Zapornice se bodo dvignile

Prejšnji teden je evropski parlament podprl vstop Hrvaške v schengensko območje, ki naj bi se zgodil že na novega leta dan, s tem pa naj bi državna meja z južno sosedo, kot smo jo poznali doslej, nehala obstajati. Hrvaška od Slovenije pričakuje to, kar je Slovenija po vstopu v schengen pričakovala (in dobila) od Avstrije in Italije – odprtje in prost prehod skupne meje. Pa se bo to res zgodilo? In ko se enkrat dokončno bo, kaj se bo zgodilo s policisti, ki so delali na meji in so bili posebej za to delo zaposleni v policiji?

Ko se je v ponedeljek proti deseti zvečer iztekala celodnevna seja, na kateri so razpravljali o interpelaciji zoper ministrico za notranje zadeve mag. Tatjano Bobnar, in ko je ta že povedala zaključne misli, je prvopodpisnik interpelacije, poslanec SDS Branko Grims, začel navajati povsem svežo izjavo ministrice za zunanje zadeve Tanje Fajon. Ta je na tiskovni konferenci po zasedanju zunanjih ministrov članic EU v Bruslju o hrvaškem vstopu v schengen dejala: »Slovenija je pripravljena, da z naslednjim dnem, tednom, mesecem, ko ali če bo to potrebno, tudi sama uvede notranje kontrole.« In sicer zato, ker »si z vstopom Hrvaške v schengen seveda ne želimo, da bi s porastom nezakonitih prebežnikov, priseljencev, beguncev Slovenija postala nekakšen žep«. Grims in drugi poslanci SDS so bili nad njenimi besedami navdušeni, saj menda podpirajo enega izmed očitkov, ki so ga zapisali v interpelaciji – da je notranja ministrica odgovorna za porast migracij, ker podpira odstranitev rezilne žice in panelnih ograj z meje, s čimer je poslala signal nezaželenim tujcem, naj pridejo v Slovenijo. Tatjana Bobnar je slabo pripravljeno in prazno interpelacijo uspešno prestala, Grims pa je tudi dosegel želeno, ves dan je v neposrednem prenosu na tretjem kanalu TV Slovenija strašil s prihodom zlonamernih tujcev.

Schengensko območje je eden izmed kronskih draguljev EU, vsaj uradno je tako. Uresničuje poglavitne obljube, s katerimi EU privablja nove članice in ohranja stare v svoji druščini. Odpravlja notranje (in s tem carinske) meje in omogoča prost pretok ljudi in dobrin. Seveda ima vsaka država članica še vedno neodtujljivo pravico do zaprtja svojih meja oziroma do ponovne vzpostavitve bolj ali manj poostrenega nadzora na njih. To je recimo zaradi povečanih migracij na meji s Slovenijo pred sedmimi leti storila Avstrija in nadzor na meji je ostal vse odtlej. Avstrija ga iz leta v leto podaljšuje, enkrat kot razlog navede migracije, drugič epidemijo koronavirusne bolezni ali domnevne teroristične grožnje, spet tretjič vojno v Ukrajini … Sredi oktobra je recimo evropsko komisijo obvestila, da bo ponovno, še za pol leta, podaljšala nadzor na meji s Slovenijo, in sicer zaradi povečanih migracij.

Slovenija zagovarja odprte meje

Slovenske oblasti, v njihovem imenu notranja ministrica Tatjana Bobnar, so temu pričakovano ponovno nasprotovale. Ministrica je v pismu, ki ga je naslovila na pristojne evropske institucije, opozorila, da podaljševanje nadzora pomeni zlorabo: »Takšen nadzor na mejah je mogoč le, če je časovno omejen in v skladu z načelom sorazmernosti oziroma kadar drugi ukrepi ne dosegajo svojega namena.« Podaljševanje nadzora na meji vsakega pol leta še za pol leta že sedem let, vsakič z drugim nujnim razlogom in zatrjevano resno grožnjo notranji varnosti, je po mnenju notranje ministrice povsem jasna zloraba schengenskih pravil, ki nikakor niso bila namenjena temu. Podaljšanju nadzora na meji so tedaj odločno nasprotovali tudi na zunanjem ministrstvu, ki ga vodi Tanja Fajon, in navedli relevantno aprilsko sodbo sodišča EU, v kateri med drugim piše, da je »trajanje začasnega mejnega nadzora na podlagi 25. člena Zakonika o schengenskih mejah (resna grožnja javnemu redu ali notranji varnosti v državi članici) največ šest mesecev«.

Ker navkljub hitro bližajočemu se vstopu Hrvaške v schengensko območje vlada in pristojni organi pravzaprav ne komunicirajo z javnostjo o tem, kakšna bo čez nekaj tednov nova realnost na slovenski južni meji, smo se za pojasnila obrnili na policijo, notranje ministrstvo in vlado. Drugače kot sicer smo doživeli nekakšno usklajeno ali bolje rečeno centralizirano komuniciranje z javnostjo. Niso se odzvali neposredno na policiji, ni se odzvala notranja ministrica ali premier, pač pa smo prejeli odgovor, ki so ga v imenu vseh (policije, notranjega ministrstva in vlade) pripravili v uradu za komuniciranje.

Država, ki opozarja na nezakonitost avstrijskega nadzora na severni meji, bo uvedla točno takšen nadzor na svoji južni meji, torej na meji s Hrvaško?

Tam pojasnjujejo, da »Slovenija pričakuje, da bodo bodoče članice izpolnjevale vse pogoje, ki izhajajo iz pravnega reda, prav tako pa uporabile vsa orodja za nadzor zunanje meje EU (tudi npr. Frontex)«. Da bo torej Hrvaška poskrbela oziroma skrbela za to, kar je sedaj počela Slovenija – prestrezanje tujcev in vračanje prestreženih v BiH, s čimer bi Slovenijo doseglo manj nezaželenih tujcev. Teh je v naši državi zadnje mesece več kot sicer, razlogov pa nikakor ni mogoče iskati zgolj v tem, da se pod novo vlado ne izvaja več množično prisilno (nezakonito) vračanje tujcev na Hrvaško. Dejstvo je, da je že pred menjavo oblasti hrvaška policija nehala sprejemati tujce, ki ji jih je hotela vrniti slovenska, čeprav so v Sloveniji želeli zaprositi za azil. Poleg tega je migracijski pritisk prek Hrvaške del širšega migracijskega vala v EU, še posebej pa je zadnje tedne pričakovano močnejši iz naše južne sosede prav zaradi njenega skorajšnjega vstopa v schengensko območje.

Poleg tega pojasnjujejo tudi, da se policija »že dalj časa pripravlja na morebiten vstop Republike Hrvaške v schengensko območje. To zajema priprave na strateški in taktični ravni, kar bo, kljub ukinitvi schengenske kontrole na skupni meji, omogočilo zagotavljanje varnosti v Republiki Sloveniji«. Po vstopu Hrvaške v schengen bo policija začela tako imenovane izravnalne ukrepe na meji in ob njej za »zagotavljanje varnosti in preprečevanje nezakonitih migracij, vključno z vsemi možnimi ukrepi, ki jih dopuščajo schengenska pravila«.

Med »možnimi ukrepi, ki jih dopuščajo schengenska pravila«, je seveda tudi začasna ponovna vzpostavitev nadzora na meji, ki se, kot vidimo na slovensko-avstrijski meji, lahko brez težav spremeni v trajen ukrep. Bo pa, kot rečeno, to Slovenija storila nekoliko težje kakor večina drugih držav, potem ko ima za seboj leta formalnih in neformalnih pritožb nad takšnim ravnanjem Avstrije na severni slovenski meji. Navsezadnje je slovenski evropski poslanec iz vrst SD Matjaž Nemec pred dobrim mesecem zahteval, da evropski parlament na plenarni seji opravi razpravo »o nezakonitih nadzorih na notranjih mejah, ki jih tudi Avstrija izvaja na meji s Slovenijo, kot je to odločilo sodišče EU. Zahtevali bomo odpravo nadzorov in uresničitev sodbe.«

Kaj bodo počeli nadzorniki meje?

Čeprav je z vzpostavitvijo nadzora na meji s Hrvaško po zgledu Avstrije zdaj zagrozila tudi slovenska zunanja ministrica in čeprav po naših podatkih nekateri svetovalci premiera Roberta Goloba zagovarjajo manj porozno mejo in nasploh tršo roko v odnosu do nezaželenih tujcev, bo prej ali slej slovensko-hrvaška meja postala prosto prehodna notranja meja med državama članicama EU. Kaj se bo tedaj zgodilo z novozgrajeno varnostno infrastrukturo in predvsem z množico policistov, ki so doslej opravljali delo na meji in so bili posebej za ta namen in po hitrih postopkih zaposleni v policiji?

Prvič, jasno je, da se policija z meje nikakor ne bo umaknila v celoti. Navsezadnje bo nekaj policistov ostalo tam in izvajalo nadzor, kot to počno mešane slovensko-italijanske patrulje na slovenski zahodni meji. Poleg tega je jasno tudi, da bodo vsi ti kadri lahko ostali v policiji, saj naj bi glede na kadrovsko podhranjenost na več policijskih upravah delo dobili v notranjosti države.

Policisti, ki varujejo schengensko mejo in bodo prerazporejeni v notranjost države, so pred zaposlitvijo v policiji opravili zgolj šestmesečni tečaj.

»Velika večina od sedaj zaposlenih 1411 policistov na zunanji schengenski meji bo nadaljevala delo na področju t. i. izravnalnih ukrepov in nalog, povezanih s tujci,« pojasnjujejo na policiji. Preostali policisti pa bodo prerazporejeni »na policijske postaje za splošne policijske naloge v notranjosti države in na postaje prometne policije«. Večina (1029) od omenjenih 1411 policistov je sicer v policijo vstopila po hitrem postopku zgolj šestmesečnega tečaja za »nadzornike državne meje«. Od teh jih je danes v policiji še vedno zaposlenih 756, večina od njih pa je ob delu opravila dodatno polletno usposabljanje oziroma doizobraževanje. Ti so dobili naziv policista, ki ga sicer dobijo kandidati, ki v policijo vstopijo po rednem zaposlitvenem postopku in opravljeni srednji šoli ter dvoletnem izobraževanju na Višji policijski šoli.

Zaposlovanje nadzornikov državne meje je v praksi zaposlovanje policistov po najkrajšem, najhitrejšem in najmanj kakovostnem mogočem postopku. Tako sicer v policiji res kar najhitreje dobijo nov kader, kadar se po tem pokažejo potrebe, a hkrati državljani dobivamo policiste z vprašljivo izobrazbo za to posebno delo. Zanj so pač potrebna posebna znanja. Ne gre le za rabo policijskih pooblastil in prisilnih sredstev, pač pa predvsem za poznavanje zakonodaje, na podlagi katere policija deluje (poleg pravic tudi dolžnosti policistov), in vse preostale zakonodaje, ki določa pravice in dolžnosti državljanov in jo je policija dolžna varovati.

Nekoč so se policisti posebej za to delo izobraževali štiri leta. Danes se največ dve. Najpogostejši način vstopa v policijo je bilo zadnje desetletje prav zaposlovanje nadzornikov državne meje, od katerih je večina opravila začetni šestmesečni tečaj in potem še enega takega »ob delu«. Še vedno pa je v policiji nekaj manj kot 300 policistov, ki so opravili zgolj začetno polletno izobraževanje. Integracija teh in drugih policistov s pomanjkljivimi posebnimi znanji za to zahtevno in odgovorno delo bo verjetno težja naloga, kot si na policiji upajo priznati.