Knjižnica za novo tisočletje?

Že vse od konca šestdesetih in še bolj od sedemdesetih let prejšnjega stoletja je jasno, da Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK), naš najpomembnejši varuh kulture in znanja, s tem pa tudi zgodovine, ki od leta 1941 domuje v eni najpomembnejših in najlepših Plečnikovih ljubljanskih arhitektur, poka po šivih. Tedanji ravnatelj Jaro Dolar se je boril za dograditev dodatnega poslopja in se leta 1974 pomirjen upokojil prav zato, ker je od oblasti dobil zagotovilo, da ga bodo v kratkem postavili. A to se ni zgodilo – ne tedaj ne v naslednjih petih desetletjih.

Zdaj se nenadoma spet zdi, da smo novemu poslopju, ki se ga je že pred desetletji oprijelo ime NUK 2, bližje kot kadarkoli. Predsednik vlade Robert Golob je v torek ob obisku NUK napovedal, da bo novo knjižnično poslopje ena od investicijskih prednostnih nalog njegove vlade. Komunalni prispevek 1,6 milijona evrov, ki je prvi pogoj za začetek gradnje, so poravnali pred tednom, zato si gradbeno dovoljenje obetajo v kratkem. Prvo lopato naj bi v sedanje makadamsko parkirišče med Filozofsko fakulteto in Križankami zasadili v prihodnjih »12 ali 13 mesecih«, novi NUK, ki bo stal 102 milijona evrov, pa naj bi za javnost odprli leta 2026. Ravnatelj NUK Viljem Leban je to označil za »prelomni dogodek«.

V pol stoletja, odkar je bila prvič izražena potreba po novem NUK, se je svet zelo spremenil. Pojavitev spleta, množična raba računalnikov in pametnih telefonov, v vsakem trenutku dostopne informacije, povezovanje fizičnega in digitalnega sveta – vse to je spremenilo nas same, naše navade in potrebe, pa tudi bibliotekarstvo in knjižnice, njihove naloge, videz. Marsikdo se sprašuje, ali knjižnice v klasičnem pomenu danes sploh še potrebujemo in ali je torej smiselno vlagati v velike, nove knjižnične objekte, kamor bomo hodili po gradivo, kaj šele v novi NUK. Filozof Mladen Dolar je po drugi strani prepričan – pa ne le zato, ker je sin nekdanjega ravnatelja NUK Jara Dolarja –, da knjižnice danes potrebujemo celo bolj kot kdaj prej. V poplavi informacij, ki smo ji priča in iz katere vse težje izluščimo tiste prave, tehtne podatke, so branik vednosti in njene »dignitete«. »Odnos do NUK 2 je nemara kar najboljši pokazatelj tega, v kakšni skupnosti živimo in kako vidimo njeno prihodnost,« je pred letom zapisal v reviji Outsider.

Takrat je zgodba z NUK 2 stala, zdaj se, kot kaže, nadaljuje, podobno kot prenova ljubljanske Drame; oba projekta že desetletja veljata za ključna kulturna investicijska projekta države, a sta bila doslej vedno znova odrinjena na rob. Tokrat naj bi sredstva za gradnjo NUK 2 našli znotraj nacionalnega načrta za okrevanje in odpornost. Janševa vlada je kulturo iz njega v celoti izključila, sedanja naj bi to zlonamerno odločitev izpodbila, kar je smiselno, saj imajo ravno vlaganja v kulturo v kriznih časih izjemno velik multiplikacijski učinek. To pomeni, da se naložbe v kulturo skozi najrazličnejše dejavnosti, tudi prek denimo turizma ali gostinstva, hitro povrnejo in hkrati gospodarstvu prinesejo še skoraj enkrat toliko prihodkov.

Jože Plečnik je načrte za »svoj« NUK ustvaril v kriznih tridesetih letih. Kasneje je NUK Ljubljančane povezal v uporu proti okupatorju: selitev knjig iz knjižnice na Vodnikovem trgu, predhodnice NUK, ki je bila premajhna in pretesna, so leta 1941 izpeljali tako, da so jih v človeški verigi podajali drug drugemu in z bliskovito akcijo preprečili, da bi se v novi prostor kulture in znanja vselili fašisti.

V zgodovini so knjižnice vedno imele napredno vlogo, bile so tihi nosilci družbenih sprememb, je te dni povedal sekretar na ministrstvu za kulturo Matevž Čelik. Takšen bi moral biti tudi novi NUK. Takšen in odprt za ljudi. Potem ko je bila dokončno opuščena prvotna arhitekturna rešitev Marka Mušiča, ki je za zastarelo obveljala že ob izbiri leta 1987, in je bila na novem natečaju leta 2012 izbrana rešitev biroja Bevk Perović, ki skoraj celoten novi NUK namesto pisarnam in skladiščem namenja ljudem, zlasti študentom in raziskovalcem (predvidenih je 1400 študijskih in 1500 uporabniških mest), se zdi, da vsaj možnost za to obstaja. Jo bomo znali izkoristiti?