Zakaj je Tatjana Bobnar morala zapustiti vlado?

Februarja 2020 je Janez Janša že uspešno vodil koalicijska pogajanja s SMC in DeSUS ter z njimi tudi preprečil predčasne volitve in se zavihtel na oblast. Tatjana Bobnar je bila takrat generalna direktorica policije. Osemnajstega februarja dopoldne pa je kot prva policistka v državi dobila uradni obisk treh poslancev: iz SDS sta prišla Žan Mahnič in Zvone Černač, poleg njiju pa še poslanec DeSUS Branko Simonovič. Ti so kot člani parlamentarne komisije za nadzor nad varnostnimi in obveščevalnimi službami nenapovedano vstopili v prostore Generalne policijske uprave na Litostrojski ulici v Ljubljani. Mahnič je ob prihodu Bobnarjevi dejal, naj »pomisli na svojo prihodnost«, če ne bo sodelovala, saj je njen položaj v rokah (prihajajoče) vlade.

Vlado Janeza Janše je potem letos spomladi na volitvah nadomestila vlada premiera Roberta Goloba. Tatjana Bobnar je zasedla položaj ministrice za notranje zadeve.

Če bi še pred dvema tednoma spraševali, kateri ministrici ali ministru se maje stolček, ker ne izpolnjuje predvolilnih obljub – še posebej tistih o prelomu z nezakonitimi praksami prejšnje vlade, očiščenju sistema in ponovni vzpostavitvi vladavine prava –, potem bi res čisto nazadnje pomislili na ministrico za notranje zadeve Tatjano Bobnar. Ne nazadnje jo je opozicija nedavno interpelirala prav zato, ker (tudi) na področju migracij zagovarja spoštovanje domače in mednarodne zakonodaje in s tem človekovih pravic.

Da je na relaciji med predsednikom vlade in notranjo ministrico nekaj narobe, je širši javnosti postalo jasno prejšnji četrtek, ko njen predlog za imenovanje Boštjana Lindava na čelo policije ni bil uvrščen na dnevni red vlade, pač pa je vlada Lindavu zgolj podaljšala funkcijo vršilca dolžnosti. Zgodilo se je nekaj, kar se res ne zgodi prav pogosto, če sploh – da torej izbrani kandidat za generalnega direktorja policije na koncu ne bi dobil podpore vlade. Ko predlog pride na obravnavo pred ministre, so se vsi med sabo že uskladili.

Tokrat se to ni zgodilo. Vlada in njen premier sta ministrici Bobnarjevi in njenemu kandidatu za direktorja s tem tudi javno sporočila, da ju ne podpirata.

Če bi še pred dvema tednoma spraševali, katera ministrica ali minister ne želi ali ne zmore preloma z nezakonitimi praksami prejšnje vlade, potem bi res čisto nazadnje pomislili na ministrico za notranje zadeve.

In kaj je razlog? Neuradno sporočilo iz kabineta predsednika vlade, ki so ga povzeli vsi mediji, je bilo, da je premier z ministrico za notranje zadeve nezadovoljen, ker naj ministrstva in policije ne bi dovolj »očistila« kadrov, ki so pomembne funkcije prevzeli v času zadnje Janševe vlade. Oziroma: nezadovoljni naj bi bili s tem, da policije v tem pogledu ni dovolj »očistil« njen kandidat za generalnega direktorja policije v času, odkar je kot vršilec dolžnosti junija prevzel vodenje policije.

Policisti poročajo Žanu Mahniču

Vendar stvari niso tako preproste. Kaj se je spremenilo v slabih dveh tednih, odkar je Golob v državnem zboru odgovarjal na poslanska vprašanja in o ministrici govoril takole: »Ministrica ima moje zaupanje. Mogoče nima vašega. In to zaupanje, ne samo moje, ampak koalicije, je bilo tudi demonstrirano prejšnji teden na glasovanju o interpelaciji zoper ministrico.«

Podrobno smo analizirali odnos med ministrico Bobnarjevo in premierom Golobom. In zdi se, da se je točka preloma, točka jeze, zgodila le dve minuti prej, preden je premier izrekel besede, ki jih je imel vnaprej pripravljene kot odgovor na poslansko vprašanje. Odgovarjal je namreč na par minut pred tem postavljeno poslansko vprašanje poslanca SDS Žana Mahniča o tem, zakaj je bilo varovanje predsednika izvzeto iz policije in preneseno na vlado. Mahnič tam sicer sploh ni skrival, da so mu podrobnosti o tem neformalno »povedali fantje« iz policije. In sicer podrobnosti s sestanka o urejanju premierovega varovanja, ki je v tednih po izvolitvi vlade potekal v njegovi pisarni in na katerem je sodelovala le izbrana skupina ljudi, med njimi tudi Bobnarjeva.

Na sestanku, ki ni bil javne narave, je bil namreč prisoten tudi Miloš Njegoslav Milović, nekdanji policijski specialec ter varnostnik pokojnega predsednika vlade in republike dr. Janeza Drnovška. Prav to naj bi sicer bil razlog, da se je Golob obrnil nanj, in tudi nova ureditev varovanja Goloba je zelo podobna, kot je bila ureditev varovanja Drnovška: od avgusta varovanja tako ne opravlja več center za varovanje in zaščito v policiji, pač pa ekipa policistov, ki je za namen varovanja premeščena na generalni sekretariat vlade. A vrnimo se na sam sestanek. Bobnarjeva, ministrica za notranje zadeve se je namreč znašla na sestanku z zelo problematično osebo, v postopkih zaradi kaznivih dejanj, v vsaj dveh kazenskih postopkih s področja gospodarske kriminalitete, od katerih eden še ni končan. Gre za fiktivne posle hčerinskega podjetja Slovenskih železnic SŽ - ŽGP, pri čemer sta dva izmed soobtoženih krivdo priznala in bila obsojena na dve leti zapora, Milović pa se je na obsodbo na prvi stopnji pritožil in zdaj o zadevi odloča višje sodišče.

Policija je ogromen in prav poseben organ. Nemogoče jo je demokratizirati z danes na jutri. Narobe jo je urejati po lastni podobi.

Mahnič je za govornico v državnem zboru seveda kot problem izpostavil prav Milovića. Iz Golobovih besed, kako jih je izrekel, iz njegove govorice telesa, se je videlo, da se je tam, pred poslanci, počutil razgaljenega, izdanega. Podrobnosti z neformalnega sestanka v njegovi pisarni so bile nenadoma na pladnju pred vsemi. In pričakovano je izdajalce uvidel v policiji, v policistih, ki poročajo Žanu Mahniču in Janezu Janši, ter neposredno ali pa posredno, upravičeno ali ne, v notranji ministrici in generalnem direktorju policije, ki ju (upravičeno) vidi kot odgovorna za stanje v policiji. Če je že dotlej bil kritičen do njiju (Lindavovo imenovanje je na vladi stalo že več tednov), je bila to zanj točka preloma.

Prepočasno čiščenje notranjega ministrstva?

Prejšnji četrtek, potem ko vlada ni podelila mandata Lindavu, so seveda novinarji začeli spraševati, kaj se vendar dogaja na relaciji Golob – Bobnar. Neformalni odgovori so bili podobni: problem je, ker Bobnarjeva in Lindav nista očistila policije, nekateri iz krogov premiera in Gibanja Svoboda so šli celo tako daleč, da so novinarjem razlagali, da dejansko ščitita kadre prejšnje vlade.

Poglejmo ta očitek podrobneje. Aktivnosti ministrice Bobnar glede tega so dokaj dobro poznane. Dan po imenovanju, 3. junija, je umaknila soglasje za odškodninske tožbe zoper domnevne organizatorje protivladnih protestov in državno odvetništvo je od njih odstopilo. Prav tako je v prvih dneh na delovnem mestu odredila revizijo in zadržanje vseh »nepremičninskih« poslov ministrstva iz časa Aleša Hojsa, tudi projekta gradnje mega policijske trdnjave v Šiški v Ljubljani, ki si jo je zaželel njen predhodnik.

Še junija je odredila več strokovnih nadzorov v konkretnih zadevah in na sistemski ravni, med njimi tudi najobsežnejši strokovni nadzor v zgodovini ministrstva – glede ravnanja policije na protestih. Poročilo na 161 straneh govori o nesorazmerni, neupravičeni in nestrokovni uporabi prisilnih sredstev, neupravičenem odstranjevanju mirnih protestnikov, neupravičenem izstreljevanju plinskih sredstev, prirejanju dokumentov o uporabi prisilnih sredstev ter nesorazmerno in celo nezakonito uporabo vodnega curka s primesjo plinskih sredstev. Nadzorniki ugotavljajo, da uporabo takšne mešanice na ljudeh dovoljuje le policijski pravilnik, ne pa tudi zakon, ki o tem sploh ne govori. Poročilo je bilo sicer poslano na tožilstvo, saj obstajajo sumi, da je več uslužbencev policije storilo kazniva dejanja.

Mesec dni kasneje je ministrica vrhovno državno tožilstvo zaprosila za razjasnitev pojma organizator shoda, ki je imelo za posledico mnenje tožilstva, da »pravica do spontanega demonstriranja pretehta nad obveznostjo prijave zbiranja«. V začetku avgusta je potem Hojsove usmeritve policiji za šikaniranje protestnikov nadomestila z demokratičnimi usmeritvami.

Poleg tega ministrica sporoča tudi, da se pišejo zakonodajne spremembe, te bi Nacionalnemu preiskovalnemu uradu (NPU) povrnile nekaj samostojnosti, ki mu je bila odvzeta v prejšnjem mandatu. Spreminjala pa naj bi se tudi načina imenovanja direktorja NPU in generalnega direktorja policije, da bi se politiki dodatno otežil vpliv na policijo. Če kaj, se zdi, da se je prav na notranjem ministrstvu zgodil odločen prelom s praksami prejšnjega mandata.

Prepočasno čiščenje policije?

Boštjan Lindav je prve dni na položaju prvega moža policije preživel pravzaprav enako kot njegovi predhodniki – z vodilnih položajev v policiji je odstavljal najzvestejše kadre svojega predhodnika in imenoval svoje. Med drugim je zamenjal direktorja uprave uniformirane policije Danijela Lorbka ter namestnika generalnega direktorja policije Janeza Rupnika, ki ju je na te položaje imenoval Anton Olaj, generalni direktor policije, ki ga je Janševa vlada na to mesto imenovala neposredno s politične funkcije državnega sekretarja na notranjem ministrstvu.

Ko je slaba dva tedna po imenovanju spregovoril v intervjuju za Mladino, je bil prisiljen priznati, da je nekaj posameznikov že premestil celo v policijsko visoko šolo v Tacen, kamor so njegovi predhodniki na veliko odlagali nezaželene kadre, med katerimi je bil tudi sam. A je temu dodal tudi tole: »Kar se tiče premeščanj ljudi, se v nasprotju s svojimi predhodniki trudim spoštovati določila zakona o organiziranosti in delu v policiji, zakona o javnih uslužbencih in kolektivne pogodbe za policijo. Moje vodilo je, da mora vsaka zadeva imeti pravni temelj, pravno podlago.« Hotel je reči, da pri kadrovanju znotraj policije ne bo počel tega, kar je počela prejšnja vlada in kar je med večino policistov ter v strokovni in siceršnji javnosti naletelo na neodobravanje. Gibanje Svoboda je pravzaprav premočno zmagalo na volitvah, ker je zagotavljalo, da bo ponovno uvedlo spoštovanje demokratičnih vrednot, zakonodaje in ustave. V skladu s tem je Lindav 26. julija na položaj direktorja Nacionalnega preiskovalnega urada ponovno imenoval Darka Muženiča, ki ga je prejšnje vodstvo policije razrešilo na nezakonit način, kar je dokazal tudi pred sodišči.

Janševa vlada ni navedla argumentov za neimenovanje tožilcev. Golobova vlada ni navedla argumentov za neimenovanje generalnega direktorja policije. Celo za odstavitev notranje ministrice ne.

Tudi Lindav je ob prihodu na čelo policije odredil več notranjih strokovnih nadzorov zoper konkretne osebe. Tri tedne kasneje sta dva visoka policijska funkcionarja in tesna Olajeva sodelavca prejela celo odpoved delovnega razmerja. Nekdanji vodja službe generalnega direktorja policije Boris Korasa ter bivši vodja sektorja za notranje preiskave in integriteto Metod Jerman sta službo izgubila, ker sta ponarejala uradne dokumente, da sta zaposlitev v policiji zagotovila posamezniku, ki je bil poprej iz policije odpuščen zaradi (spolnega) nadlegovanja na delovnem mestu. V začetku avgusta je enaka usoda doletela tudi nekdanjega pomočnika vodje službe generalnega direktorja policije Tomislava Habulina. V njegovem primeru je nadzor pokazal, da je tako s prirejanjem uradnih dokumentov ščitil hrbet visokemu policijskemu funkcionarju Robertu Javeršku, ki ga je na visok položaj na generalni policijski upravi Olaj imenoval z eno samo nalogo – za zbiranje informacij o motečih policijskih kadrih ter vlaganje različnih prijav in kazenskih ovadb zoper njih.

Javeršek, mimogrede, je še vedno zaposlen v policiji, čeprav gotovo spada med kadre, ki bi se jih Bobnarjeva ali pa Lindav in številni drugi policisti, ki jih je po nareku politike preganjal, gotovo rada znebila med prvimi. Zoper njega sicer tečejo nadzorni postopki, a ker mu doslej zakonito (skladno z delovnopravno zakonodajo zaradi kake hujše kršitve) ni bilo mogoče izreči odpovedi, ostaja zaposlen v policiji.

Zatrjevanje Bobnarjeve in prvega moža policije, da bosta delala (in tudi kadrovala) zgolj v okviru zakonodaje, torej ni le floskula. Poleg omenjenega primera na to kaže tudi shizofren položaj, ko so dolge mesece po odhodu Janševe vlade petkovi protivladni protestniki na čelu z Jašo Jenullom s policije še naprej dobivali kazni kot domnevni organizatorji protestov. In to kljub temu, da je zmagovita politična opcija že pred volitvami napovedala, da bo to ena izmed prvih stvari, ki jih bo uredila. Začudenju in nelagodju znotraj protestniškega gibanja ter tudi pravne mreže za varstvo demokracije, ki je v času Janševe vlade z državo bila številne sodne bitke, je sledil odgovor v. d. generalnega direktorja policije Boštjana Lindava, da »morajo prekrškovni organi v policiji postopke voditi zakonito, strokovno in objektivno, upoštevajoč veljavno zakonodajo. Na odločanje prekrškovnih organov v posameznem prekrškovnem postopku pa ne more in ne sme vplivati ne vodstvo posamezne policijske enote, še manj pa vodstvo policije.«

S tem so želeli med vrsticami povedati, da so vsi policisti, tudi tisti, ki še naprej izdajajo odločbe o prekrških zoper protestnike, pri svojem delu samostojni. In da to samostojnost kadri prejšnje vlade v policiji v tem primeru še vedno s pridom izkoriščajo za nadaljnji protizakonit obračun z vidnimi protestniki celo po tem, ko je nova ministrica Bobnar policiji izrekla nove usmeritve, ki ne kriminalizirajo več protestov in protestnikov samih po sebi. Disciplinskih postopkov in morebitnih odpovedi delovnega razmerja naj bi bili ti policisti deležni šele, če bodo te zadeve na sodišču padle in se bo izkazalo, da so namenoma ravnali v nasprotju z veljavno zakonodajo. Dokler se to ne zgodi, tako kot prej omenjeni Robert Javeršek ostajajo v policiji.

Kazenska kolonija v Tacnu

Tatjana Bobnar je karierna policistka s 30-letnim stažem, bila je namestnica štirih generalnih direktorjev policije in potem tudi vodila policijo, dokler je ni Janševa vlada zamenjala. Četudi morda ne bi vztrajno zagovarjala zakonitosti lastnega delovanja in delovanja policije, lahko razumemo njeno občutljivost na politične apetite po policiji tudi na človeški ravni. Vse to je že doživela na svoji koži.

V prejšnjem mandatu je opozicija prvič v zgodovini v državnem zboru ustanovila komisijo, ki je preiskovala vmešavanje politike, torej nosilcev javnih funkcij v delovanje policije. Ko je decembra 2021 in februarja 2022 kot priča pred to komisijo spregovorila tudi Tatjana Bobnar, je dogodke, ki so sledili njeni zamenjavi, opisala takole: »Po primopredaji z mojim naslednikom gospodom Antonom Travnerjem sem se preselila v eno drugo pisarno nasproti svoje dosedanje, ampak potem mi je kmalu povedal, da na strani notranjega ministrstva ne želijo moje fizične prisotnosti na Litostrojski, zato sem se morala umakniti za vogal na drugi del hodnika, zato da niso videli mene tam v pisarni, ko so prihajali k njemu na obisk. Tako mi je pač on to potolmačil. Sedaj so me seveda odstranili v Tacen, se sprašujem, kaj sledi, kje je potem naslednja destinacija. Ko sem ga vprašala ob tej primopredaji, kako da je sprejel pravzaprav to delovno mesto, mi je pač povedal, da je dobil na Gregorčičevi dva pogoja, zato da je pač na to delovno mesto imenovan, in sicer zamenjavo direktorja UKP in zamenjavo direktorja NPU.« Z Gregorčičevo je imela v mislih vlado, z direktorjem UKP Boštjana Lindava in z direktorjem NPU Darka Muženiča.

Bobnarjeva je bila skupaj z Lindavom in številnimi drugimi visokimi policijskimi funkcionarji fizično umaknjena v prostore Višje policijske šole v Tacnu. Razumljivo je občutljiva na politična prigovarjanja glede policije, pa naj si bo to kadrovska politika ali bog ne daj operativne zadeve. Da v času njenega vodenja ministrstva ne bo več političnega kadrovanja v policiji, je napovedala že na zaslišanju, kot kandidatka za ministrico. Ni dvoma, da policija potrebuje očiščenje in da bo to proces, ki ne more biti hiter, če naj poteka v mejah zakonitosti. V nasprotnem primeru bi sicer resda lahko šlo za hitro in učinkovito čiščenje policijskih kadrov, pod prejšnjo vlado podrejenim politiki, ki pa bi pomenilo enake, če ne še bolj spornih praks, kot smo jim bili priča v času prejšnje vlade. S tem pa bi bila že tako ranjeni demokracija in pravna varnost le še bolj poškodovani.

Neimenovanja

A Bobnarjeva je imela probleme tudi z lastnim kadrovanjem. Poleg ožje kabinetne ekipe sta namreč za vsakokratnega predstojnika notranjega ministrstva ključna dva (strokovna) člana ekipe, brez katerih si vodenja tega resorja pravzaprav ni mogoče predstavljati. Poleg generalnega direktorja policije je to še direktor direktorata za policijo in druge varnostne naloge, čigar nalogi sta »usmerjanje in nadziranje« policije. To je direktorat, ki ga je v času ministra Aleša Hojsa vodil eden njegovih najtesnejših sodelavcev, Lado Bradač, sicer predsednik Lovske zveze Slovenije. Pod njegovim vodstvom so prav na tem direktoratu napisali vse protiustavne odloke o omejitvah človekovih pravic, s katerimi je med epidemijo vladala prejšnja vlada. Na čelu s policijsko uro, ukrepom, ki ga vladi ni priporočila niti njena strokovna skupina za boj z epidemijo.

Bobnarjeva si je za to delovno mesto izbrala že omenjenega Slavka Koroša, dolgoletnega kriminalista, diplomiranega pravnika, nekdanjega pomočnika direktorja uprave kriminalistične policije. Tudi Koroš je eden tistih, ki v času politične zlorabe policije ni sklonil glave, pač pa opozarjal na nepravilnosti. Ministra Hojsa je med drugim opozoril, da nima pristojnosti dajati usmeritev v odprtih predkazenskih in kazenskih postopkih, v katerih je pristojnost že prevzel državni tožilec. Oglasil se je tudi, ko je Hojs zaukazal revizijo nekaterih že zaključenih preiskav Nacionalnega preiskovalnega urada. Koroš, tudi dolgoletni predsednik Društva kriminalistov Slovenije, je bil zato že jeseni 2020 odstavljen in kazensko premeščen na področje »mednarodnega sodelovanja«. A tudi v tem primeru premier Golob ni sprejel predloga notranje ministrice in vlada ni imenovala Koroša, ki tudi zdaj ostaja le vršilec dolžnosti. Prav pod njegovim vodstvom je sicer ta direktorat opravil nadzor nad ravnanjem policije na protestih, ki policiji očita hude kršitve človekovih pravic.

Ni dvoma, da ima premier določeno (četudi neformalno) besedo pri imenovanjih, ki jih opravi vlada, ta ima ne nazadnje zakonsko pravico, da vsakega kandidata potrdi, torej izkaže svoje strinjanje z ministrovo izbiro. Tako je tudi v primeru generalnega direktorja policije in celo glede kandidatov za direktorje direktoratov. A ugovor mora biti vsekakor argumentiran z dejstvi, ki nakazujejo neprimernost nekega kandidata za neko funkcijo. Še posebej po tem, ko je kandidat že dobil pozitivno mnenje uradniškega sveta in bil izbran na razpisu, kot je bilo to pri Lindavu in tudi pri Korošu. Gre pač za sodelavce posameznega ministra oziroma ministrice, zato jih vlada tudi imenuje na njihov predlog, za ravnanja teh kadrov ministri tudi nosijo objektivno odgovornost. Ko je na primer premier prvega moža policije pozval, naj pojasni, ali čuti politične pritiske, je ta to poročilo poslal ministrici za notranje zadeve, ker po zakonu odgovarja njej. O razlogih, zakaj oba predloga za imenovanje na vladi nista dobila podpore, smo povprašali premiera, iz njegovega kabineta smo prejeli odgovore, v katerih se do tega niso opredelili.

Interpelacija Tatjane Bobnar je bila nedavno. Na njej so ji poslanci koalicije izrekali brezpogojno podporo zaradi njene pokončne drže in zavezanosti pravu in ustavi.

Velja pa opozoriti tudi na nekatere vzporednice, ki se v tem pogledu ponujajo s prejšnjo vlado. Tožilstvo je sicer samostojnejša organizacija od posameznega ministrstva, a tožilce na funkcijo in potem v nazive tudi imenuje vlada. In prejšnja vlada je ustavila imenovanje več deset tožilcev, ki so potem tudi leto dni čakali na imenovanje ali napredovanje, in je to storila šele Golobova vlada. Vsi ti tožilci so bili izbrani na razpisih in bili s strokovnega vidika primerni za nastop funkcije, vsi so imeli pozitivno mnenje državnotožilskega sveta. Janševa vlada ni nikoli navedla razloga za neimenovanje. Tudi Boštjan Lindav in Slavko Koroš sta bila izbrana na razpisu ter imata pozitivno mnenje pristojne natečajne komisije uradniškega sveta, da sta primerna za prevzem funkcije. Tudi onadva čakata zgolj imenovanje na vladi. Tudi glede njunega neimenovanja sedanja vlada ni podala vsebinskega pojasnila.

Ob imenovanju na mesto predsednika vlade Robert Golob ni kazal velikega zanimanja za represivne organe. Tudi zato je prostodušno imenoval Tatjano Bobnar na mesto ministrice za notranje zadeve, tudi zato je tako zlahka prepustil ministrstvo za obrambo nekdanjemu predsedniku vlade in LMŠ Marjanu Šarcu. Se je to spremenilo, ko so pred hotelom v Bruslju, kamor je pripotoval na začetku poletja službeno s sinom, stali neznanci in ju fotografirali? Je takrat postal pozoren na dejstvo, da mu varovanje zagotavlja policija in da pri tem slednji ne uspe varovati niti njegove lokacije? Že konec julija je namreč prišlo do spremembe načina varovanja predsednika vlade. In v tisti čas segajo prva nesoglasja med Golobom in Bobnarjevo. In danes je jasno, da sta že takrat tako Bobnarjeva kot Lindav vztrajala, da načinvarovanja, ki ga je želel imeti – in ga z uredbo tudi dosegel – Golob, ni zadovoljiv. Da je problematičen. A sta se udeležila omenjenega sestanka, na koncu tudi sprejela Golobov predlog in ga izvedla. Takrat pa so se začela trenja in javno so izbruhnila, ko je poslanec SDS Žan Mahnič omenil sestanek, na katerem je bil že omenjeni Milović.

Iz zapisanega je jasno, da Golob Bobnarjevi ne more očitati, da ni začela temeljitega načrta ponovne profesionalizacije in depolitizacije policije. Kot smo opisali, je dejansko edina ministrica, ki se je tega temeljito in zakonito lotila. Ta očitek je zlagan. Je bil res problem v varovanju? Je bil problem v tem, da sta Bobnarjeva in Lindav dala vedeti Golobu, da zavračata sodelovanje s sumljivimi ljudmi? Je bil problem v tem, da je to, s kakšnimi ljudmi se druži premier Golob, prišlo v javnost?

Bobnarjeva je v pismu zelo natančna. V njem je zapisala: »Kot ministrica želim delovati z ekipo, ki jo izberem sama, glede na poznavanje njenih strokovnih kompetenc in v katero zaupam. Odrekanje te možnosti in sugestije za imenovanje drugih izbir, po moji oceni, predstavlja obliko političnega pritiska. Druge pritiske sem Ti navedla že v najinem zadnjem pogovoru v ponedeljek dne 5. 12. 2022.« Nekaterih stvari Bobnarjeva v tem javnem pismu torej ni razkrila.

Ko predsednik vlade nekoga »zamenja« s takšnimi argumenti – torej brez resnega očitka o njegovem delu –, morda s tem res sporoča ostalim ministrom, da ne tolerira neposlušnosti, si domnevno krepi avtoriteto. A sporoča še nekaj: da v svoji ekipi ne želi imeti avtonomnih ljudi. In kogarkoli bo predlagal za novega ministra za notranje zadeve, mu je vnaprej vzel kredibilnost.