Dekofeinizirani Trump

Nekaj smešnega se je zgodilo na poti v forum – Donald Trump je izgubil na volitvah, ne da bi sploh kandidiral. Ne, Trump na vmesnih – kongresnih, guvernerskih ipd. – volitvah sam ni kandidiral, toda kandidiralo je ogromno republikancev, ki jih je podprl in blagoslovil. Zvečine so bitke z demokratskimi protikandidati izgubili. Še huje: Trumpovi – ali pa trumpizirani – kandidati so izgubili tiste ključne, usodne, odločilne bitke, s katerimi naj bi se tehtnica prevesila na republikansko stran.

Vzemite le totalno odločilno Pensilvanijo, kjer je progresivni demokrat John Fetterman, nekdanji pensilvanski podguverner, tetovirani fen Bernieja Sandersa, v bitki za senat – ta senatni sedež so zasedali republikanci – porazil Mehmeta Oza, nekdanjega kirurga, promotorja spornih shujševalnih diet in voditelja resničnostnega šova Dr. Oz (nasprotuje splavu, podpira dereguliranost strelnega orožja, za dilerje s fentanilom bi predpisal smrtno kazen, ogljikovemu dioksidu odreka vpliv na toplogredne pline, covid bi zdravil s Trumpovim »zdravilom«, hidroksiklorokinom ipd.), Josh Shapiro, zelo agilni pensilvanski pravosodni minister (ni upošteval Trumpove prepovedi potovanja državljanov iz nekaterih muslimanskih držav, blokiral je distribuiranje načrtov za 3D-tiskanje strelnega orožja, tožil je farmacevtske gigante, ki so pripomogli k opioidni krizi, uvedel je preiskavo proti več kot 300 duhovnikom, ki so spolno zlorabljali otroke, gradbeno podjetje Glenn O. Hawbaker Inc. je prisilil, da je delavcem izplačalo neizplačane plače in jim zagotovilo pokojnine, korupcije je obtožil člane lastne stranke ipd.), pa je v bitki za guvernerja gladko, z orjaškim naskokom porazil Douga Mastriana, upokojenega polkovnika in krščanskega nacionalista (ločenost države in cerkve je zanj le mit). Oba, Oz in Mastriano, sta bila Trumpova kandidata, Trump je oba navdušeno podprl, prvega je tudi gostil v svoji floridski rezidenci (Mar-a-Lago), drugi, privrženec trumpovskih teorij zarote (kot je, recimo, QAnon), pa sodi med zanikovalce izida predsedniških volitev – z jurišem na Kapitol je skušal celo izsiliti razveljavitev izida predsedniških volitev, s čimer je tako kot ostali zanikovalci zanikal tudi volilno integriteto in demokracijo. Še huje: Trumpovi kandidati so bili tako lunatični, da so republikanci izgubili tudi pensilvanski kongres in vse ključne pensilvanske bitke za predstavniški dom. A vse pove že to, da je Fetterman odpihnil Oza, pa četudi je pol leta prej doživel srčni infarkt, ki ga je za nekaj mesecev povsem ustavil in mu delno paraliziral govor. Volivci bolj zaupajo srčnemu bolniku kot pa Trumpovemu kandidatu.

Trumpovi kandidati so padali kot pokošeni – v Michiganu, Arizoni, Nevadi, New Hampshiru, Koloradu, Wisconsinu, Massachusettsu, Minnesoti, Marylandu, Mainu, New Yorku. Povsod. Konsistentno. Spektakularno.

Šli so za njim – v prepad. V Washingtonu je zelo pomembno bitko za predstavniški dom dobila demokratska kandidatka, za katero ni prej še nihče slišal – volivci očitno niso hoteli slišati za Trumpovega zanikovalca izida predsedniških volitev. Volivci so zavrnili Trumpove lažnivce, Trumpove lunatike, Trumpove norce. Mayra Flores, republikanska kongresnica iz Teksasa, je pred volitvami tvitnila sliko orjaškega rdečega cunamija – in potem na volitvah izgubila.

Tisti, ki so vse stavili na Trumpa, so vse izgubili.

Trumpovi kandidati so torej izgubili bitke, ki bi jih morali republikanci dobiti, če bi hoteli gladko in premočno osvojiti senat in predstavniški dom kongresa. Tak je bil scenarij. Takšne so bile napovedi. Takšna so bila pričakovanja. Razvpiti konservativni podkaster Joe Rogan je oznanil, da bo »rdeči val izgledal kot trenutek, ko se v Kubrickovem Izžarevanju odprejo vrata dvigala«. Toda obetal se ni le »rdeči val«, temveč »rdeči cunami«: inflacija je visoka, stopnja kriminala se je povečala, predsednik Joe Biden je nepriljubljen – in ja, volivci na vmesnih volitvah vedno kaznujejo stranko, iz katere prihaja trenutni predsednik (večjo potrebo po volilni udeležbi – okej, »diferencialno volilno udeležbo«, kot pravijo temu – čutijo pač volivci stranke, ki ni na oblasti). Demokrati so bili izgubljeni. Vsaj tako se je zdelo.

Toda kot kaže, bodo republikanci predstavniški dom komaj osvojili, senat pa so že definitivno izgubili – in zmago so jih stali prav kandidati, ki jih je slavil in priporočal Trump. In ja, če bo drugi krog v Georgii dobil demokratski kandidat, kar je zelo verjetno (v prvem krogu je osvojil 200 tisoč glasov več kot republikanski kandidat), bodo imeli demokrati v senatu po teh volitvah še večjo prednost kot v prejšnjem sklicu.

Tudi DeSantis je bojevnik kulturne vojne – prežet je s trumpovskimi fiksacijami. Tudi on je agresiven, krut, kompetitiven, populističen in žaljiv, tudi on ima avtoritarne ambicije.

Z eno besedo: republikanci so izgubili dobljeno bitko.

Zakaj so jo izgubili, pa ni nobena skrivnost – zaradi Trumpa. Trump je bil za republikance poguben. Mali trumpi so izviseli. Volivci so zavrnili trumpovsko norost – in trumpovsko ekstremnost, trumpovsko radikalnost. To, da zanikaš izid predsedniških volitev in da trdiš, da so bile ukradene, je kar ekstremno – in radikalno. In volivci so ekstremnosti in radikalnosti Trumpovih kandidatov rekli ne. To je že kar zgodovinski ne.

A kaj so pa mislili – Trump je na predsedniških volitvah gladko izgubil. Za sedem milijonov glasov. V spopadu s Hillary Clinton je izgubil za tri milijone glasov. Leta 2018 je izgubil predstavniški dom, leta 2020 pa senat. Ne, Trump ni rojen zmagovalec. Veliko izgublja. Svojo stranko vodi od poraza do poraza, pravi David Frum (Atlantic).

Leta 2015, ko je Trump napovedal predsedniško kandidaturo, je bil kompletni republikanski establišment proti njemu. In to odločno. Z vso težo. A se ga niso in niso mogli znebiti.

Ne da je bil ne Trumpovim kandidatom edini zgodovinski ne Trumpu. Takoj po vmesnih volitvah, ko se je izkazalo, da republikanci niso potegnili, da z »rdečim valom« ne bo nič in da so Trumpovi kandidati predvsem na odločilnih volilnih bojiščih doživeli polom, so začeli konservativni, prorepublikanski komentatorji, vplivneži in mediji – recimo Fox News, New York Post in Wall Street Journal, nekdanji Trumpovi feni – kričati in besneti ter terjati Trumpovo politično upokojitev, njegov umik iz politike, predvsem pa njegov umik iz republikanske stranke. Vnovično kandidaturo za predsednika so mu odsvetovali. Iz njega so se celo norčevali. New York Post – tako kot Fox News in Wall Street Journal Murdochova posest – ga je imenoval »Trumpty Dumpty«. Pač po analogiji z verzi dobro znane otroške pesmice Humpty Dumpty: »Humpty Dumpty je sedel na zidu, Humpty Dumpty je padel dol, vsi kraljevi konji in vsi kraljevi možje ga niso mogli več sestaviti.« Ali v reinterpretaciji New York Posta: »Don (ki ni mogel zgraditi zidu) je strašansko padel – ali lahko vsi republikanski možje stranko ponovno sestavijo?« Trump – narisan v obliki jajca, parkiranega na zidu – ne izgleda več kot pridobitev ali prednost republikanske stranke, še manj kot njena prihodnost, kvečjemu kot breme in ovira. Ko je celo Fox News poudaril, da je Trump zmanjšal možnosti republikanski stranki, in ko je Wall Street Journal pribil, da je Trump »največji poraženec« teh volitev, ni bilo več nobenega dvoma: Trump, ki je senat podaril demokratom, je tako toksičen, da republikanske stranke z njim ni več mogoče sestaviti.

Sestavijo jo lahko le brez njega. Kar pomeni, da se ga morajo znebiti.

Trump ni več rešitev, temveč problem.

Pa četudi je ostal Trump: po volitvah je najprej rekel, da je »neomajen genij«, da že gleda v prihodnost, da sploh »ni kričal na vse po vrsti« in da ni bil jezen, ker so njegovi kandidati izgubili, da so vsi kandidati, ki jih je podprl, zmagali (ne, logika ni bila nikoli njegov forte), da so medijska poročila o njegovi jezi le »lažne novice in fikcija«, da mediji citirajo le »moje sovražnike in zgube«, da je dobro opravil svoje delo (»Nisem jaz kandidiral!«), da so njegovim kandidatom ukradli volitve in da so bile volitve zanj »zelo velika zmaga«, obenem pa je oznanil, da je za vse kriva Melania (rekel naj bi bil, da »to ni bila njena najboljša odločitev«), njegova soproga, ker ga je prepričevala, naj – v ključni republikanski bitki – podpre Mehmeta Oza, njenega prijatelja. In tako je Oz, za katerega je sam rekel, da ima največ možnosti za zmago, ker je »z nami živel skozi ekran«, dobil njegovo podporo, republikanci pa so izgubili senat.

Stranka, iz katere prihaja sedanji predsednik, je na vmesnih volitvah že dolgo – vse tja od leta 2002, ko so volivci po 11. septembru 2001 patriotsko sledili stranki predsednika Busha – ni odnesla tako dobro kot letos. Po Trumpovi zaslugi. Ne da to kaj pomeni – predsednik George H. W. Bush jo je na prvih vmesnih volitvah leta 1990 dobro odnesel, tako kot predsednik Jimmy Carter leta 1978, toda oba sta predsedniške volitve potem gladko izgubila.

Neznosna ekstremnost desnice

A Trumpova »zasluga« za demokratski uspeh na vmesnih volitvah je večja, kot se zdi na prvi pogled. Gotovo se spomnite, da je Trump kot predsednik odločno in maščevalno napovedoval, da bo odpravil splav, da bo torej na vrhovno sodišče imenoval konservativne sodnike, ki bodo razveljavili slovito sodbo Roe v. Wade, s katero je vrhovno sodišče leta 1973 – v konservativni sestavi – legaliziralo splav. Nič, prikupiti se je hotel evangeljskim kristjanom, svojim velikim podpornikom, ki so desetletja bojevali kulturno vojno in terjali prepoved splava – hotel jim je izpolniti veliko, no, največjo željo. Evangeljski kristjani so mu zato vse odpustili – tudi to, da se je večkrat poročil in ločil, pa to, da so ga številne ženske obtoževale spolnega nasilja, in to, da je bil prostaški in primitiven. Ja, vse so mu odpustili, ker jim je obljubil, da bo imenoval »njihove« vrhovne sodnike, ki bodo prepovedali splav.

In res, zlagoma je na vrhovno sodišče kljub silovitim protestom imenoval tri konservativne, izrazito ideološke sodnike, Neila Gorsucha, Bretta Kavanaugha in Amy Coney Barrett, ki so se sprva pretvarjali, da nimajo nič proti ženski pravici do izbire in da sodbe Roe v. Wade ne nameravajo razveljaviti, letos – le slabega pol leta pred volitvami – pa so vendarle pokazali prave barve in iznenada oznanili, da je bila sodba v primeru Roe v. Wade napačna, da pravice do splava v ameriški ustavi ni, da je 14. amandma ne jamči, da ni zakoreninjena v ameriški zgodovini in tradiciji, da je imela pogubne posledice, da je nacijo le še bolj razdelila in da je treba odločanje o vprašanju splava prepustiti tistim, ki so jih ljudje izvolili, potemtakem kongresom v posameznih zveznih državah, ki lahko splav, če tako hočejo, zelo omejijo in celo prepovejo. Vrhovno sodišče, v katerem imajo večino konservativni, prorepublikanski sodniki, je razveljavilo sodbo Roe v. Wade, s čimer je ženska pravica do izbire po skoraj 50 letih izgubila zvezno, ustavno zaščito.

Prorepublikanski sodniki, republikanci in Trump so s tem pokazali, da so ekstremni – in nevarni.

In ta ekstremnost, razveljavitev sodbe Roe v. Wade, je republikancem na vmesnih volitvah eksplodirala v obraz. Kar 27 odstotkov volivcev je reklo, da jih na volitve žene predvsem splav – več je bilo le tistih (31 odstotkov), ki so rekli, da jih na volitve žene ekonomija. Splav je bil torej kritičen – in odločilen. V času tako visoke inflacije, tako povečane stopnje kriminala in tako nepriljubljenega predsednika je bilo več kot pomenljivo, da se zdi toliko volivcem problematična prav ogroženost pravice do splava, še toliko bolj, ker so vzporedne volitve pokazale, da je bilo med temi 27 odstotki 23 odstotkov republikanskih volivcev.

Še bolj pomenljivo: v številnih zveznih državah so hkrati z vmesnimi volitvami potekali tudi referendumi (o zdravstvenem zavarovanju, legalizaciji marihuane, minimalni plači, sindikalnem organiziranju, maksimalni višini osebnega zdravstvenega dolga, dializnih klinikah za otroke, posebnem davku za vzpostavitev infrastrukture za električne avtomobile, kmetijskem davku in celo samih referendumih), v petih je potekal referendum o omejitvi oziroma prepovedi splava, toda v vseh petih so volivci predloge omejevanja ali prepovedi splava zavrnili oziroma podprli vpis pravice do splava v lokalne ustave, recimo v kalifornijsko in vermontsko. Pravica do splava je preživela celo v izredno konservativnih Kentuckyju in Montani (Trump je v senatni bitki v Georgii podprl republikanskega kandidata Herschla Walkerja, nekdanjega nogometaša, zanikovalca izida predsedniških volitev, ki terja prepoved splava, a je sam v preteklosti dve svoji dekleti prepričal, da sta splavili). V teh zveznih državah so torej številni demokrati na volišča prišli izključno zaradi splava – sicer se sploh ne bi prikazali. S tem pa so dodatno podporo nepričakovano prejeli tudi demokratski kongresni, guvernerski in šerifski kandidati – v Michiganu, kjer je republikanski guvernerski kandidat zagovarjal popolno prepoved splava (tudi v primeru incesta in posilstva), so demokrati dobili vse volilne bitke. Trump in republikanci so mislili, da bo razveljavitev sodbe Roe v. Wade njihovo predvolilno orožje – da bo torej nekaj, kar bo mobiliziralo konservativno, republikansko volilno telo, toda v resnici je postalo demokratsko predvolilno orožje. Kar seveda pomeni dvoje: prvič, da je vprašanje splava mobiliziralo demokratsko volilno telo, ki bi ga sicer prežela apatija (predvsem mlajše volivce, ki vmesne volitve običajno preskočijo); in drugič, da je zmerne in neodvisne volivce (oh, in primestne ženske), ki so bili negotovi in ki se na vmesnih volitvah običajno obrnejo proti stranki, iz katere prihaja aktualni predsednik, nagnilo na demokratsko stran.

Vprašanje splava – Trumpova verzija Dekline zgodbe – je bilo tako močno, dramatično in usodno, da je preglasilo probleme (inflacija, porast kriminala, Bidnova nepriljubljenost), ki so se zdeli na prvi pogled pomembnejši in usodnejši. Če naj parafraziram republikansko strateginjo Sarah Longwell: volivci so bili zaradi Bidna, inflacije, kriminala in »teorije spola« besni na demokrate, a so kljub temu volili demokrate, ker so dobili občutek, da se je republikancem zmešalo. Kaj drugega pa je poseg v žensko pravico do izbire, če ne norost? In kdo drug bi to storil, če ne nekdo, ki je res ekstremen? Volivci radikaliziranost, ki jo desničarji očitajo levici, vidijo na desni. Navsezadnje, kaj pa so desničarski napadi na javno zdravstvo in šolstvo, če ne znaki ekstremnosti? In mar niso znaki ekstremnosti tudi desničarski poskusi kleščenja socialnega in zdravstvenega zavarovanja, desničarsko šikaniranje transspolnih oseb (»ideologija spola«), desničarsko davčno razbremenjevanje bogatih in kapitala (s čimer se poglablja ekonomska neenakost), desničarsko odpravljanje okoljskih regulacij (s čimer se stopnjujejo podnebne spremembe) in desničarsko uničevanje delavskega in sindikalnega gibanja?

Republikansko stranko – in morda tudi Ameriko – v vsakem primeru čaka Trump. Original ali imitacija.

Razveljavitev sodbe Roe v. Wade je bila torej za republikansko stranko pogubna. Američane je prebudila. Razveljavitev sodbe Roe v. Wade, ekstremistično nadaljevanje juriša na Kapitol in zanikanja izida predsedniških volitev (napad na volilno integriteto in demokracijo), se je zdela številnim – ne le demokratskim, ampak tudi republikanskim volivcem – pomembnejša in hujša in ekscesnejša od inflacije, kriminala, poroznosti južne meje in Bidnovega opotekanja. Tisti, ki trdijo, da s kulturnim bojem profitira le desnica, se motijo – ameriške vmesne volitve so pokazale, da lahko s kulturnim bojem zelo dobro in bogato profitira tudi levica. Ljudje ne marajo omejevanja svobode in demokracije, ne marajo represije, podrejanja in pretirano dramatičnih, regresivnih sprememb javne politike, ki naj bi se dogajale v imenu zlatih časov in fantazij o »spet veliki« Ameriki.

Konservativci bodo rekli, da Trump ni pravi konservativec, kar seveda ni res – če kdo, potem je prav Trump pravi konservativec. Regresiven, strašljiv, ekstremen, prazen. Volivci tudi ne morejo več reči: eh, demokrati nas ves čas le strašijo z republikanci, ves čas nam govorijo, kaj vse bodo naredili, če bodo dobili priložnost! Zdaj so videli, kaj naredijo republikanci, ko dobijo priložnost – prepovejo splav. Počnejo grozne, strašne, ekscesne, ekstremne reči. Strah pred republikanci je povsem upravičen. In demokrate je rešilo prav podžiganje strahu pred republikanci, »negativne polarizacije«, pravi Ezra Klein (New York Times).

Ekstremnost se vendarle ne izplača – progresivnost pač.

Demokrati so zmagali (hej, osvojili so tudi veliko guvernerstev), ker jim je uspelo republikance prikazati kot ekstremiste, norce, lunatike, ljudi z napačne strani zgodovine. Razveljavitev sodbe Roe v. Wade – patriarhalni, gileadski, povsem distopični poseg v žensko pravico do izbire – pa ni bila le znak republikanske norosti in ekstremnosti, temveč tudi huda strateška napaka. In seveda – najprej je bila to Trumpova napaka.

Ergo: Biden je slab, a Trump je še slabši. In še hujši. Glasovi za demokrate so bili glasovi proti Trumpu. Ne, ni kandidiral, toda kandidirale so posledice njegove politike – efekti njegovega mandata. Trump je postal toksičen celo za tiste, ki so ga volili.

»Ron DeSvetohlinski«

Toda ne za vse. Na vmesnih volitvah je bilo namreč na raznorazne položaje še vedno izvoljenih kar precej Trumpovih kandidatov, lunatičnih zanikovalcev izida predsedniških volitev. New York Times jih je naštel okrog 200. Kar seveda govori o tem, kako zelo se je Trump zažrl v republikansko stranko – kako zelo je njegov vzporedni svet, ki se oglašuje s sloganom »Naredimo Ameriko spet veliko« (»Make America Great Again«, alias MAGA), obsedel desnico. Velik del republikanske stranke in strankarske mašinerije še vedno spi z njim. Trumpa, ki sicer v republikanski stranki nima nobene uradne funkcije, a jo očitno še vedno kontrolira, ni mogoče kar tako odstraniti iz republikanskega vesolja – in iz republikanske volilne baze. Njegov odtis je prevelik. In premočan. Če bi se ga znebili, bi preveč izgubili. In ja, ker nima nobene uradne funkcije, ga ni mogoče pozvati k odstopu.

Ob tem se kakopak vprašate: ali se bodo republikanci res odpovedali Trumpu, ki je v torek, 15. novembra, teden dni po volitvah, vendarle napovedal predsedniško kandidaturo (da bi »Ameriko naredil spet veliko in veličastno«)? Se mu res hočejo odpovedati? So se mu sploh sposobni odpovedati? Ne pozabite, leta 2015, ko je napovedal predsedniško kandidaturo, je bil kompletni republikanski establišment proti njemu. In to odločno. Z vso težo. A se ga niso in niso mogli znebiti – ker je vlekel in vlekel. Ekstremnejši in ekscesnejši ko je bil, bolj je vlekel. In ker je tako blazno vlekel, navsezadnje, prebil se je v Belo hišo, se mu niso hoteli odpovedati, pa četudi je počel nore, strašne, grozne reči. Sprejeli so ga celo tisti, ki so najprej na ves glas terjali, da ga republikanska stranka odslovi in da se mu odpove. In imeli so veliko, res veliko priložnosti, da se mu odpovejo, da se ga torej znebijo – hvalil je rasiste in neonaciste, spolno napadal ženske, ogrožal nacionalno varnost, izsiljeval Ukrajino, se materialno okoriščal s predsedniško funkcijo, se utapljal v korupciji in krutosti, lagal, lagal in lagal, oh, in organiziral puč, s pomočjo katerega se je hotel kljub volilnemu porazu obdržati na oblasti.

Vedno so stisnili rep med noge. Hej, če bi hoteli, bi lahko glasovali za impeachment proti njemu. Pa niso. Ne, niso se mu odpovedali. Niso se ga znebili. Nikoli ga niso marali, a so ga potrebovali. Pustili so mu, da opravlja umazana dela. Da tega ne bi bilo treba početi njim. Da bi lahko rekli: to nismo mi – to je Trump! Trump je kriv! Mi smo nedolžni, zmerni, povezovalni! (Ja, kot Anže Logar.) Stalno so namigovali, da Trump ni pravi republikanec in da nimajo istih vrednot, kar pa naj vas nikar ne zavede – prav Trump je pravi republikanec, le da umazanije počne na transparenten, agresiven, vulgaren, primitiven način. Kot Janša. (V čigar zavetrju je priplaval in izplaval »zmerni« Logar, ki bi na ustavno sodišče imenoval nasprotnike splava, a bi jih imenoval na »zmeren« način.) In tako je Trump vedno znova ostal edini – brez alternative. Amerika je bila tako kruto in brutalno polarizirana, da je kar klicala Trumpa. Da bi ga še bolj klicala (in da ga ne bi nehala klicati), jo je karseda polariziral.

A zdaj je končno dobil alternativo – floridskega guvernerja Rona DeSantisa, ki je gladko in premočno zmagal. Na guvernerskih volitvah leta 2018 je osvojil 30 tisoč glasov več kot demokratski kandidat, tokrat pa ga je pohodil, zmlel in ponižal, saj je osvojil poldrugi milijon glasov več kot on (premagal ga je za 20 odstotnih točk). Florido, ki je doslej visela ali pa se nagibala na desno, je prelevil v totalno republikansko trdnjavo. DeSantis za demokratskega kandidata Charlieja Crista ni bil le »rdeči val«, ampak »rdeči cunami«. Latinskoameričani so množično prestopili na njegovo stran – in ja, z velikim naskokom je osvojil slovito okrožje Miami-Dade County, ki je veljalo za neosvojljivo demokratsko trdnjavo. Republikanci so navdušeni, donatorji tudi, z Wall Streetom vred.

Trump je pravi republikanec, le da umazanije počne na transparenten, agresiven, vulgaren, primitiven način. Kot Janša.

Kot je zapisal David Frum: »Trump je izgubil vmesne volitve. DeSantis jih je dobil.« In zdaj vsi vedo, kdo je.

Povolilne sondaže kažejo, da bi v bitki za predsedniško nominacijo republikanske stranke premagal Trumpa. In to zlahka. Gladko. Jasno, Trump ga že čuti kot glavnega tekmeca. Pred volitvami ga je napadal in žalil, zanj si je izmišljal vzdevke (recimo »Ron DeSanctimonious«, »Ron DeSvetohlinski«), ni ga podprl, z njim se hoče na vsak način stepsti. Takšni, kot je Trump, ne odidejo. Nikoli.

A problem je v tem, da je DeSantis le Trumpova mutacija, le »zmerna« in dekofeinizirana verzija Trumpa – priplaval in izplaval je v njegovem zavetrju. Tudi DeSantis, ki je leta 2018, ob prvi kandidaturi za floridskega guvernerja, nastopal kot trumpovec in ki ga je Trump tudi navdušeno podprl (»Kongresnik Ron DeSantis je briljanten mladi voditelj. Ljubi domovino in je pravi borec!«), je bojevnik kulturne vojne – prežet je s trumpovskimi fiksacijami. Tudi on je agresiven, krut, kompetitiven, populističen in žaljiv, tudi on ima avtoritarne ambicije in pri konsolidiranju oblasti – še bolj kot Trump – imitira Viktorja Orbána, tudi on slavi iliberalizem, tudi on se spravlja na elite, politično korektnost, wokeness in fake news, tudi on zelo rad mačistično pozira, tudi on ima mesijanski kompleks, tudi on je izrazito nenaklonjen skupnosti LGBTQ+ (v javnih šolah ne smejo omenjati skupnosti LGBTQ+, njegova antigejevska zakonodaja, alias »Don’t Say Gay«, pa je zmodelirana po Orbánovi), tudi on rad trpinči migrante (s trikom jih je zmamil na letalo, ki jih je odpeljalo na otok Martha’s Vineyard, znano demokratsko letovišče), tudi on ima rasistično afiniteto (uzakonil je »volilno policijo«, s katero je ustrahoval in z volišč pregnal črnce, ki že tradicionalno zvečine volijo demokrate), tudi on ljubi kult osebnosti, tudi on med pandemijo ni hotel zapreti Floride (»ameriška citadela svobode«, »zatočišče prisebnosti v času, ko se je svetu zmešalo«), obenem pa je napadal tiste, ki so nosili maske, tudi on je flirtal z anticepilci (»tveganja odtehtajo koristi«), tudi on družbo in svet doživlja ekstremno – in ja, ekstremistično. Zelo dobro ve, kaj vzburja trumpovsko nacijo. Trumpa tako dobro imitira, da mu gre na živce.

DeSantis ni Trump, je pa trumpist. Ni nujno, da bo res kandidiral, a če bo, bo imel morda lažje delo, kot kaže, saj bi lahko Trumpa odnesli sodni procesi, ki so pred njim. In ti sodni procesi bodo stekli še hitreje, če se bo izkazalo, da Trump sploh ni favorit za republikansko predsedniško nominacijo.

Trumpizem bo preživel. Republikansko stranko – in morda tudi Ameriko – v vsakem primeru čaka Trump. Original ali imitacija. Ne, takšni, kot je Trump, res nikoli ne odidejo. Vedno jih kdo nadomešča.

Toda DeSantis utegne biti hujši od Trumpa – Trump mu je pokazal, kaj vse je mogoče. In kako daleč lahko gre. Ameriko bo zlahka prelevil v Florido. Ali pa – kot pravi konservativni komentator Rod Dreher – v Madžarsko. Na »zmeren« način.

In če bo hotel, bo lahko uvedel fašizem – na »zmeren« način.