o zakonu, ki spreminja upravljanje javne RTV in ga prenaša v roke civilni družbi in zaposlenim – zakon je nastal v civilni družbi, ki je pred volitvami od nove koalicije izsilila zagotovilo, da se bo politika umaknila z RTV Slovenija –, napadla Barbaro Rajgelj, »kaj se vendar greste, da boste v programski svet dali šest zaposlenih od 17«, pa smo resnično onemeli. Delavsko soupravljanje je nekaj normalnega, običajnega, tretjina zaposlenih mora biti v nadzornih organih družb z več kot 500 zaposlenimi, najboljše družbe, na primer Volkswagen, pa imajo celo do pol upravljalcev iz vrst zaposlenih.

A ne gre za nevednost. Vida Petrovčič točno ve, za kaj gre, ve, kaj je delavsko soupravljanje, ve, kaj pravi zakon o gospodarskih družbah, ve, da je to običajna ureditev, ki jo poznajo povsod na Zahodu in urejenem Vzhodu, ve tudi, da so zaposleni že doslej imeli svoje predstavnike – kot smo zapisali, dolga leta je bila gospodarska novinarka. Načrtno je torej zavajala, prikazovala novo višje število zaposlenih v programskem svetu kot eksces, namenoma obračunavala z dr. Rajgelj, kot da je ta neka šolarka, ki je pravkar ukradla vrečko bonbonov – ne pa ena najuglednejših pravnic v državi in univerzitetna profesorica.

Ekipa Janeza Janše na RTV vsak teden znova dokazuje, da se je mogoče spustiti še nižje.