Prihajajo, ker smo jih povabili?

Glavni očitek interpelacije zoper ministrico za notranje zadeve Tatjano Bobnar je bil, da je odgovorna za povečan pritisk migrantov na slovensko južno mejo. »Danes bomo v SDS soglasno podprli interpelacijo zoper ministrico Bobnarjevo, zato ker ne spoštuje zakonov, kar se je izkazalo tudi danes, zato ker je zavajala javnost v zvezi z ograjami na južni meji, zato ker ne najde ustreznih odgovorov na čedalje večji val, ki ga je izzvala sama z začetkom podiranja ograje, s tem napačnim signalom, ki je šel do ilegalnih migrantov,« je 14. novembra v zaključni besedi v državnem zboru dejal prvopodpisnik interpelacije, poslanec SDS Branko Grims. V politiki se izreče marsikaj. A vsaj akt interpelacije, predčasnega odpoklica, odstavitve najvišjih vladnih funkcionarjev, naj bi vseboval čim resničnejše očitke o kršitvah zakonodaje in ustave. Podatek, da je zadnje mesece prosilcev za azil dejansko več, recimo drži. Pa drži tudi naglavni greh iz interpelacije, na prvi pogled povsem logičen očitek, da več migrantov prihaja v Slovenijo, ker je nova vlada dajala znamenja, da se bodo njihove osnovne pravice tu po novem bolj spoštovale kot v preteklosti?

»Taka navodila, kot jih je dajala gospa ministrica, in seveda signal podiranja ograje deluje vse prej, samo ne preventivno. Deluje dejansko kot poziv ilegalnim migrantom, naj pridejo, in ti so ga razumeli, zato je poletela številka ilegalnih migracij v nebo,« je med razpravo med drugim dejal Grims in povedano podkrepil s podatki policije o »ilegalnih migracijah«. Češ da vse to »perfektno dokazuje tale prihod po mesecih«. V rokah je imel graf s krivuljo števila migrantov, ki se dviguje, odkar je Gibanje Svoboda že pred volitvami napovedalo, da bo, če bo zmagalo, država z južne meje odstranila rezilno žico in panelno ograjo.

Podatki policije o nedovoljenih migracijah kažejo, da je policija obravnavala enainpolkrat več nezakonitih prehodov meje kot v istem obdobju lani. Lani jih je bilo nekaj več kot 8000, letos pa nekaj več kot 21 tisoč. Glede na to, da potem želijo tujci čim prej oditi naprej v Italijo in druge evropske države, je vsakomur, tudi Branku Grimsu, jasno, da tujci ne prihajajo v našo državo, da bi tu ostali, ampak jo zgolj prehajajo. Obljuba nove vlade, da bo prošnjo za azil lahko vložil vsak in da nezakonitega prisilnega vračanja na Hrvaško, kakršnemu smo bili priča doslej, ne bo več, torej ni mogla imeti vpliva na povečanje števila migrantov.

Humanejša ko je hrvaška azilna politika, več tujcev med potjo na zahod Evrope prispe na slovensko južno mejo.

Je povečanje migracijskega pritiska morda res posledica napovedi vlade, da bo z meje odstranila žico in ograje, kar se je sicer začelo izvajati, a se je hitro ustavilo, saj so bili v pol leta odstranjeni le dobri trije kilometri od 157 kilometrov ograje in žice? Odgovor na to vprašanje pravzaprav nakazujejo že podatki. Število vloženih prošenj za azil (ali točneje izraženih namer za vložitev takšne prošnje) se je začelo povečevati že pred menjavo oblasti. Tako je bilo zato, ker je Hrvaška v praksi odstopila od meddržavnega sporazuma s Slovenijo, ki je omogočal hitro vračanje ljudi v južno sosedo. Povedano po domače, Hrvaška ne želi več sprejemati ljudi, ki v Sloveniji izrazijo namero, da bi zaprosili za azil. To je načeloma v skladu z mednarodnim azilnim pravom, če bi ga pravilno brali, razumeli in izvajali.

Bi torej razlog za povečano število nedovoljenih prehodov meje in tudi namer migrantov, da zaprosijo za mednarodno zaščito, namesto v Sloveniji morali iskati kje drugje, za začetek recimo na Hrvaškem? »Od začetka leta v praksi res opažamo nekatere spremembe. Gre za posledico dogodkov s konca lanskega leta, ko smo bili priča javnim in institucionalnim potrditvam nezakonitega in nasilnega ravnanja hrvaških oblasti, natančneje posnetkom policijskega pretepanja beguncev na meji, sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru smrti male Madine Husini in poročilu Odbora proti mučenju Sveta Evrope,« pojasnjuje Sara Kekuš iz Centra za mirovne študije. Poleg tega dodaja, da je letos na Hrvaškem nezakonitih izgonov manj in je intenzivnost nasilja resda manjša kot v preteklih letih, a »je sistematično nezakonito in nasilno ravnanje v obmejnem prostoru še vedno zelo prisotno. V prvih desetih mesecih letošnjega leta je Danski svet za begunce (DRC) zaznal skoraj 3200 nezakonitih izgonov iz Hrvaške v BiH.«

Hrvaška torej ne sprejema več toliko tujcev, kot jih želi Slovenija vrniti, in tudi sama vrača nekoliko manj ljudi v BiH, kot jih je nekoč. Tea Vidović iz organizacije Mesta zatočišča pojasnjuje, da imajo na Hrvaškem zdaj tujci načeloma možnost vložiti prošnjo za azil, če pa tega ne storijo, se zoper njih »uvede postopek nezakonitega prebivanja v skladu z zakonom o tujcih in se jim izda odločba o vrnitvi z rokom za prostovoljni odhod iz Evropskega gospodarskega prostora v trajanju sedem dni«. Novost, ki se je je prijelo ime »sedemdnevni papir«, je v bistvu odločba o izgonu iz države, ki za določen čas (teden dni) tujcu daje pravico do bivanja v državi in (vsaj formalno) za ta kratki čas tudi osnovne človekove pravice. Na podlagi takšnih dokumentov, le da za precej daljše obdobje, recimo v BiH živi več tujcev, ki so pribežali v Evropo in obstali v hrvaški južni sosedi.

A čeprav »sedemdnevni papir« predvideva, da tujci Hrvaško zapustijo tako, da odidejo proti jugu, jo kakopak skušajo zapustiti proti severu, torej čez mejo s Slovenijo ali Madžarsko. Zdi se, kot da je povečan migracijski pritisk iz Hrvaške posledica ravnanja hrvaških oblasti, ki bi ga lahko videli kot namig tujcem, naj se odpravijo naprej proti Sloveniji oziroma Evropi. A na to lahko pogledamo tudi z drugega zornega kota. Danes nezaželeni tujci na Hrvaškem uživajo nekaj več pravic kot v dolgih letih doslej. Nezakonito verižno vračanje Hrvaška izvaja v manjšem obsegu, tudi tisti, ki ne zaprosijo za azil, pa imajo neko začasno pravno podlago za bivanje v državi. Slovenske oblasti so dolga leta zagotavljale, da je Hrvaška varna država in da v njej tujcem ne kršijo človekovih pravic, da so lahko zagovarjale množično vračanje tujcev tja. Zdaj so v zadregi, sosednji državi danes še težje kaj očitajo, saj ta na papirju (in deloma tudi v praksi) bolj spoštuje človekove pravice tujcev kot pred leti.

Razlogi za spremembo azilne politike na Hrvaškem so kompleksni in najverjetneje sklop različnih dejavnikov. Gotovo je eden od njih mednarodni pritisk v obliki misij in sodb najvišjih sodišč, kakršne omenja Sara Kekuš. Tea Vidović pojasnjuje, da se hrvaško notranje ministrstvo doslej sploh ni opredelilo, zakaj se azilna politika spreminja. Našteva pa tudi nekatere druge dejavnike, ki bi lahko vplivali. Ti so notranjepolitični, recimo pritisk desne vlade na nekoliko bolj leve lokalne oblasti v mestih, kot sta Zagreb in Reka, skozi kateri prihaja največ tujcev. Pa kopica dodatnih zunanjih vplivov, recimo skorajšnji vstop države v schengensko območje, s katerim bo zunanja meja EU prešla s slovenske na hrvaško, prav tako potrebe po delavcih v zahodni in severni Evropi.

Obe sogovornici, Tea Vidović in Sara Kekuš, se strinjata, da gre za (začasne) spremembe hrvaške azilne politike, ki so vsaj neformalno usklajene na ravni EU. Ali kot pravi Kekuševa: »Prepričana sem, da gre za politiko in prakso, ki je del širšega dogovora na ravni EU, saj je znano, da so v prakse, ki smo jim priča, že mesece vpletene številne države članice in ne samo Republika Hrvaška.«

Tudi če bi bila na oblasti SDS, bi slovensko mejo »nezakonito« prestopilo prav toliko tujcev, kot jo zdaj, vloženih bi bilo prav toliko prošenj za azil.

Vlada Roberta Goloba je resda napovedala nekoliko humanejšo obmejno in azilno politiko ter spoštovanje pravice do azila, a resnici na ljubo pri tem ni imela kaj veliko izbire. V to bi bila primorana, čeprav tega ne bi želela. Enako bi se godilo katerikoli drugi vladi. Tudi vladi, ki bi jo vodila SDS. Slovenske oblasti tujcev, ki prihajajo, danes ne morejo več množično, hitro in prisilno vračati na Hrvaško, od koder poleg tega ti prihajajo v večjem številu. Se pa leto »humanejše« hrvaške azilne politike, zaradi katere se je povečal migracijski pritisk na slovenskih mejah, izteka. Z novim letom naj bi Hrvaška vstopila v Schengen in to bo zagotovo imelo nekatere posledice tudi pri migracijah. Nove zunanje evropske meje naj bi pomagal varovati oziroma zapreti zloglasni Frontex – evropska obmejna straža, ki se nenehno otepa obtožb o kršitvah človekovih pravic državljanom tretjih držav –, ki na slovenski južni meji (k sreči) ni bil nikoli prisoten.