Napad na Evropo

Ameriške vojne so dveh vrst – ene so javne, druge pa tajne. Skrivne. Recimo: vietnamska vojna je bila javna. Trajala je 14 let in potekala na odprti sceni, pod žarometi. Vsi so vedeli zanjo. Našteli so več kot pol milijona ameriških letalskih bombardiranj. Pa so znali na zemljevidu pokazati, kje je Vietnam? Američani stežka. So znali na zemljevidu pokazati, kje je Laos? Niti slučajno. In vendar so med vietnamsko vojno masivno bombardirali tudi sosednji Laos – skrivaj. Tajno. Nihče ni ničesar vedel. Vse je potekalo zunaj dosega radarja. To je bila ameriška skrivna vojna. General Donald Bolduc, nekdanji poveljnik ameriških posebnih enot v Afriki, je leta 2018 razkril, da ima ameriška vojska »svoje fante v Keniji, Čadu, Kamerunu, Nigru in Tuniziji, kjer počnejo to, kar naši fantje počnejo v Somaliji«. Hotel je reči – Amerika je v skrivnih vojnah v Keniji, Čadu, Kamerunu, Nigru in Tuniziji.

Ni nujno, da znajo ameriški senatorji in kongresniki na zemljevidu pokazati, kje so Kenija, Čad, Kamerun, Niger in Tunizija, toda nedvomno znajo pokazati, kje je Evropa. Nič čudnega – kot smo izvedeli, je Amerika začela skrivno, tajno vojno proti Evropi.

Predsednik Joe Biden je napovedal, da bo vlada ameriškemu gospodarstvu v okviru zakona o boju proti inflaciji (Inflation Reduction Act) namenila orjaško pomoč – 369 milijard dolarjev. Jakob Hanke Vela in Barbara Moens sta na portalu Politico poročala, da stebri Evropske unije v teh masivnih subvencijah ameriške vlade vidijo ameriško vojno napoved Evropi. Jasno, ta ameriška vojna proti Evropi je v evropskem političnem zakulisju povzročila preplah, saj ni bila nobena skrivnost, kaj to pomeni: tako velike, razkošne in velikodušne subvencije bi v Ameriki ustvarile tako dobro, ugodno, udobno, stimulativno gospodarsko okolje, da bi se tja preselile tudi vse investicije iz Evrope. Amerika bi posesala evropski kapital. Ameriška podjetja bi odpihnila evropske tekmece. Ameriški cilj je na dlani: izdelovati električne avtomobile, ki jih bo kupoval ves svet. Vso mogočno avtomobilsko industrijo hoče zvleči k sebi. Kupujte ameriško, se glasi bojni slogan. Buy American! Pozabite na nemško – oh, in francosko in novomeško – avtomobilsko industrijo! Gospodarskemu okolju, ki prejme takšne subvencije, se ni mogoče upreti. V tem že itak hudo kriznem času bi to Evropo močno zamajalo, razdejalo in opustošilo, tako da bi se prelevila v industrijski wasteland.

Thierry Breton, komisar za notranji trg Evropske unije, je rekel, da ameriške subvencije »eksistencialno« ogrožajo evropsko ekonomijo in Evropsko unijo in da je treba za vsako ceno preprečiti »proces deindustrializacije«, zato je Evropska unija takoj napovedala povratni udarec: ustanovila bo svoj masivni sklad za pomoč gospodarstvu, alias Evropski suvereni sklad, evropsko high-tech industrijo pa bo napolnila s subvencijami, ki bodo blokirale invazijo ameriških subvencij in obenem omogočile doseganje »ambicioznih zelenih standardov«. Ameriške subvencije bodo šle za »zeleno« industrijo – evropske tudi. In evropska podjetja se menda že odločajo, kje bodo gradila tovarne za izdelavo električnih avtomobilov, baterij, vetrnih turbin in mikročipov.

Amerika bi posesala evropski kapital. Ameriška podjetja bi odpihnila evropske tekmece. Ameriški cilj je na dlani: izdelovati električne avtomobile, ki jih bo kupoval ves svet.

Ta velika evropska mobilizacija naj bi potekala z vojno logiko: kamor gre eden, gredo vsi! Bruselj, ki se hoče izogniti kaotičnemu odzivu na energetsko krizo, noče, da bi vsaka članica Evropske unije ustanovila svoj sklad (in potem denar za izredne razmere pljuskala na vse strani), ampak hoče, da se kapital vseh članic steče v ta sklad – v vojaško blagajno. No, vojno blagajno. Kar je logično – Amerika je v vojni z Evropo. Pripravlja se »popolni vihar«. Evropa že počasi »tone«, svarijo lobisti, recimo Fredrik Persson, predsednik BusinessEurope, lobistične konfederacije evropskih podjetij.

Evropske gigante – prevelike, da bi smeli propasti – je treba rešiti, vpijejo Francozi in Nemci. Trgovinska vojna je neizbežna. Ameriški napad na Evropo je treba odbiti. Diplomatska rešitev ni več mogoča. Amerika, ki Evropo stiska že z energenti, je odločena, da gre do konca in da zgazi Evropo. In pomislite: da bi zgazila Evropo, je pripravljena pohoditi celo svojo sveto doktrino o preživetju Amerike, ki temelji na ustvarjanju in vzdrževanju zavezništev s sorodno usmerjenimi partnerji (mar ni Evropa natanko to?), in svoja neoliberalna načela o prostem trgu in državnem nevmešavanju v gospodarstvo – tako masivne subvencije pač minirajo prosti trg. V luči neoliberalne doktrine je takšna pomoč nezakonita.

Smrt zavezništev

Nič, Amerika je spočela še eno ilegalno vojno. V Evropi vidi Irak. In to v času, ko je majhna vojna dezinformacija – da je poljsko kmetijo zadela ruska raketa – skoraj sprožila tretjo svetovno vojno, jedrsko apokalipso. Le malo je manjkalo, pa bi Nato udaril po Rusiji. Saj veste: če bi kaka država, ki ni članica Nata, napadla državo, ki je članica Nata, bi Nato takoj odločno, ostro in brezkompromisno reagiral – in vrnil udarec. Agresivni državi, ki ni članica Nata, bi spil kri in zaprl usta. Nato drugače ne zna – Nato je pač ultimativno zavezništvo, sveta zveza, utemeljena na solidarnosti med članicami. Kdor napade eno članico Nata, napade vse! Zato si nakoplje bes in ogenj vseh – celotnega Nata. Nato je zavezništvo, zavezništvo in še enkrat zavezništvo. Enotnost, enotnost in še enkrat enotnost. Tega ne more nič omajati. Čisto nič. To zavezništvo je trdno kot kamen kost. To nam stalno ponavljajo. Zato smo v Natu! Zato vanj vplačujemo! Zato se bojimo, da nas bodo napadli »barbari«, če ne bomo člani zavezništva in če ne bomo redno plačevali članarine! Zato smo del transatlantskega zavezništva, ki nas varuje pred izumrtjem! Vse si delimo – orožje, nove tehnologije, varnost, svobodo.

Ne pozabite: na madridskem vrhu Nata, ki se je odvrtel junija, so sprejeli celo nov »strateški koncept«, ki ne pušča nobenega dvoma, da »evroatlantsko« zavezništvo – njegove interese, njegovo varnost, njegove vrednote – najbolj ogrožata Rusija in Kitajska. Avtokracije, sile postliberalnega reda, so problem – demokracije so rešitev! Nato je zavezništvo demokracij (vsekakor, Turčija je tipična demokracija)! Nato je res zakon – nepogrešljiv! Zato se mu bosta pridružili celo Švedska in Finska!

Na eni strani lizunsko objemanje zavezništva, na drugi pa ameriško spodkopavanje evropske ekonomije (in evropskega načina življenja, če smo že ravno pri tem).

In tu je orjaški, res velikanski paradoks: na eni strani silno patetično poveličevanje zavezništva, na drugi strani pa ameriška vojna proti Evropi. Na eni strani solzavo zaobljubljanje zavezništvu, priseganje na zavezništvo, zagovarjanje zavezništva, na drugi strani pa ameriški napad na Evropo. Na eni strani lizunsko objemanje zavezništva, na drugi strani pa ameriško spodkopavanje evropske ekonomije (in evropskega načina življenja, če smo že ravno pri tem).

Je kaj dvoličnejšega? Po eni strani brezmejno poveličujejo internacionalizem, zavezništvo, družabništvo, sodelovanje, vzajemnost, kooperativnost, multilateralne dogovore, kolektivno varnost, koalicije (s »koalicijo voljnih«, »zavezniki« in »svobodnim svetom« vred), po drugi strani pa si že ob prvi priložnosti – ob prvi praski, ob prvi negotovosti, ob prvi krizi – skočijo v lase. Ko zavohajo kri, o zavezništvu ni več ne duha ne sluha. Ko udari kriza ali pa serija kriz, ki se kar nalagajo druga na drugo (finančna, zdravstvena, energetska, inflacijska ipd.), bi najbolj potrebovali internacionalizem, zavezništvo, družabništvo, sodelovanje, vzajemnost, kooperativnost in koalicijskega duha. Toda ko bi jih najbolj potrebovali, jih vržejo skozi okno – in se raje prepustijo nacionalizmu, krvi in umetnosti izdaje. Kaj ima to z internacionalizmom, zavezništvom, družabništvom, sodelovanjem, vzajemnostjo, kooperativnostjo, multilateralnimi dogovori in kolektivno varnostjo?

Po eni strani slavijo evroatlantsko zavezništvo in iščejo »zunanje« sovražnike, ki ogrožajo evroatlantsko zavezništvo, po drugi strani pa se izkaže, da »zunanjega« sovražnika niti ne potrebujejo, ker ga zelo dobro igra Amerika, ki povsem mirno napada Evropo – kot da sama ni del zavezništva ali pa kot da Evropa ni del zavezništva.

Res paradoksalno in ironično: mar ni bila prav Amerika, ki jo od tekmecev ločujejo oceani, vedno ta, ki se je razglašala za nepogrešljivo graditeljico zavezništev, zvez, koalicij in demokracij? Da pa bi bil ta orjaški, velikanski paradoks še večji in ironičnejši, se je Amerika na Evropo spravila v času, ko se ne bi smela – v času, ko se stari mednarodni liberalni red maje in ruši, ko liberalne demokracije izgubljajo status, sijaj in legitimnost, ko vstajajo avtokrati, despoti in podobni iliberalci, ko se geopolitika nepovratno spreminja (Kitajska, Rusija in drugi despotski režimi ne bodo več nikoli »eksotika« s svetovne periferije), ko Zahod – z Ameriko vred – izgublja dominantno vlogo organizatorja svetovne politike (in se čedalje bolj utaplja v postkoitalni postkolonialni melanholiji), ko se globalna ekonomska moč redistribuira in čedalje bolj komplicira, ko se rojeva postliberalni, postzahodni, postameriški svetovni red (Putin in Xi, ki hočeta detronizirati Zahod in njegove liberalne vrednote, sta družno najavila »novo dobo«), ko so napetosti in tekmovanje med Zahodom in Vzhodom – ter med globalnim severom in globalnim jugom, če hočete – čedalje hujše (če vprašate Joeja Bidna, potem je fronta te »vojne med demokracijo 21. stoletja in avtokracijo« v Ukrajini), ko je kaos čedalje bolj neobvladljiv in čedalje bolj podoben kaosu, kakršnega poznamo iz faliranih dežel tretjega sveta (poglejte le nekoč dolgočasno stabilno Veliko Britanijo), ko deglobalizacijski šoki, ki jih sproža vse očitnejši nacionalizem, ne obetajo nič dobrega, ko nam preti recesija, ko prehod na zeleno energijo deluje preveč šokantno, tektonsko in nepredvidljivo, da bi ga lahko prepuščali stihiji »prostega« trga, ko nas verjetno čaka permanentna inflacija (in permanentna kriza dobavnih verig, še toliko bolj, ker vlade in centralne vlade ljudi in podjetja tako velikodušno zalagajo z denarjem, da ponudba krepko zaostaja za povpraševanjem), ko čedalje več ljudi zapušča službe in ko delodajalci čedalje težje najdejo delovno silo, ko se finančni trgi še naprej ločujejo od realne ekonomije, ko se kapital spet množično seli k dereguliranim ali pa šibko reguliranim finančnim institucijam (kot pred veliko finančno krizo), ko so bogati iz dneva v dan bogatejši (centralne banke so njihove najboljše prijateljice), ko se ekonomska neenakost še naprej obsceno poglablja in ko vojna neoliberalnih kapitalizmov, ameriškega, evropskega, ruskega in kitajskega, čedalje bolj eskalira. Amerika je v vojni z Evropo, Evropa je v vojni z Rusijo, Kitajska je v vojni z Ameriko. In ja – Amerika je v vojni s Kitajsko. Kitajski onemogoča dostop do superračunalniške tehnologije in polprevodniških čipov (ki so nujni za avtomobile, telefone in laptope, pa tudi za spolne igračke), obenem pa krepi politične in vojaške odnose s Tajvanom, v katerem Kitajska vidi svojo posest, svojo malo dividendo, in načrtuje gradnjo stalne vesoljske postaje Artemis na južnem polu Lune – tam, kjer nameravajo stalno postajo postaviti Kitajci. Kitajska postaja bo delovala na jedrski pogon – ameriška tudi. In oboji, Američani in Kitajci, nameravajo na Luni rudariti – izkopavati naravne vire. Ekonomska vojna se torej seli v vesolje. Kaj to pomeni – da se bo jedrska vojna potem preselila na Zemljo? Vsak igra svojo igro, ki pa kaže le, kako se je kapitalizem histeriziral in brutaliziral – kako plenilski je postal.

Če namreč Američani tako zlahka in namerno »eksistencialno« ogrozijo Evropsko unijo, pomeni, da je z zavezništvom – in glorificiranjem vseh oblik zavezništva (vojaškega, trgovinskega, ekonomskega ipd.) – nekaj narobe, da je očitno precenjeno in da ga jemlje vrag (in nam tega niso povedali), da imajo logika trga, profiti in nacionalizem prednost pred zavezništvom, da se torej zavezništvo umika podganji, izrojeni kapitalistični dirki navzdol. Evropa pa še vedno sanja o Natu, Združenih narodih, Mednarodnem kazenskem sodišču, G-20, pariškem sporazumu o podnebnih spremembah – in Evropski uniji. Obnaša se tako, kot da je v II. svetovni vojni izgubila.

Druga faza obračuna z Evropo

To, kar počnejo Američani, je nevarno, boste rekli, toda: mar niso prav Američani tisti, ki vedno katastrofalno sabotirajo in minirajo velika zavezništva? Mar niso Američani povsem razvrednotili Združenih narodov? Mar niso Američani pokončali Bretton Woodsa, povojne monetarno-finančne arhitekture kapitalizma, s čimer so odprli vrata pekla, iz katerega so skočile neoliberalne politike, ki so poglobile ekonomsko neenakost, podžgale jezo, frustracije in resentiment, histerizirale, polarizirale, militarizirale in fašizirale družbo in zlomile podnebje? Mar niso Američani z iraško vojno destabilizirali Bližnjega vzhoda, podžgali terorja (Islamska država), ustvarili množice beguncev in zrušili mednarodnega liberalnega reda – tistega odprtega, stabilnega, legitimnega reda, na katerega ves čas tako patetično prisegajo? Mar Američani ne bojkotirajo Mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu? In mar niso bili prav Američani tisti, ki so svet vedno najbolj vneto delili na bloke, sfere in cone in ki so »politično rabo norosti«, kot je to imenoval sloviti žvižgač Daniel Ellsberg (Pentagonski dokumenti), vgradili v nukleus hladne vojne?

In vendar to ameriško »eksistencialno« ogrožanje Evrope ni povsem presenetljivo – Američani so očitno sklenili, da je Evropa zrela za zakol, da so jo torej vse krize tako zamajale in spodkopale, da jo je treba le še dregniti, pa se bo zrušila in postala irelevantna. Ne pozabite, da je Ameriki, veliki šefici Nata, zelo prav prišel ruski napad na Ukrajino. Če kdo, potem si je prav Amerika najbolj želela, da bi Rusija čim dlje obtičala v Ukrajini – če bo namreč v Ukrajini obtičala Rusija, potem bo v njej obtičala tudi Evropa. Vojna v Ukrajini – no, v Evropi – bi izčrpavala Evropo. In bolj ko bi jo izčrpavala, šibkejša bi bila. Šibkejša ko bi bila, manj bi bila konkurenčna. Manj ko bi bila konkurenčna, bolj bi izgubljala status globalne velesile. Bolj ko bi izgubljala status globalne velesile, močnejša bi bila Amerika. Amerika si je rekla: Evropo priklenimo na vojno v Ukrajini, mi bomo pa okupirali ekonomijo! Ha.

Res mislite, da lahko to vojno končajo po diplomatski poti? Res mislite, da lahko ta strašni, milijardni biznis ustavijo z diplomacijo?

A to še ni vse: Amerika je računala, da bo vojna v Ukrajini ločila Evropo in Rusijo. In dlje ko bi vojna trajala, toliko bolje. Prepad med Evropo in Rusijo bi se poglabljal. In bolj ko bi se poglabljal, bolj bi bil nepremostljiv. Evropa in Rusija bi bili izčrpani in zmahani, obenem pa tudi ločeni. Rusija se ne bi integrirala v Evropo. In to je bistveno – Evropa bi ostala nezdružena. Razbita. Brez Rusije. Amerika bi se tako znebila dveh tekmic. Ha.

Tudi to še ni vse. Amerika Rusiji že ves čas nabija »neprecedenčne« in »zgodovinske« in »rekordne« sankcije, v te pa sili tudi Evropo. Ne brez razloga: Amerika si lahko privošči več sankcij kot Evropska unija (tudi zato, ker ima svojo nafto in svoj plin), poleg tega pa se zelo dobro zaveda, da bodo vse te hude, strašne, drakonske sankcije povratno bolj udarile Evropsko unijo kot Ameriko, navsezadnje, Ukrajina je v Evropi, ne pa v Ameriki. Evropa še vedno ne šteka. Ha.

In Američani so si očitno rekli: čas je, da preidemo v drugo fazo obračuna z Evropo! Logika kapitala, zavita v celofan nacionalizma, ima prednost pred vsemi oblikami zavezništva in solidarnosti.

Ultimativni biznis

Da zavezništvo jemlje vrag in da se zanj nihče več ne meni, je med ukrajinsko vojno potrdilo tudi ultimativno zavezništvo – tisto tako slavljeno, čaščeno in opevano zavezništvo, ki naj bi človeštvu in planetu omogočilo preživetje. Merim kakopak na zavezništvo, ki je napovedalo vojno podnebnim spremembam. Ja, to je najsvetejše zavezništvo. Zavezništvo odrešitve! Čakajte, kaj se je že med ukrajinsko vojno zgodilo s tem magičnim zavezništvom, ki se je tako odločno in srčno zavezovalo zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov (ničelna stopnja!) in opustitvi fosilnih goriv, kot je recimo premog? Tole: v Evropski uniji – od Nemčije in Francije do Nizozemske in Avstrije – so ponovno zagnali številne termoelektrarne in premog vrnili med strateške energente.

Noro: v času, ko se izpusti toplogrednih plinov povečujejo, ko globalna temperatura raste, ko je podnebni kaos čedalje hujši, ko podnebne spremembe postajajo nepovratne in ko drvimo v podnebni pekel (in ko imamo vse več podnebnih beguncev in ko nekatere pacifiške otoke že zaliva mutirano morje in ko Afriko, ki ustvari le štiri odstotke globalnih toplogrednih izpustov, pustošijo suše, požari in poplave), nimajo zaveze in zavezništvo nobene vrednosti več.

A hitro so se našli tudi »think tanki« (okej, lobisti energetskega kompleksa), ki so to vrnitev k premogu legitimirali, rekoč, da premog ne bo ogrozil ali pokvaril daljnoročnih podnebnih ciljev in da ne bo ustavil obljubljenega razogljičenja Evropske unije. Obenem so najavili tudi gradnjo nove fosilne infrastrukture – plinovodov, terminalov za utekočinjeni plin in plinskih elektrarn. To očitno prav tako ne bo ogrozilo daljnoročnih podnebnih ciljev in ustavilo razogljičenja Evropske unije. Nemogoče! Le kako bi se to lahko zgodilo? Evropski poslanci so itak izglasovali, da je plin nekaj »trajnostnega«.

Dodajte še čedalje očitnejšo kriminalizacijo boja za podnebno pravičnost, zanikanje podnebnih sprememb na najvišjih položajih (zanikovalec podnebnih sprememb je recimo David Malpass, direktor Svetovne banke) in dejstvo, da je bilo na podnebnem vrhu Združenih narodov v egiptovskem Šarm El Šejku 25 odstotkov več lobistov fosilnih energetskih korporacij kot na prejšnjem podnebnem vrhu v Glasgowu (kot da polovice toplogrednih izpustov ne ustvari najbogatejših 10 odstotkov prebivalstva!), pa hitro ugotovite, da je ultimativno zavezništvo, ki naj bi nas rešilo pred propadom, le mit.

Za svet nam je vseeno – tudi če propade. Kar naj. Važno, da preživi kapitalizem. In ker ta ekstremni, neoliberalni realkapitalizem temelji na predpostavki, da družba ne obstaja, je povsem »naravno«, da zavezništvo nima več nobenega smisla. In če je nenadoma nepomembno to ultimativno zavezništvo, od katerega je odvisno preživetje planeta, si lahko živo predstavljate, kako nepomembno je šele zavezništvo, ki naj bi vezalo Ameriko in Evropo.

Če se hočete prepričati, kako zelo je propadel koncept zavezništva (in vsega, kar gre z njim), pomislite le na inflacijsko krizo. Kot veste, je inflacija nenadoma silovito zrasla. Že dolgo ni bila tako visoka. Cene vsega so se dramatično zvišale. Ljudje so trpeli, vlade so se tresle. Krivci za to strašno inflacijo so številni, pravijo: rusko-ukrajinska vojna, zlom dobavne verige, staranje Kitajske, čedalje hujše geopolitične napetosti med Ameriko in Kitajsko, Trumpovo in Bidnovo ekscesno trošenje (alias »stimulus«), masivno državno trošenje v času pandemije in ameriška centralna banka, ki je prepozno zvišala obrestno mero. Odvisno od tega, koga vprašate. Toda to je bila le »vojna megla« – korporacije inflacije niso le izkoristile, ampak so jo zlorabile, saj so cene dvignile precej bolj, kot pa so se povečali produkcijski stroški. Profitom in pohlepu – osnovam neoliberalnega kapitalizma – so dale prednost pred zavezništvom in solidarnostjo. Kriza, ki bi morala zavezništvo (in potrebo po solidarnosti, vzajemnosti, kolektivni varnosti ipd.) okrepiti, ga je odpihnila.

Inflacija je prišla v paketu z energetsko krizo. Aha, še ena kriza, zgodba pa identična – namesto zavezništva, ki ga kličejo krize, lahko gledamo energetske korporacije, ki kar tekmujejo v izkoriščanju in zlorabljanju krize, tako da je poceni ameriški plin v Evropi štirikrat dražji. »To od Amerike ni prijateljsko,« je oznanil francoski predsednik Emmanuel Macron, ki je kakopak spregledal, da so korporacije, ki navijajo cene in izsiljujejo Evropejce, evropske (Cheniere Energy, TotalEnergies, Naturgy, Centrica ipd.). Profiti in pohlep so preglasili in povozili zavezništvo. Nenehno so objavljali lestvice »vojnih« dobičkarjev. Tako kot v času pandemije, ko so oznanili, da smo vsi v istem čolnu (in ko bi moralo biti povsem logično in samoumevno, da bi profite in pohlep v imenu solidarnosti in zavezništva začasno suspendirali in skenslali, če naj uporabim ta izraz), potem pa se je izkazalo, da smo mi res v istem čolnu, tako rekoč v istem gumenjaku, elite pa so na isti superjahti ( ja, na takšni, kakršno vidite v Östlundovem Trikotniku žalosti).

Kriza je postala najboljši biznis – in najboljši poslovni model. Biznis z visokim donosom. Z visoko profitno margino. Zdaj tudi lažje razumete, zakaj kapital tako ljubi krize – čim hujše, tem bolje. In lažje razumete, zakaj se jim zlepa ne bo odpovedal – ker so učinkovitejše in profitabilnejše od drugih biznisov. Zato tudi ne preseneča, da so ameriške korporacije od Bidnove vlade izsilile 369 milijard dolarjev – za vojno proti Evropi.

V spektaklu Pirati s Karibov: Na robu sveta, v katerem skušajo korporacije, ki so osvojile že vse konce sveta, kooptirati še piratstvo, stojita Jack Sparrow in Hector Barbossa na obali. Barbossa dahne: »Svet je bil nekoč večji.« Sparrow odvrne: »Še vedno je enak, le da je v njem manj.« Tako je kot danes, ko ni več divjine, ki bi jo bilo mogoče kooptirati. Kapital nima kam, tam, kamor gre, pa so donosi nizki, zato kooptira krize. Investicije v krize so varne. In bajno se izplačajo. Biznis krize je ultimativni biznis.

Evropske gigante je treba rešiti, vpijejo Francozi in Nemci. Trgovinska vojna je neizbežna. Ameriški napad na Evropo je treba odbiti. Diplomatska rešitev ni več mogoča.

Zato krizam kar ni videti konca. Zato se nalagajo druga na drugo. Zato bodo prihajale nove in nove. Zato bodo trajale in trajale. Tako kot bo trajala rusko-ukrajinska vojna. Ne, ne bo se končala. Le zakaj bi se? To bi bilo neposlovno. V njej se namreč ne bojujejo in vojskujejo le Rusi in Ukrajinci (in Evropejci in Američani in neonacisti, če hočete), ampak tudi izdelovalci orožja – korporacije, ki trgujejo in bogatijo z orožjem. BAE Systems, Lockheed Martin, Northrop Grumman, Raytheon Technologies, Rheinmetall in kar jih je še. Ta vojna je odličen biznis – orožarji mlatijo milijarde.

In zdaj se vprašajte: res mislite, da lahko to vojno končajo po diplomatski poti? Res mislite, da lahko ta strašni, milijardni biznis ustavijo z diplomacijo?

To je približno tako, kot če bi skušali z diplomacijo ustaviti fašizem. Toda zdaj, ko so neofašisti »praznovali« stoletnico Mussolinijevega »pohoda na Rim«, se lahko spomnimo, kako je bilo v Italiji in Evropi pred stotimi leti – štiri leta po »veliki vojni«. Velesile so se prerivale za nove trge (in kolonije), kapitalizem je bil največja divjina, ekonomija je bila turbulentna, ekonomska neenakost je bila vse perverznejša, jeza, frustracije in resentiment so bili čedalje hujši, ljudje – ponižani, užaljeni, prestrašeni, razlaščeni – so se radikalizirali, razmahnili so se delavski protesti in štrajki, zaupanje v parlament in politiko je strmoglavilo, desnica je postajala čedalje histeričnejša in pučističnejša, družba se je polarizirala in ekstremizirala, vsakdanje življenje se je militariziralo, grozile so državljanske vojne.

Evropa danes izgleda tako, kot da je štiri leta po kaki veliki vojni. Ni razloga, da bi se počutili ne vem kako vzvišeno.