Lahko smo boljši

Bilo je sredi junija 2015, verjetno je bil ponedeljek dopoldan. »V Makedoniji sem. Na avtocesti, v taksiju. Avtocesta je polna biciklistov! Sirci, Afganistanci, Pakistanci, nekateri so iz Afrike. Vozijo se s kolesi. S kolesi, prav si slišal. Po avtocesti. Ob robu. Sem že govorila z njimi. S fotografom tudi. Ti napišem tekst?« Je že tako, da se je vse, kar je Ivana Djilas govorila v tistem trenutku, slišalo noro. Zakaj bi se Afganistanci vozili – s kolesi – po Makedoniji? Mar ni rekla, da je na avtocesti? Kaj delajo na avtocesti? Če ne bi klicala ravno Ivana Djilas ...

Ko smo naslednji teden objavili njeno reportažo o makedonskih cestah, polnih beguncev, ki so namenjeni v Evropo, so bili odzivi pričakovani: Mladina dramatizira, nekaj ljudi na kolesih je bilo, kaj vendar pišejo.

Tako se je zame začela begunska kriza. Zanjo mi je prva povedala Ivana Djilas. Vsem nam.

Mesec pozneje je bilo seveda jasno, začel se je begunski val, ki si ga nismo znali niti predstavljati. Ivano je tja resda prineslo naključje. A je takoj vedela, kaj ima pred sabo. So ljudje, ki nekatere stvari preprosto vedo.

Ni pomembno, kaj Ivana počne, včasih zgolj razvija kakšno zamisel svojih otrok, ampak res vedno najde Tisto. Ona in Tisto imata najbrž neko tajno zvezo.

V dvomilijonski državi z imenom Slovenija, v kateri sicer vsi pišejo knjige, je dobrih piscev malo. Res malo. Je veliko knjig, veliko besedil, komentarjev, člankov – ampak res malo je dobro napisanih. In čeprav je tudi pisanje pogosto priučena obrt ( ja, tudi spodobnega pisanja se je mogoče naučiti), se vsakih pet, deset let pojavi pisec, ki izstopa. Ivana Djilas je taka piska. Seveda uredniki in lektorji pri njenih besedilih trpimo, to je namreč napad na jezik, napad na stavčne strukture. Ko Ivana piše, piše v vseh svojih jezikih, meša materni jezik s slovenščino, to je zmešnjava izrazov in čustev. Nato brusi ta tekst. Brusi ga dan in noč. Obrača. Se jezi. Se smeji, ji gre na jok, obupava. Vse naenkrat. To je Ivana Djilas.

A to ni glavna odlika njenih besedil. So njena besedila osebna? Ne. Ivana res piše o sebi, svoji družini, svojih stiskah, piše o svojem življenju, strahovih in veselju, jezi in togoti, napakah, življenjskih zablodah. Površni bralec bi seveda lahko rekel, da piše o sebi, a to je preprosto neumnost: Ivana Djilas sebe uporabi za objekt seciranja družbe, na sebi nam kaže družbo, na sebi nam kaže razmere in razmerja v družbi, slika občutke, ki jih nočemo čutiti, ki jih ne zmoremo in ne upamo čutiti, pred katerimi si zatiskamo oči, da se nam ne bi razblinila utvara oziroma podoba, s katero si kupujemo dušni mir. Ker pač secira nas. Ko se smejimo njenim priznanjem, se smejimo, ker vemo, o čem govori, ker čutimo in poznamo njene zablode in stiske, ker piše dejansko o nas, nas razgalja, izreka tisto, kar bi sami tako radi zakričali, pa ne zmoremo, ker mislimo, da se to ne sme, ali pa tega preprosto ne znamo.

Ivana Djilas je pred slovensko javnost kot piska stopila na vrhuncu finančne krize. Za nekatere je napisala zgodbo o hiši. Za druge, tudi pisca teh besed, je napisala najboljši tekst o finančni krizi in kapitalizmu (kazino kapitalizmu). O naši želji, da bi bili tudi mi premožni, o našem odnosu do denarja. Pa o tem, da bi bili vsi radi kot družina iz ameriških božičnih filmov. Da bi znali kupiti prave lučke za jelko, tiste ravno prav zamolkle in hkrati ravno dovolj bleščeče. Da bi bili idealni očetje in matere, idealni sinovi in hčere, idealni sosedje in prijatelji, vse naenkrat in vsi. Ivana piše o nas, o našem odnosu do imeti in biti.

Že ob prvem članku, ki ga je napisala za Mladino, se je zdelo, da slači sebe, a je slekla nas. Če bi pisala o nas, nam klasično moralistično žugala, bi bili užaljeni in jezni, branili bi se. Ker je pisala o sebi, mi pa smo se v njeni zgodbi prepoznali, smo pogoltnili grenko pilulo.

To je Ivana Djilas. Ob branju njenih besedil se smehljamo, čeprav vemo, da smo na secirni mizi mi, vemo, ampak ona nas drži za roko in govori, da nismo sami. Nismo le mi ’samo ljudje’. A to bi bilo premalo. To ni bistvo. Bistvo pisanja Ivane Djilas je sporočilo, ki je vpeto v vsak njen stavek: lahko smo boljši. Lahko smo boljši ljudje in kljub temu veseli, močni in kdaj pa kdaj tudi malce nori, ampak lahko smo boljši in v to se splača vlagati. Še več: Ivana Djilas nam vedno znova sporoča, da se za ideale in načela splača boriti. Ve in verjame, da je boljši svet mogoč, ne pusti se zamoriti, ni ji dovolj jeza, ni ji dovolj godrnjanje nad sistemom in življenjem.

Ivana Djilas je nekaj najboljšega, kar se je zgodilo Sloveniji. Ne nastavlja nam ogledala, ampak nam nastavlja prihodnost – za katero se moramo boriti, ne glede na vse, kar se je zgodilo v preteklosti.

* Besedilo je bilo najprej objavljeno kot spremna beseda h knjigi Ivane Djilas A si lahko vsaj enkrat tiho.