Kako ostati radikalen v normalni družbi?

Progresivna civilna družba je danes verjetno močnejša, kot je bila kdaj prej v samostojni Sloveniji. Primerljivo močna je celo s političnimi strankami, kar dokazuje tudi zadnji referendum o zakonu o javni radioteleviziji, da o neverjetnem uspehu na lanskem referendumu o vodah ne govorimo. Za to se ima nekako zahvaliti prav prejšnji vladi z Janezom Janšo na čelu. Bo zdaj, ko je Janši z referendumom zadala še zadnji udarec v tako imenovanem super volilnem letu, ko sta Janša in SDS praktično razorožena, usmerila pogled v trenutno oblast? Vprašanje, s katerim je torej soočena, je preprosto: kako naj ostane radikalna tudi zdaj, ko je na oblasti liberalna vlada, družbene in politične razmere pa so bistveno manj turbulentne?

Moč, ki jo danes uživa civilna družba, sicer ni od včeraj, pač pa je posledica dolgega procesa, ki bi mu začetke lahko iskali že v študentskem gibanju po letu 1968, je prepričan sociolog dr. Jože Vogrinc. V poznih sedemdesetih in osemdesetih je bila njegova generacija tista, ki je kot glavno gibalo družbe vzpostavila alternativna gibanja in civilno družbo, ki so s progresivnimi idejami, tedaj v prvi vrsti s kritiko socialističnega sistema ter bojem za demokracijo in človekove pravice, poskušali zagotoviti predvsem »družbeno avtonomijo za drugače delujoče, drugače misleče in drugače živeče«, kot se izrazi dr. Vogrinc. Ob koncu osemdesetih je vpliv teh gibanj precej upadel, s tranzicijo in vzpostavitvijo večstrankarskega sistema so številne civilnodružbene organizacije poniknile, mnogi njihovi predstavniki pa so postali bodisi člani političnih strank ali pa vsaj njihovi privrženci. Nekateri med njimi so ob tem radikalno spremenili svoja politična stališča, med njimi tudi Janša.

Javnomnenjske raziskave, ki so na prelomu tisočletja pod drobnogled vzele vrednote slovenske mladine, so ugotavljale, da je devetdeseta močno zaznamoval nov vrednotni sistem. Izginjati so začele do tedaj veljavne predstave o kolektivnih dolžnostih in lojalnostih, med mladimi je po tranziciji prišlo do zatona javnega interesa. Kljub temu je družbeni naboj, potreben za uveljavljanje družbenih in političnih sprememb, nekje na obronkih vztrajal, najočitneje v kulturni produkciji, pa ob zasedbi Metelkove in kampanji proti vstopu v Nato, da je še vedno prisoten v slovenski družbi, so desetletje kasneje dokazale tudi vseslovenske ljudske vstaje. Vendar ob tem ne gre zanemariti dejstva, da so se na drugi strani ob tem prebujala strankarsko ali cerkveno instrumentalizirana civilnodružbena gibanja, kot sta recimo Zbor za republiko in Primčevo Za otroke gre.

Civilna družba, ki se ji je uspelo vzpostaviti v zadnjih dveh letih, je morda celo primerljiva s tisto iz osemdesetih.

A vse to vseeno priča o tem, da je »Sloveniji skozi leta kljub vsemu uspelo razviti neko zelo trpežno, čeprav ne nujno stalno gibanje. Proizvedene so bile velike skupine ljudi, ki kot civilna družba delujejo ves čas,« je prepričan dr. Vogrinc. »Kar pa pomeni tudi, da jih očitno ni mogoče tako zlahka dezaktivirati.«

Sociolog in nekdanji varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek tako celo meni, da je civilna družba, ki se ji je uspelo dodatno vzpostaviti prav v zadnjih letih, primerljiva s tisto iz osemdesetih. Ob čemer dodaja, da je Janši »očitno uspelo narediti eno res ogromno delo. Uspelo mu je prebuditi ta speči kapital, ki je spal v civilni družbi. In tu si zagotovo zasluži priznanje, pa čeprav je to naredil nehote oziroma v nasprotju s svojimi željami.«

Kljub uspehom civilne družbe pa zdaj vseeno ni čas, da bi bili pretirano optimistični ali da bi počivali na lovorikah, je prepričana filozofinja in sociologinja dr. Renata Salecl. »Resda radikalna desnica, ki spodbuja razna sovraštva, v zadnjih mesecih izgublja tudi drugod, recimo v Združenih državah Amerike na volitvah v senat in v Braziliji na predsedniških volitvah. To je pomembno, ampak pri tem zmagoslavju ne gre vztrajati predolgo. Kajti desnica se zdaj v svetovnem merilu regrupira in postaja mnogo bolj agresivna, zato se moramo na nek način pripraviti, da se lahko v naslednji fazi vrne s še bolj grobim, provokativnim diskurzom.« Demokracije nam skratka ni uspelo obvarovati za večno, je prepričana. »Tudi v Sloveniji velja ob zadnjem uspehu upoštevati, da bo precej časa trajalo, preden se bo na javni radioteleviziji kaj spremenilo. Kajti poseg vanjo je bil tako globok, toliko kadra se je izgubilo, toliko ga je bilo na novo nastavljeno ... Zato mislim, da se je vsebinski boj za radiotelevizijo zdaj šele zares začel.«

Dr. Jože Vogrinc se podobno boji, da bi zaradi nedavnih uspehov civilne družbe lahko prišlo do »ustvarjanja iluzije v družbi, kako se da vse rešiti s pomočjo političnih strank, kako demokracija pri nas očitno deluje in da ni potrebe po drugih oblikah dejavnosti«. Prepričan je namreč, da bi moralo biti kvečjemu nasprotno. »Ravno uspehi civilne družbe jo zavezujejo k še več dela. Ob čemer pa to delo verjetno ne bo tako spektakularno in ne bo takoj uspešno, kot je bilo to sedaj.« Matjaž Hanžek ob tem dodaja, da je bilo sodelovanje med koalicijskimi strankami in civilno družbo, kot smo to lahko opazovali pri zakonu o javni radioteleviziji, zagotovo dobrodošlo na obeh straneh – civilna družba je po eni strani lahko uveljavila svoje interese, vladna koalicija pa je lahko nanjo preložila reči, ki bi jih morala početi sama, hkrati pa se je lahko repenčila, kako je domnevno široka in lepa. »Vendar bo morala vlada vnaprej marsikaj postoriti tudi sama, recimo izpolniti predvolilne obljube, katerim se je zavezala z zavezami Glasu ljudstva in v koalicijski pogodbi, civilna družba pa jo bo morala ob tem predvsem nadzorovati in ji sočasno dajati nove predloge. Imam pa občutek – toliko se le spoznam na življenje –, da se bodo odnosi med obema stranema na neki točki ohladili, na nekaterih področjih bi lahko celo prerasli v konflikt. Ampak to je povsem normalno, sicer bi lahko zaspala tako vlada kot civilna družba. Vprašanje je zgolj, kako bodo te konflikte reševali.«

Ravno nedavni uspehi civilno družbo zavezujejo k še več dela, pri čemer to verjetno ne bo tako spektakularno, kot je bilo sedaj.

»Gre predvsem za to, da je civilni družbi uspelo motivirati ljudi, naj jemljejo vprašanja demokracije resno,« meni dr. Renata Salecl. A če je bilo mogoče pri referendumu o vodah in nedavnem referendumu o javni radioteleviziji doseči neki širok družbeni konsenz, bi bilo to lahko v prihodnje precej težje. Stranke bodo zdaj verjetno postale nekoliko bolj razdeljene, glede na to, kako se odzivajo na civilno družbo, civilna družba pa bo postala nekoliko bolj razdeljena glede na to, kateri problemi zanjo pomenijo prioritete in kako jih reševati. »Kot družba bi si največjo uslugo naredili, če si priznamo, da so si družbeni problemi sami po sebi med seboj konfliktni. Ni povsem samoumevno, kako jih reševati,« razmišlja dr. Jože Vogrinc. »Pozitivna plat politizacije, ki jo v družbo prinaša civilna družba, pa je ravno v zavedanju, kako reševati politične probleme – reševati jih moramo skupaj. In ob tem tudi zavedanje, da tega v resnici stranke niso zmožne početi same.« Prepričan je, da v družbi danes potrebujemo predvsem veliko več dialoga, pravzaprav mnogogovora, poliloga. »Po letošnjih izkušnjah si upam reči, da smo tako navadni ljudje kot civilna družba in politične stranke pripravljeni na družbeni dialog.« Usodo sodobnih družb tako vidi prav v tej nekakšni deetatizaciji, torej v odpravi sistema, v katerem si država lasti monopol odločanja v vsem družbenem življenju.

Prav nad pluralnostjo civilne družbe, ki se je vzpostavila, se navdušuje tudi dr. Renata Salecl. »Številnim gibanjem je uspelo pridobiti res močan politični kapital. Glas ljudstva je ob tem recimo pokazal, koliko različnih organizacij se lahko poenoti (Glas ljudstva predstavlja več kot sto različnih civilnodružbenih organizacij, op. a.), tudi Pravna mreža za varstvo demokracije je opravila izjemno delo, ob čemer velja poudariti, da je v njej, podobno kot v Inštitutu 8. marec, aktivnih ogromno žensk. Kar je spet neki fenomen, ki mi daje upanje za prihodnost.« Ravno zaradi te pluralnosti verjame, da se bo gibanje ohranilo tudi v prihodnje, da pa se bo »moralo v prihodnje osredotočiti predvsem na ključne probleme današnjega sveta, kot sta okoljska problematika in neenakost. Posebej pa velja pri nas omeniti tudi stanovanjsko politiko, kjer že lahko vidimo, da imamo močno organizirano civilno družbo, ki že gleda pod prste aktualni vladi tako glede njenih politik kot obljub.« S tem ima v mislih obljubo, da namerava vlada do leta 2030 zagotoviti 20 tisoč javnih najemnih stanovanj. Nepremičnine v lasti Družbe za upravljanje terjatev bank, znane tudi kot »slaba banka«, je – čeprav gre potezo bojda razumeti zgolj kot formalnost – prenesla na Slovenski državni holding (SDH), minister za finance Klemen Boštjančič pa je v nedavnem intervjuju za Mladino razkril, da je naklonjen ideji, po kateri bi najemna stanovanja v Sloveniji gradili po vzoru zasebnih investitorjev, kot je sporna nemška družba Vonovia.

Podobno upanje izraža tudi Matjaž Hanžek: »Civilna družba mora biti predvsem kritična, ne glede na to, kdo je na oblasti. Oblasti, v kateri ne bi našli napake, zavestne ali nezavestne, preprosto ni. Pa čeprav Golob obljublja tesno sodelovanje s civilno družbo. To je lepo, dobro je, če človek lahko zaupa oblasti, ampak jo je treba ves čas nadzorovati. Oblast je lahko zelo sladka in ljudje lahko zaidejo, tudi če si tega ne želijo.«