Nika Kovač / »Če izgubimo javni medij, je to prvi korak do nove zmage Janeza Janše«

Pogovor z Niko Kovač je potekal natančno teden dni pred referendumsko nedeljo, v nekem ljubljanskem lokalu ob jutranji kavi. Nika Kovač je zelo zasedena, skupaj z Inštitutom in prostovoljci koordinira kampanjo, v kateri volivce prepričujejo, da je treba ubraniti javno RTV. Veliko je stvari, obiskovanje krajev, prepričevanje volivcev, tiskanje letakov, takšna kampanja se dela 20 ur na dan. Po svoje je paradoksalno, da vladni zakon brani civilna družba, koalicijske stranke v kampanji resno ne sodelujejo, a to je na neki način prav. Javno televizijo lahko obrani le javnost in ne politika. Vsak volilni rezultat je težko napovedati, še posebno referendumskega.

Inštitut 8. marec se je v kampanjo za Zakon o RTV odpravil z geslom Zaščitimo drug drugega. Kar je nenavadno geslo za referendum o zakonu, ki spreminja način imenovanja vodstvenih organov javnega zavoda. Zakaj takšen slogan? 

Zato ker ne gre samo za RT V, ampak za temeljne vrednote naše skupnosti. Kar se v zadnjih dveh letih dogaja na RTV, je učbeniški primer delovanja avtoritarne oblasti.

Prevzemanje vseh javnih institucij, na čelu z javnim medijem, z namenom ohraniti moč in oblast je pot stran od demokracije. To, kar opazujemo na RTV: cenzura, širjenje laži, ukinjanje oddaj, ki vodstvu in politiki niso všeč, nastavljanje zvestih strankarskih kadrov, so pojavne oblike tega. Tako stanje omogoča trenutni zakon, s sprejetjem novega zakona na referendumu pa to lahko spremenimo, lahko zaščitimo demokracijo. Drugič: z umikom politike iz organov upravljanja zaščitimo delavce in delavke RTV, ki so trenutno v res težkem položaju. Tretjič: v Inštitutu verjamemo, da so mehanizmi kolektivne solidarnosti tisto, česar se je v družbi treba oklepati. Smo zagovorniki javnega zdravstva in šolstva, socialne države. Neoliberalni sistem nas je dolgo časa prepričeval, da smo sami krojači svoje sreče. Mi smo generacija, ki je spoznala, kakšno je življenje brez redne zaposlitve, kako težko je, če nimaš lastnega stanovanja. Javno zdravstvo in šolstvo dajeta zaščito pred razslojevanjem, in kot takega vidimo tudi javni medij. Zdi se nam torej pomembno, da obranimo kritičen javni prostor, ki ni pod vplivom kapitala ali politikov z avtoritarnimi tendencami.

Zaščititi je treba tudi druge ljudi. Denimo aktiviste, ki so na ulici deležni fizičnih obračunov. Nekaj tednov je minilo od napada, ko vas je nekdo porinil na cesti. Kako danes gledate na ta dogodek? 

Kot na nekaj, kar se mi je pred nekaj leti zdelo nepredstavljivo, kot na nekaj, o čemer sem v preteklosti poslušala iz drugih držav, zdaj pa to doživljam na svoji koži. Ko smo bili prejšnji teden na Ptuju, nam je vseskozi sledil neki agresiven gospod, fotografiral je registrsko tablico članice programskega odbora Inštituta 8. marec in jo kasneje objavil na Twitterju. Pred dogodkom v Novem mestu nas je poklicala policija in povedala, da obstaja neka grožnja in da se moramo odločiti, ali bomo prišli ali ne. Sama sem bila v zadnjih dveh tednih vedno bolj prestrašena, dogodek v Novem mestu sem v nekem trenutku želela odpovedati. Potem pa je naša Mojca rekla: »Nika, če to storimo, so zmagali. Vsem bo težko. Bomo pa šli tja skupaj, pripravili načrt, se držali skupaj, se čuvali.« Kolektiv me je spodbudil, da smo nadaljevali in izpeljali pogovorni večer s Tanjo Starič. Lastnik Lokal Patriota nam je prijazno zatrdil, da nas z veseljem pričakuje, nas povabil na pijačo, obiskalo pa nas je več kot 50 ljudi. Ko te na terenu čaka 50, 60, 80 ljudi, naenkrat nisi več sam. Več nas je, velika večina nas je takih, ki se ne spuščamo na to nizko, grdo in umazano raven. V resnici so to dejanja peščice. Še vedno lahko trdim, da so ljudje v Sloveniji dobri in solidarni.

Je res, da so vam prijatelji iz ZDA, s katerimi ste študirali, dejali, da boste imeli v Sloveniji zaradi svojega političnega delovanja težave?

V ZDA sem lahko imela distanco do tega, kar se dogaja v Sloveniji, na eni strani mi je ta omogočala pogled s strani, da sem lažje reflektirala škodljive procese, ki so se dogajali doma. Ker sem živela na drugi celini, groženj, ki sem jih začela dobivati, nisem doživljala tako resno. Zgolj tiste najbolj ekstremne smo začeli prijavljati policiji, eden od teh postopkov se je končal s pravnomočno obsodbo. Iz ZDA sem se pred volitvami skoraj vsak večer javljala s krajšim posnetkom na Facebooku, kjer sem komentirala, kaj se v Sloveniji dogaja. Bila sem neposredna, kritična do vlade Janeza Janše. Moji sošolci, nekateri iz držav, kjer ima kritika oblasti lahko hude posledice, so ob tem dejali: »Nika, ne boš več mogla iti domov, ti si glasna, osebno se izpostavljaš in prej ali slej boš šla na živce katerikoli oblasti. Na koncu boš težko živela v Sloveniji.« Imeli so prav, trenutno se po Sloveniji sprehajamo z varnostnikom.

»Zame je ta referendum morda pomembnejši od referenduma za čisto pitno vodo. Če izgubimo javni medij, je to prvi korak k vrnitvi avtoritarne družbe, prvi korak do nove zmage Janeza Janše.«

Se za napadi na vas osebno, pa tudi za napadi na Inštitut, skriva politika? Kako razumete ljudi, ki vam nasprotujejo? 

Odgovornost je predvsem pri stranki SDS in njenih »medijskih« satelitih, ki ščuvajo ljudi, ki žalijo in širijo sovraštvo. Ni težko povezati obsedenih lažnivih tvitov odraslega človeka, ki je bil prvič minister, še preden sem se rodila, trikrat pa predsednik vlade in ne more preboleti tega, da to več ni, s tem, kar se dogaja na ulici. Med tistimi, ki so najagresivnejši, je zaznati ljudi, ki so odrinjeni na socialni rob, ki imajo osebne težave in zelo sledijo bivšemu predsedniku vlade. In on to izkorišča, načrtno in z vso racionalnostjo. Njegov Twitter je del premišljene strategije, objavlja laži o meni, delu Inštituta in vseh, ki si drznejo biti kritični do njegovega lika in dela. Tako poskuša ustvariti dojemanje sveta, kjer se v nas in v vse tiste, ki mu niso všeč, projicira krivda za socialne krivice, ki se jim dogajajo. S tem pa zakriva, da velik del problemov izhaja prav iz antisocialnih in ekonomsko škodljivih politik, katerih avtor so bile njegove vlade.

Po tem, kar se vam je zgodilo, po tem, ko ste javno povedali, da vas je napadel neznanec, je del politike zrelativiziral nasilje. Nekateri so podvomili o njem, drugi so se norčevali iz vaše opornice za roko. 

Nova24TV je isti dan, ko sem bila napadena, objavila članek z naslovom, ki je sporočal: »Sama si je kriva«, odzvanjal je sporočilo napadalca, ki je ob grožnjah vpil, kaj izzivate. Že pred tem napadom je bilo podobnih napadov name veliko, tiste prve sem prikrivala javnosti in tudi svoji mami, saj jo te stvari zelo skrbijo. Sedeča na policijski postaji pa sem se odločila, da je šlo predaleč in da je prav, da spregovorim javno, in to objavila na Facebooku. A to, kar je sledilo po napadu, je v nekaterih pogledih hujše kot napad sam.

»Uroš Urbanija se ne želi pogovarjati, ponavlja partijske parole. Na njegovem mestu bi bil lahko katerikoli partijski pajacek.«

Zakaj? 

Preprosto zato, ker sem na lastni koži doživela vse, kar običajno doživijo žrtve nasilja. To, kar sem zadnja leta brala v zgodbah #jaztudi in #nisemprijavila. Sprevračanje krivde na žrtev, zanikanje, da bi se sploh kaj zgodilo, relativizacija, da ni tako hudo, da to ni nič takega, ukalupljanje v vlogo žrtve in uporaba odmika od te podobe za diskreditacijo … Vse, kar se je dogajalo, je bilo simptomatičen prikaz tega, kako groznega odziva so lahko deležne žrtve nasilja.

Ste se počutili kot žrtev? 

V tem kontekstu sem se, a sem se hitro odločila, da ne bom pristala na to vlogo. Takoj, ko je bilo mogoče, sem snela prevezo in poskušala čez dan iti nasmejano. Imam srečo, da sem del čudovite ekipe, da imam ob sebi številne ljudi, prijatelje iz tujine, s katerimi sem se lahko pogovarjala, ter ne nazadnje, da je negativen odziv, ki sem ga opisovala, majhen glede na vso prijaznost in podporo, ki sem jo dobila. Lažje mi je tudi, ker imam srečo, da imam odvetniško pomoč in da smo lahko za svoje aktivnosti, za zaščito naše ekipe in naših gostov, organizirali varovanje.

Oprostite, a to je nekaj nesprejemljivega, nesprejemljivo je, da morajo aktivisti najemati varnostne službe. 

Seveda to ni sprejemljivo – preprosto je res grozno.

Zakaj imate potem še vedno radi Slovenijo? 

Tukaj živijo krasni ljudje, to vidim na terenu. Ljudje v sebi še vedno nosijo vrednote socialne države, solidarnosti, temeljno zavezo drug do drugega. Ravno včeraj, ko smo se vračali z zadnjega avtobusnega potovanja, sem opazovala starostno sestavo ljudi na avtobusu. Tam so bile gospe, stare čez 80 let, in dijaki, stari komaj 18 let. Ljudje, ki se drugače ne bi nikoli srečali, so skupaj prepevali pesem Elde Viler. V nekem trenutku sem pomislila, da so vsi ti ljudje dobro vedeli, da nam grozijo, da naše dogodke občasno obiščejo agresivneži, a so nas vseeno podprli. To je moč kolektiva, moč skupnosti.

»Med tistimi, ki so najagresivnejši, je zaznati ljudi, ki so odrinjeni na socialni rob, ki imajo osebne težave in sledijo bivšemu predsedniku vlade. On to izkorišča, načrtno in z vso racionalnostjo.«

Hodite po terenu, srečujete se z različnimi ljudmi, eni vas podpirajo, drugi ne. Kar je nekaj najbolj normalnega, prav je, da smo različni, in prav je tudi, da se pogovarjamo. A kako se pogovarjati z ljudmi, s katerimi nimaš skupnih točk, denimo z direktorjem TV Slovenija Urošem Urbanijo? 

Verjamem v dialog, verjamem v dialog s tistimi, ki mislijo drugače. Sama nisem imela nobenega problema, ko sem se v studiu soočila z Urošem Urbanijo, brez težav bi šla z njim tudi na sestanek. To, da se ne strinjamo, da smo raznoliki, je del družbene realnosti. Verjamem, da se je treba med seboj poslušati, prisluhniti argumentom proti, da lažje razumeš, iz česa izhaja nestrinjanje. Poslušanje, zbiranje osebnih zgod/b in doživetij je osnovna strategija, s katero se v Inštitutu lotevamo razumevanja problemov. To dopolnjujemo s posebno taktiko. Smo precej raznolika druščina, ki prihaja iz različnih koncev Slovenije, člani in članice govorijo s svojimi starši in sorodniki, ki volijo desne stranke, in se z njimi pogovarjajo toliko časa, da ugotovijo, kaj jih pri neki temi moti. To je naš proces iskanja skupnega, v katerega moraš iti z zavedanjem, da vsega ne veš, in biti pripravljen sprejeti tudi to, da se motiš. Spoštovati je treba vsakogar. Nekaj drugega pa so žalitve, laži, kletvice, napadi, posegi v osebni prostor, dejanja, ki so nasprotje dialoga. Tam je težje, na eni strani je treba nedopustne prakse sankcionirati po uradnih poteh, jim postaviti jasno mejo, na drugi pa vseeno vztrajati pri tem, da je dialog možen, ne dokončno zapirati vrat.

In direktor TV Slovenija? 

Uroš Urbanija se ne želi pogovarjati, ponavlja partijske parole. Na njegovem mestu bi bil lahko katerikoli partijski pajacek. Na soočenje v studio N1 je prišel kot glasnik in izvrševalec načrtov ene politične opcije. Nič drugega ni zadaj, razen želje po moči. Najprej so prišli po nekatere televizijske oddaje, potem so prišli po nekatere kolumniste in novinarje, nato so se spravili na urednike in voditelje, na koncu bo ostalo enoumje. Natančno tako je treba razumeti Uroša Urbanijo, Andreja Graha Whatmougha in Jadranko Rebernik. RTV tudi prej ni bila brez napak, tudi prej je obstajalo politično vmešavanje, bilo pa je manj silovito in vulgarno. Politike vedno mika, da bi mediji o njih lepše poročali. V preteklosti je zamikalo tako leve in desne, včasih celo skupaj, ko sta se na primer povezali SD in SDS. Ker ne moremo računati, da se bo politika na RTV samoomejevala, jo je treba omejiti. Zakon, o katerem bomo glasovali, to počne, umika politiko. Moram pa dodati še nekaj, Urbanija je človek, ki je bil v studiu N1 pripravljen z lažmi obračunati s svojim podrejenim, ki ga ni bilo tam, da bi se branil. To je naredil, ko je bil voditelj Saša Krajnc na bolniški, v hudi stiski, ko je postal simbol boja za javni RTV in za neodvisno novinarstvo. Urbanija je javno lagal, da je Saša Krajnc lažnivec. To je nedopustno na človeški in tudi na profesionalni ravni in veliko pove o Urošu Urbaniji.

Kakšni so argumenti tistih, ki so prepričani, da je sedanji zakon o RTV Slovenija dober, in bodo v nedeljo glasovali proti? 

Iz tistega, kar govorijo, se hitro vidi, kateri in kakšni »mediji« so vir njihovih informacij. Govorijo o dvigu RTV-prispevka, o katerem v zakonu ni niti besede. Potem govorijo, da ne želijo leve televizije, in naš odgovor je, tudi mi je ne želimo. To bi bil res najbolj dolgočasen program na svetu – razen če bi ga delal Grega Repovž (smeh, op. p.). Pravijo tudi, da je edini namen zakona eno politično vodstvo zamenjati z drugim. Pojasnimo jim, da zakon umika popoln nadzor politike nad RTV, da ne želimo, da javni medij prevzame Robert Golob, ne želimo, da televizijo prevzame katerakoli politika. Ta začarani krog, katerega žrtev je RTV, njeni zaposleni, javnost, se mora končati. RTV mora biti neodvisna in kritična do vsake oblasti. Ko ljudje razumejo, da nam gre za demokratična načela, da zadaj ni bitka med dvema predsednikoma vlade, da imamo zgodovinsko priložnost, ko se je politika pripravljena odpovedati delu svojega vpliva in moči, potem prisluhnejo našim argumentom.

Bili ste v ZDA, pisali ste o razdeljeni družbi, o prepadu med revnimi in bogatimi, o razlikah med republikanci in demokrati. Je Slovenija razdeljena na podoben način, kot so ZDA? 

Razdeljeni smo drugače, ne tako globoko. Seveda so pri nas razlike v pogledih na kakšno tematiko, a še vedno obstaja kolektivni dogovor med ljudmi o socialni državi, o tem, da potrebujemo javno zdravstvo in javno šolstvo, dogovor o tem, da moramo poskrbeti drug za drugega, tistih, ki bi od tega radikalno odstopali, je zelo malo. V ZDA pa je nekdo, ki zagovarja javno zdravstvo, v mainstream medijih, vsekakor pa v tistih, povezanih z republikansko stranko, označen za skrajnega levičarja. Tam je družba bolj individualizirana, veliko večjo vlogo ima kapital in natančno to je razlog za njihove delitve. Slovenija ni ZDA, veliko bolje nam je. Pred časom sem se pogovarjala z dobrim prijateljem Arunom, ki je bil kreativni direktor prve predsedniške kampanje Bernieja Sandersa. Dejal mi je, da je ljubosumen, ker imamo v Sloveniji možnost, da na referendumu odločamo, kakšen bo javni medij. To je privilegij. Tam sta samo dve možnosti: ali imajo medije v rokah politiki ali kapital.

V Inštitutu 8. marec se ne ustavite, začeli ste z redefinicijo kaznivega dejanja posilstva, s spremljanjem pričevanj spolnega nadlegovanja, nadaljevalo se je z Anhovim, vodo, šolsko prehrano, kaj vas žene naprej? 

Začelo se je s poskusom vlade Marjana Šarca, da ukine dodatek za delovno aktivnost in mamam samohranilkam z minimalno plačo vzame 200 evrov. Za tem, kar delamo, ni kakšnega velikega načrta, imamo jasna načela, principe dela, pri delu nas vodi vsebina. Po referendumu za čisto pitno vodo, v katerem smo se znašli čisto po naključju, je na nas legla velika odgovornost, ljudje so nam zaupali, bali smo se, da bo kdo sprivatiziral referendum, energijo, ki se je oblikovala okoli njega, za svojo lastno korist in s tem ustvaril vtis, da je bilo vse, kar smo počeli, blef. Od takrat razmišljamo, kaj naj naredimo z zaupanjem. Državnozborske volitve in zakon proti škodljivim ukrepom oblasti so bili naslednji korak, za kampanjo o RTV pa smo se odločili predvsem zaradi delavcev in delavk na RTV. Kampanjo vodimo tudi zaradi pomena javnega medija, a zgodbe o pritiskih so bile tiste, ki so nas dokončno prepričale, da gremo na polno. V nekem trenutku se je zdelo, da so ostali sami. Ena od temeljnih zavez strank, ki so v vladi, je bila, da se bo RTV rešila političnih pritiskov. Zdaj imamo novo vlado, stanje na Kolodvorski je enako, če ne še hujše. Vlada je zakon pripravila, zdaj pa smo na vrsti mi. Skrbi me, da se v Sloveniji ne zavedamo, kako pomemben je ta referendum. Zame je morda celo pomembnejši od referenduma za čisto pitno vodo. Če izgubimo javni medij, če izgubimo simbolno strinjanje o tem, kakšen naj bi ta medij bil, je to prvi korak k vrnitvi avtoritarne družbe, prvi korak do nove zmage Janeza Janše.

Zakaj je vprašanje, kdo bi urejal informativni program na TV Slovenija, tako pomembno? Živimo v dobi družbenih omrežij in interneta. 

Televizija je še vedno televizija, najvplivnejši med vsemi mediji. Prijatelji iz Poljske, Gruzije, Belorusije, ki so aktivisti, mi pojasnjujejo, da na televiziji ne morejo več razlagati svojih stališč. Zato vzpostavljajo lastne alternativne informacijske kanale, ki pa dosežejo veliko manj ljudi. Sicer pa, poglejte si, kakšna so bila soočenja na TV Slovenija, kako so poročali o tem referendumu, spomnite se na vsebino soočenj pred državnozborskimi volitvami, spomnite se na ukinjanje oddaj, odslavljanje voditeljev. Na TV Slovenija se dogaja politični prevzem. Koga je Janez Janša nastavil na odločevalska mesta? Direktor vladnega komuniciranja je postal direktor televizije, svojo bivšo PR-ovko je postavil za urednico informativnih oddaj, v programskem svetu sedijo člani stranke SDS, med katerimi so nekateri celo tako brezobzirni, da pred kamerami povedo, da 21 svetnikov glasuje »kot en mož«. Vse to je avtoritarno-partijski režim, ki se je zajedel v RTV Slovenija.

Te dni vas je na Daily Show omenil nekdanji predsednik ZDA Barack Obama, malo je pomešal vaše akcije, a precej neobičajno je, da nekdanji predsednik ZDA omeni neko aktivistko iz Slovenije in se sklicuje na njeno delo. 

Tega res nisem pričakovala. Doslej sem z Obamo govorila štirikrat, na enem izmed srečanj sem imela skoraj pol ure, da mu predstavim svoje delo, kar dobro sva se ujela, vem, da mi je naklonjen, ceni, kaj delamo, verjetno tudi zato, ker je Slovenija v Evropi nekakšen unikum, saj pri nas na volitvah ni zmagal desničarski populizem. Ko so mi poslali njegov posnetek, sem najprej mislila, da se šalijo. Potem sem si ga ogledala, vseskozi me je bilo strah, da bo Obama Slovenijo zamenjal s Slovaško. Obama je pravzaprav pomešal več naših akciji, akcijo »ja pomeni ja«, referendum za čisto pitno vodo, referendum »Čas je za«, ki sem ga koordinirala. Tudi Robert Golob je kdaj že pomešal, kaj dela naš inštitut, kaj Danes je nov dan ali Glas ljudstva, a kdo bi mu zameril. Ti ljudje vodijo države, srečujejo stotine ljudi in ne gre jim zameriti, da kdaj pomešajo stvari.

»Z vidika politične participacije so zakoni in ustava odlični. kot mi je rekla francoska prijateljica Sarah: Srečo imate, ker lahko predlagate zakone, lahko zahtevate referendume, v revnih francoskih četrtih pa lahko le zažigajo avtomobile.«

Berem, da ste mu lagali, pojavljajo se zahteve o posebni parlamentarni preiskovalni komisiji. 

Vedno znova me presenetijo, kako nizko so pripravljeni iti. Glede na to, kako obsedeno gleda Janša vse, kar objavim na spletu, in dela kolaže mojih slik, ve, da kar tvita, nima zveze z realnostjo. Ve, da je na spletni strani Obamove fundacije objavljen moj življenjepis z vsemi podatki o tem, kar sem delala. Ve tudi, da sem bila na program Obama Scholars na Univerzi Columbia izbrana pred referendumom za vodo. Verjetno ve tudi, da Inštitut 8. marec od Obamove fundacije ni dobil niti dolarja niti evra. A je Janša vseeno napisal lažnivi tvit, kjer piše, da naj bi jaz zavajala Obamovo fundacijo glede vsebine referenduma o vodi in da je Inštitut na podlagi tega fundaciji »izpulil denar«. Ta tvit sem poslala na fundacijo, kjer so zgroženi, in tudi svoji odvetnici.

Kdor je prisluhnil Obamovemu nastopu, je ugotovil, da je pojasnjeval svoj pogled, kako poslušati druge, kako se jim približati, četudi se z njimi ne strinjate. So vas v ZDA učili podobnih stvari? 

Veliko je bilo vsega. Od insajderskega vpogleda v to, kako deluje ameriška politika, do vprašanja, kako ubesediti svoja stališča na način, da so razumljiva, da dosežejo drugega, kako torej govoriti o nekem ukrepu prek kolektivne izkušnje ljudi, prek odkrivanja skupnega v različnih življenjskih poteh. Eden od naukov, ki se mi zdi pomemben, je iskreno predstavljanje svoje pozicije. Da govoriš o tem, od kod prihajaš, kaj počneš, zakaj se za neko stvar boriš, ne pa, da se pretvarjaš. Kadarkoli torej govoriš o konkretnih ukrepih, moraš biti jasen, razumljiv in iskreno moraš govoriti tudi o tem, kaj ti ukrepi prinašajo za celotno skupnost.

Obama je govoril tudi o tem, kako nagovoriti tiste, ki te ne razumejo. 

Če se prav spomnim, je rekel, da demokracija pomeni živeti skupaj z ljudmi, ki se ne strinjajo s tabo. A česar se je v tem nastopu zgolj mimobežno dotaknil, je politična razsežnost, ustvarjanju upanja, ustvarjanju možnosti pravičnejšega sveta mora slediti tudi politična praksa. Največji uspeh Obame je Obamacare, zametek nečesa, kar bi lahko postalo javno zdravstvo, njegov največji neuspeh pa je, da ga je po dveh mandatih zamenjal Donald Trump. Če ponovno citiram svojega prijatelja Aruna: Donald Trump je zmagal že takrat, ko je na prvem soočenju vprašal Hillary Clinton – prej je ta govorila o tem, kaj bo vse bolje –, zakaj ni nič od tega naredila v zadnjih 30 letih. Dobra politika mora ob upanju prinesti tudi konkretne spremembe na bolje.

Očitajo vam, da je vpliv civilnodružbenih skupin prevelik, nelegitimen, češ, ustanovite politično stranko, preizkusite se na volitvah, potem pa urejujte družbo, ne pa da gradite vzporedni politični sistem. 

Tisti, ki to govorijo, si želijo političnega sistema, v katerem imamo sicer volitve, ljudje pa morajo biti nato štiri leta tiho. Civilna družba je osnoven gradnik zahodnih liberalnih demokracij, je odprt prostor za delovanje zunaj političnih institucij. V Inštitutu smo se odločili, da bomo transparentno oblikovali naše zahteve, in uporabljamo demokratične mehanizme. Z nami, z Glasom ljudstva in še s kakšno drugo organizacijo se je končno vzpostavila razmeroma močna skupina, ki od slovenske politike nekaj zahteva. Oni so v službi nas vseh, predstavljajo nas, prav je, da jih opozarjamo, ko stvari ne delajo prav, prav je, da jim nastavljamo ogledalo.

Z vidika politične participacije so zakoni in ustava v Sloveniji odlični. Ali kot mi je rekla francoska prijateljica Sarah: »Srečo imate, ker lahko predlagate zakone, lahko zahtevate referendume, v revnih francoskih četrtih pa lahko le zažigajo avtomobile.« Kdo financira delovanje Inštituta? 

Financiramo se s pomočjo donacij ljudi in projektov, na katere se prijavljamo v tujini. Ponosni smo na to, da sodelujemo z »Guerrilla Foundation« in »International Planned Parenthood Federation«, ki je najpomembnejša svetovna organizacija na področju zagotavljanja reproduktivnih in drugih pravic žensk.

Pa bi sprejeli tudi pomoč skladov Georgea Sorosa? 

Zakaj pa ne? Prijavljamo se na različne razpise, edino merilo pri tem je, da delamo tisto, kar želimo, in ohranjamo popolno neodvisnost. Zdi se mi prav, da smo vsaj za del svojega dela plačani. Za svoje delovanje ne dobimo nobenih sredstev iz državnih ali občinskih proračunov. Vse kampanje, ki pa so neposredno politične, financiramo izključno z majhnimi prispevki ljudi.

Zakaj se ne prijavite na razpise, ki jih za namen družbenega delovanja pripravljajo različna ministrstva in druge institucije? 

Odgovor je neodvisnost. Slovenija je majhen in zaprt prostor, nočemo priti v situacijo, kjer bi zaradi sredstev, ki bi jih pridobili na razpisih, postali manj kritični do oblasti. Kritičen je treba biti do vseh oblasti in to smo, tudi do sedanje.

Opazoval sem vašo kampanjo. Naporno je hoditi po terenu, tiskati priponke, prepričevati ljudi. Večkrat ste javno dejali, da niste prepričani o uspehu. Zelo previdni ste pri napovedovanju rezultata. Zakaj? 

Ljudje so utrujeni od nenehnih volitev, ljudje ne želijo vsak teden hoditi na volišče, te referendume vidijo kot nepotrebno politično nagajanje. Dovolj imajo političnega prerekanja. A po drugi strani se zbujajo, napovedujejo, da bodo prišli na referendum, razumejo, da je ta referendum naložba v demokracijo in v prihodnost. Obstajajo razlike med enimi in drugimi volitvami. Na predsedniških volitvah sem se skoraj prisilila, da sem obiskala volilno mesto, na tem referendumu o RTV pa bom glasovala z veseljem, glasovala bom za svoje vrednote, za stvari, ki nam pomenijo veliko, ta glas je lahko vesel glas, ponosen glas, takšen, kot je bil na referendumu za čisto pitno vodo. Vprašanje pa je, kaj bo prevladalo v nedeljo.

Kakšno je razpoloženje zunaj ljubljanskega informacijskega mehurčka?

Krasno je. Včeraj smo bili v Ilirski Bistrici, kjer nas je pričakala skupina 40 ljudi, peli so nam pesmi. Ko smo v četrtek prišli v Metliko, smo dobili pogačo, prečesali smo vso Slovenijo in tako velikega in pozitivnega odziva še nismo bili deležni. Predvsem pa povsod cenijo, da kdo pride v njihovo okolje in prisluhne njihovim besedam. Razbijanje mehurčkov je pot do povezane skupnosti.

Inštitut dela tisto, kar bi morala delati politika, kot da se nobena koalicijska stranka ni želela iskreno pridružiti kampanji.

Lahko sem prijazna in rečem, da so se vladne stranke utrudile na predsedniških in lokalnih volitvah. Politiki prepogosto pozabijo, da je zmaga na volitvah začetek dela in da podpora ljudi posameznim ukrepom ni samoumevna. Nihče, ki ni imel izkušnje referenduma, se verjetno ne zaveda, kako naporno delo je to: raznašanje letakov, klicanje v lokale, ali lahko v njih visijo plakati, obiski po celotni državi, lepljenje plakatov na brezplačna plakatna mesta, snemanje videov, izdelovanje značk, komuniciranja, prepričevanja, na tisoče tehničnih malenkosti in zgodb.

Ste se glede referenduma srečali tudi s predsednikom vlade Robertom Golobom? Ste se res, kot trdijo nekateri, pogovarjali o tem, da se bo politika namenoma izločila iz predvolilne kampanje?

Kje ste pa slišali te neumnosti? Zakaj bi vladi predlagali, naj ne zagovarja lastnih zakonov? Nasprotno, vse politične stranke smo pozvali, da se dodatno angažirajo, da se nam pridružijo na vseh terenskih dogodkih, da se želimo z njimi srečevati. Pozicija čiste duše ni koristna, treba je sodelovati na podlagi vrednot in vsebine, in to s čisto vsakim, ki je pripravljen delati. Člani stranke Levice in Svobode prihajajo na naše terenske dogodke, žal pa so bili Socialni demokrati vsaj do zadnjega tedna v manjšini. Nikakor pa nismo pričakovali, da bodo dogodki našega Inštituta glavni dogodki te kampanje, saj imajo vladne stranke profesionalne aparate in občutno več finančnih, organizacijskih in kadrovskih resursov kot mi. Bomo videli, kaj bo prinesel zadnji teden, na koncu bodo šteli glasovi, če bo udeležba visoka, se lahko nadejamo uspeha.

Kaj je za vas domoljubje? 

Domoljubje pomeni, da imaš rad prostor, kjer živiš, da imaš rad ljudi, ki živijo tu v vsej njihovi različnosti, da se zavedaš, katere vrednote oblikujejo skupnost, in da se je treba zanje tudi boriti.

Je udeležba na referendumu domoljubno dejanje? 

Absolutno, če podpreš zakon, podpreš skupnost, v kateri živiš, postaviš se za stvari, ki so te oblikovale, za Živ žav, za Radovednega Tačka, za Studio City, postaviš se za resnico, postaviš se za javni medij, za javnost. Na ta referendum je treba iti preprosto zato, ker glas »za« pomeni glas za našo skupnost.

Kakšna bi bila Slovenija z državno televizijo? 

Takšna, kot jo je na Radiu Ga-ga opisal Jure Mastnak, bili bi bolj podobni drugi Severni Koreji kot pa drugi Švici.