Ana Pupedan / Pivški godci, ena izvirnejših poosamosvojitvenih rock formacij

Danes obstaja le malo slovenskih bendov, ki bi jih sestavljali pravi godci – taki, ki lahko nonšalantno igrajo celo noč in iz pesmarice kadarkoli potegnejo blues, rock ali punk klasike, ljudske pesmi, Beatle ali svoje zimzelene hite. Mednje zagotovo spada pivški fenomen Ana Pupedan, ki letos obeležuje 30-letnico delovanja. Karizmatični kvartet, ki ga sestavljajo Simon Avsec na vokalu, Boštjan Požar na kitari, Marko Doles na bobnih in Peter Žnidaršič na basu, velja za eno naših bolj izvirnih poosamosvojitvenih rock formacij.

Ko je v 90. letih večina sovrstnikov uvažala zahodne trende in pisala obupne angleške tekste, so pupedanovci lastne stihe napajali iz pivškega dialekta in kraške identitete. Tega so se držali tudi pri priredbah – hit ameriške zasedbe Poison Every Rose Has Its Thorn so denimo priredili v Vsaka rwža jma trn. Naslanjanje na lokalni temperament in govorico je medtem postal nekakšen trend. A pri Kraševcih nikoli ni šlo le za kraški jezik, saj so številne njihove pesmi napisane v poetični knjižni slovenščini. »To nikoli ni bil primat, ampak na odru vedno govorimo po domače,« pravi Doles. So bend z izrazito odrsko prezenco. »Od vedno smo se oblačili v kostume,« pravi Požar. »Ko sem kasneje videl The Mothers of Invention, sem pogruntal, da smo mi skozi poslušanje Buldožerjev potegnili tudi Zappo v našo muziko. Momenti zajebancije z lasuljami, oponašanje hipijev, blodenje po odru,« razmišlja Doles.

S prilagodljivo, žanrsko zavidljivo široko godbo, ki je doma na lokalnih veselicah, v kulturnih domovih, na božičnih koncertih in festivalih, so si izoblikovali medgeneracijsko pisano fenovsko bazo. »Basist znanega benda mi je priznal, da nam zavida to pestrost. Na našem koncertu je zadaj videl par zaljubljenih upokojencev, na levi klapo hipijev, na desni pankerje in heavy metalce, spredaj opasne intelektualke, mulce in brhke mladenke,« pripoveduje Žnidaršič. »A Modrijani imajo vseeno širšo publiko,« pripomni Doles.

»Smo en tak džuboks. Lahko igramo v slaščičarni ali punk klubu,« pravi Požar, glavni avtor glasbe na novem, kritiško dobro sprejetem albumu Naši u kantini, ki je izšel oktobra in ga bodo predstavili tudi 21. decembra na koncertu ob bendovem visokem jubileju v ljubljanskem Kinu Šiška. Naslov, ki je sicer tudi pomežik zimzeleni pesmi izolskega Ansambla Ottavia Brajka, je precej samoumeven. »Zamenjava prejšnjega prostora za vaje z našo kantino je sovpadla z zaprtjem oštarij, zato smo tukaj radi kaj spili in spekli. To je tak precej pozitiven plac. Prideš notri in se ti odprejo vse čakre. Ta kantina je pustila močan pečat na naši plati in sploh celi sceni,« pravi Avsec.

Ker je od njihove prejšnje plošče, z izjemo sodelovanja z Janijem Kovačičem na albumu Besne pesmi (2017), minilo 12 let, je bil proces nastajanja tokrat nekoliko drugačen. »Med korono je Boštjan v programu skupaj postavil demo posnetke. Ker se med karantenami nismo družili, smo jih poslušali in vadili doma. Na prvih vajah so nam bili komadi že znani,« pravi Avsec. Manj sreče so imeli z izvornimi besedili. »Najprej mi je telefon, kjer so bila zapisana, padel v školjko, a sem ga rešil. Čez en teden pa mi je padel v morje,« pripoveduje Požar. Nato so skupaj stisnili glave. Prvič je besedila prispeval tudi Doles, pri čemer so mu pomagali nasveti Janija Kovačiča, da moraš uporabiti »kako pravljico, pregovor, ga malo obrniti«. »Na albumu je tako veliko sporočil, ki odražajo obče razmišljanje benda,« pravi Požar. »Zdaj, ko smo starejši, bomo hoteli pisati vedno več. Začenja nam malo tiktakati biološka ura,« se pošali Avsec. »Nekrološka ura,« ga popravi Doles.

Novembrski koncert v domači dvorani Skala je privabil več kot tisoč ljudi iz Pivke in okolice. »Če bend vztraja toliko časa, postane lokalna legenda, tudi če ne želi,« pravi Požar. »Vseeno smo nekaj pokazali. Vedno smo držali svoj stav z vsemi štirimi. Nismo požirali besed. To danes fali, da ostajaš stvarem zvest,« pravi Avsec. »Lokalci so sicer potrebovali nekaj časa, da so nas sprejeli. Ampak po nastopu v televizijski oddaji Sobotna noč enkrat v 90. letih me je naslednji dan folk ustavljal po vasi, da me je videl na televiziji,« razloži Žnidaršič. Danes je na nacionalki občutno premalo prostora za takšne bende. »Vmes so nastali potetovirani narodnjaki z irokezo,« razmišlja Požar. »Vse so tako pobrkljali, da res lahko zmedejo mularijo,« dodaja Avsec. »Podobno kot v 80. letih imaš danes na koncertih dve rundi, govejo in rockersko,« pritrjuje Doles. »Če si, ko smo bili mulci, poslušal narodno, si jo moral na skrivaj,« se spomni Avsec. »No, jaz si še vedno dam na skrivaj kakšne narodnjake,« ga hitro dopolni Požar.

Humor, prizemljenost in ljudskost so lastnosti, ki najbolj definirajo »pupedanščino«. »Kar delamo mi, ni industrija, ampak godčevstvo. Imamo odprt telefon, ljudje nas pokličejo in mi gremo. Ko te ne kličejo več, nekaj ne štima,« pravi Žnidaršič. »Takrat moraš posneti ploščo,« zaključi Doles.