Dobro jutro, Slovenija! / V nedeljo bodi zelo ZA 

Spomnite se komedije Dobro jutro, Vietnam: Robin Williams igra radijskega didžeja, ki v Vietnamu prevzame vodenje šova na vojaški radijski postaji – duhovit je, izjemno zabaven, luciden, poskočen, nadarjen, mojster tega posla. Vojaki so nori nanj. Toda njegov nadrejeni, poročnik Hauk, šef te radijske postaje, njegovega humorja – in njegove priljubljenosti – ne prenaša, zato sklene, da mu bo kar sam pokazal, kako se to počne. In res – šov vodi kar sam. Na duhamoren, mučen, okoren, nenadarjen, amaterski način. Mučno in klečeplazno. Tip deluje, kot bi rekli Američani, cringey. Natanko tako pa izgleda nacionalka, ki jo vodijo kadri, ki jih je poslala SDS. Krindž!

Sami dobro vidite, kako izgleda nacionalka, ko jo prevzame SDS – kot Nova24. Potrebujemo dve Nova24? Ne. Ena je dovolj. O tem odločamo na referendumu. Hočemo, da nacionalka izgleda kot Nova24 ali ne? Nočemo. Odločitev bo lahka.

Kot rad reče Grega Repovž: Problem Nova24 ni v tem, da je desna, temveč v tem, da je SDS ne zna delati. In to je problem operativcev, ki jih je SDS poslala na nacionalko – televizije ne znajo delati. Zato nacionalka izgleda čedalje bolj mučno in amatersko – in netelevizijsko. In predvsem: nenacionalno. To je norčevanje iz ljudi – in javnosti. Ratingi so padli. Zaupanje v nacionalko je strmoglavilo. Še celo v Severni Koreji in na Madžarskem je partija nacionalko prepustila ljudem, ki se spoznajo na televizijo.

Referendumska odločitev bo zato zelo lahka – celo za člane SDS, ki se sprašujejo: le kje so jih našli?

Takšna nacionalka, kot je, je izraz globokega nespoštovanja do javnosti. Tudi o tem odločamo na referendumu: hočemo imeti v javnem sektorju amaterizem, amatersko nespoštovanje javnosti, ali ne? Nočemo ga. Od javnega sektorja pričakujemo in terjamo profesionalnost, kakovost, inteligenco, presežnost. Nočemo mučnosti. Referendumska odločitev bo torej lahka – kdo pa hoče gledati javno televizijo, na kateri je čedalje manj za javnost? In čedalje več za ozke, zasebne interese ene stranke.

Ja, javna televizija je doživela privatizacijo. Zato na referendumu odločamo prav o tem: hočemo, da bo javna televizija javna ali zasebna, sprivatizirana, posest ene partije? Odločitev bo spet lahka.

A to, da je nacionalko prevzela ena stranka, sploh ni novica niti to nikoli ni bila – to je bila in je samo in zgolj neumnost. Pred enim letom, pred pol leta in zdaj. Zato referendumska odločitev res ne bo težka.

Javna televizija je bila vedno na vaši strani, na strani javnosti, na strani skupnega dobrega – v nedeljo bodite vi na njeni strani. Ko ste jo potrebovali, je bila tam – bodite zdaj še vi tam, ko vas potrebuje. Odločitev bi morala biti lahka.

Nedeljski referendum bo kot televoting – možnost imate, da izločite tiste, ki jih nočete več gledati. Tiste, ki vas podcenjujejo in ponižujejo. Tiste, ki žalijo vašo inteligenco. Tiste, ki se norčujejo iz vas.

Vaš ZA pomeni: Dovolj je bilo! Dost vas mamo! Spokajte!

Obkrožite ZA.

In zdaj – Studio City. Gotovo poznate frazo, da se ti lahko nekatere stvari vrnejo kot bumerang. No, Studio City je tak bumerang – vržeš ga, pa ti potem prileti nazaj v

obraz. Sem rekel »prileti nazaj v obraz«? Ne, moral bi reči – eksplodira ti nazaj v obraz. Na referendumu namreč odločamo tudi o tem: ali Studio City – apologet javnega, skupnega dobrega – sodi na javno televizijo ali ne? Ga hočete gledati ali ne? Referendumska odločitev ne bi smela biti pretežka.

Kot bi rekel sloviti ameriški komik George Carlin: »Ste kdaj opazili, da nekdo, za katerega še niste slišali, nenadoma čez noč postane slaven – in njegovega imena dotlej res še niste slišali? Nikoli! In si rečete, kdo hudiča je to? Kako se je to zgodilo, ne da bi sploh opazil? Običajno je ta oseba v poslu, ki vas ne zanima – recimo v popularni glasbi ali na televiziji. Običajno je v kaki televizijski oddaji, ki je ne bi gledali, razen če vas ne bi v umobolnici privezali na posteljo. Toda: mar se ne počutite res čudovito dve leti kasneje, ko nenadoma čez noč povsem izgine – in se vrne nazaj v klet? To te navda s takšnim zadovoljstvom.«

V nedeljo bo tega kratkega potovanja v medijski srednji vek konec. Še vedno nas je jebeno več.

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA >>