V preiskavi

Po javno objavljenem pismu odstopljene ministrice za notranje zadeve Tatjane Bobnar in poročilu vršilca dolžnosti direktorja policije Boštjana Lindava smo v uredništvu Mladine zaradi omenjanja dveh specifičnih policijskih enot – novogoriške policijske uprave in Nacionalnega preiskovalnega urada – na tožilstvo in policijo poslali vprašanje, ali zoper Gen-I ali njegove odgovorne osebe poteka kakšen postopek. Šlo je za rutinsko novinarsko vprašanje. Prvi so nam odgovorili s policije. »Glede konkretnih oseb vam pojasnil ne moremo dati, v povezavi z vašimi vprašanji pa lahko potrdimo le, da vodimo predkazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, ki ga usmerja Specializirano državno tožilstvo.« Čez nekaj ur je prišel tudi odgovor specializiranega državnega tožilstva: »Zadeva, o kateri povprašujete, je v fazi predkazenskega postopka, zato vam zaradi interesa preiskave in varstva osebnih podatkov več informacij ne moremo posredovati.«

Ni sicer presenetljivo, da policija preiskuje Gen-I ali njenega nekdanjega predsednika uprave Roberta Goloba. Premier Golob je namreč najbolj izpostavljen politik ta trenutek in številni vlaganje prijav proti njemu tudi javno naznanjajo. Zadnjo je ta teden zoper njega vložila civilna iniciativa Aktivni državljani. Prav tako ni skrivnost, da je tik pred volitvami bivši direktor urada za preprečevanje pranja denarja Damijan Žugelj, ki je zelo blizu nekdanjemu premieru Janezu Janši, zbiral informacije o poslovanju Gen-I, ki jih je zelo verjetno poslal policiji. Seveda policija preišče vsako tovrstno ovadbo in večino jih hitro zavrže. V zgoraj navedenem primeru pa ne gre za tovrstno ovadbo. Šele ko tožilci in policisti ugotovijo, da je v nekem primeru stopnja suma tako visoka, da kaže na verjetnost storitve kaznivega dejanja, se začne predkazenski postopek. Tudi to še ne pomeni, da bo zoper odgovorno osebo vložena dejanska kazenska ovadba. V predkazenskem postopku namreč policija po navodilih tožilca zbira obvestila in opravlja hišne preiskave. V predkazenskem postopku je prav tako vedno osumljena fizična oseba, ko gre za gospodarske družbe, pa je to običajno odgovorna oseba družbe. Tak postopek se lahko zaključi ali s kazensko ovadbo ali pa s poročilom o ugotovitvah – če policija ugotovi, da kljub dodatnim izvedenim preiskavam in zbiranju obvestil sumov kaznivega dejanja ni bilo mogoče potrditi.

Kaj torej kriminalisti in tožilci preiskujejo v primeru Gen-I? Neuradno smo izvedeli, da policisti pod vodstvom specializiranega državnega tožilstva zbirajo informacije v zvezi z očitki, ki so se v javnosti pojavili že pred parlamentarnimi volitvami: gre za domnevno sporno poslovanje podružnične družbe v Srbiji. Hčerinska družba Gen-I iz Beograda naj bi denar na podlagi svetovalnih pogodb nakazovala nekemu podjetju v Črno goro. Poleg tega naj bi bila po nekaterih naših informacijah policija in tožilstvo v tej povezavi pozorna tudi na načrte delne privatizacije družbe Gen-I.

Privatizacija Gen-I je bila sicer glavni razlog in očitek, zaradi katerega prejšnja vlada pod vodstvom SDS Robertu Golobu ni hotela podaljšati mandata na čelu te družbe. To se je zgodilo po tem, ko so nadzorniki Gen-I, ki jih je imenovala Janševa vlada, zavrnili Golobov strateško-razvojni načrt do leta 2030. V Gen-I, ki je zdaj družba v državni lasti, so namreč načrtovali prodajo lastnih delnic. V intervjuju za Mladino 2021 je Robert Golob ta načrt zagovarjal z besedami, da so »zasebni deleži varovalka, kako v podjetju zadržimo podjetniško kulturo, ki je ključ do vseh naših uspehov. Gen-I kot državno podjetje nikoli ne bi mogel tako uspešno razvijati novih trgov, produktov in ne nazadnje predvsem ne bi mogel zadržati talentov v Sloveniji.«

Policija mora biti neodvisna, ker preiskuje tudi same politike. Kako naj zdaj verjamemo Golobu, da se ni vpletal v policijo zato, ker zoper odgovorne v Gen-I poteka preiskava?

Kateri policisti in kriminalisti delajo pri omenjenem primeru, nismo izvedeli, glede na organizacijo policije pa lahko pri tem sodelujeta le dve enoti. Prva je Nacionalni preiskovalni urad (NPU), ustanovljen predvsem zaradi preiskav politično izpostavljenih oseb. Druga enota pa je policijska uprava Nova Gorica. Glede na sedež družbe Gen-I in stalno bivališče Roberta Goloba tako družba kot sedanji premier in bivši prvi mož Gen-I spadata pod jurisdikcijo policijske uprave Nova Gorica. V javnem pismu odstopljene notranje ministrice Tatjane Bobnar in v poročilu, ki ga je napisal vršilec dolžnosti generalnega direktorja policije Boštjan Lindav, pa sta bili kot predmet interesa predsednika vlade Roberta Goloba izrecno izpostavljeni prav ti dve policijski enoti.

Policijsko upravo v Novi Gorici vodi Evgen Govekar, bivši dolgoletni direktor tamkajšnje uniformirane policije, ki ga je tja aprila, torej pred volitvami, imenoval tedanji generalni direktor policije Anton Olaj. Med nekaterimi vladajočimi politiki se je zaradi tega razširilo prepričanje, da je naklonjen desni politični opciji, celo da naj bi v množici drugih aprila 2014 Janeza Janšo pospremil v zapor. Bivša notranja ministrica Tatjana Bobnar je v poročilu, ki ga je o političnih pritiskih od nje zahteval Robert Golob, na primer omenila SMS-sporočilo, ki ga je dobila od Vesne Vuković. Vukovićeva, ki je v Gibanju Svoboda pristojna za stike z javnostjo, se je dan pred lokalnimi volitvami Bobnarjevi pritožila, da je v Novi Gorici več raztrganih plakatov Gibanja Svoboda. Zapisala je, da primera verjetno ne bodo prijavili policiji, »ker se ve, kdo vodi Policijsko upravo Nova Gorica«. Na to naj bi ji Bobnarjeva odgovorila, da ni nikakršnih indicev, da Govekar svojega dela ne bi opravljal strokovno. Iz poročila, ki ga je napisal vršilec dolžnosti generalnega direktorja policije Lindav, pa piše, da je Golob 31. maja, še preden je postal mandatar, Lindavu ob koncu razgovora dejal, da je treba »čim prej nekaj narediti tudi s tistim tam dol, ki je direktor na mojem koncu«.

A policisti, s katerimi smo govorili, o Govekarju pravijo predvsem, da je zelo dober operativec, nihče nam ni namignil, da bi lahko bil lojalen neki politični stranki, recimo SDS. To tudi sam pravi: »Težko se borim proti govoricam,« nam je dejal, »a vendar bi rad ostro zanikal navedbe, da sem Janšo pospremil v zapor. Na nobenih takšnih dogodkih nikoli nisem sodeloval. S to strankarsko, niti z drugo politiko nisem nikoli imel in tudi sedaj nimam nič.« Dejal nam je še, da je bil aprila kot dolgoletni karierni policist in kot dotedanji vodja sektorja uniformirane policije izbran za direktorja policijske uprave Nova Gorica, a v skladu z vsemi pravili. »Bil sem izbran na notranjem kadrovskem razpisu, na katerem so sodelovali še štirje drugi kandidati s policijske uprave Nova Gorica, na nižjih delovnih mestih,« zaključuje. Če naj bi si v Gibanju Svoboda prizadevali za nekakšno hitro očiščevanje policije nameščenih kadrov SDS, potem Govekar gotovo ni legitimna tarča.

Nacionalnega preiskovalnega urada nismo dobili zaradi politike, ampak zato, ker je bila javnost ogorčena nad menedžerskimi prevzemi podjetij, ker se je razraščal klientelizem, in zaradi pritiska sveta Evrope.

Predsednik vlade se seveda ne bi smel vpletati v konkretne kadrovske premestitve v policiji, kaj šele, da bi omenjal kadrovanje v policijski upravi, ki je lahko pristojna zanj. A vendar je bila, sodeč po poročilih Lindava in Bobnarjeve, to ena od Golobovih pomembnih točk razgovora. Poleg tega da ga je zanimala policijska uprava Nova Gorica, se je Golob ravno tako aktivno vpletal v reorganizacijo Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU), to je enote znotraj policije, kjer omenjeni predkazenski postopek verjetno tudi teče. Ko sta se recimo 31. maja Bobnarjeva in Lindav sestala z Golobom v prostorih poslanske skupine Gibanja Svoboda, naj bi med razgovorom, je zapisal Lindav, beseda nanesla tudi na bivšega direktorja NPU Darka Muženiča. In Golob naj bi kar vztrajal, naj bo čim prej imenovan na čelo NPU, Bobnarjeva in Lindav pa naj bi, kot pravita, tedaj trdila, da to še ni mogoče, ker je bivši direktor urada za preprečevanje pranja denarja Damijan Žugelj proti njemu vložil ovadbo, njegova premestitev pa zaradi preiskave evropskega javnega tožilstva ne bi bila primerna. Golobu sta dejala, da je treba počakati na zaključek preiskave, na kar je Golob odvrnil, da bi bilo treba pozvati evropsko javno tožilstvo, naj preiskavo čim prej zaključi.

Iz Gibanja Svoboda so minuli teden odgovorili, da je bila njihova stranka ustanovljena v želji in s ciljem, da »v Sloveniji znova utrdimo vrednote, kot so spoštovanje, zaupanje in sodelovanje«. Poudarili so potrebo po kolegialnosti in iskrenih pogovorih med najtesnejšimi sodelavci, ki naj bi bili temelj učinkovitega delovanja. Trdijo, da je šlo v vseh teh primerih za iskrene pogovore, ne pa za pritiske: »V družbi, ki od nas pričakuje ali celo zahteva, da se tudi pri komuniciranju s svojimi najožjimi sodelavci samocenzuriramo – in to zgolj zato, da naša iskrenost ne bi bila razumljena kot kakršenkoli pritisk – in kjer so zasebne korespondence iztrgane iz konteksta ter zlorabljene za politično obračunavanje, si ne želimo živeti,« so zapisali. Tudi v tem odzivu je izhodišče napačno. V najbolj antropološkem smislu je Slovenija, kot majhna država, v kateri skoraj vsak pozna vsakega, prepredena in zastrupljena z neformalnimi odnosi. Zato je težko trditi, da je normalno, da se – četudi v prijateljskem, kolegialnem in iskrenem vzdušju – mandatar za sestavo vlade pogovarja v neformalnih tonih glede kadrovanja v Nacionalnem preiskovalnem uradu.

Predsednik vlade se ne bi smel vpletati v konkretne kadrovske premestitve v policiji, kaj šele, da bi omenjal kadrovanje v policijski upravi, ki je lahko pristojna zanj.

Nacionalni preiskovalni urad je bil namreč ustanovljen ravno zaradi opozoril, da v Sloveniji ni mogoče preganjati najhujšega kriminala, ker vsak vsakogar pozna in ker so odnosi preveč kolegialni. Urad je nastal zaradi opozoril sveta Evrope, naj Slovenija ustanovi nekakšno specializirano »policijsko protikorupcijsko enoto«. Projekt ustanovitve NPU je leta 2010 vodil tedanji državni sekretar na notranjem ministrstvu Goran Klemenčič, na policiji pa mu je pri tem pomagala tedanja pomočnica generalnega direktorja policije Tatjana Bobnar. Nacionalni preiskovalni urad smo dobili po vzoru Finske: ta država je znana po tem, da je pravo in formalne procedure zaradi zgodovinskih okoliščin, predvsem zaradi ruskih groženj, postavila v središče svoje državnosti. V Sloveniji smo tako dobili institucijo, v kateri je denimo lahko generalni direktor policije razrešil direktorja le v soglasju s posebno strokovno komisijo, ki so jo sestavljali predstavnik državnotožilskega sveta, predstavnik urada za preprečevanje pranja denarja in priznani neodvisni strokovnjak s področja dela varnostnih organov.

Sama politika nikoli ni bila zainteresirana za takšno institucijo, nismo je dobili zaradi politike, ampak ker je bila javnost ogorčena nad menedžerskimi prevzemi podjetij, ker se je razraščal klientelizem in ker je padalo zaupanje v politike. Vladajoča politika je v to privolila zaradi javnih pritiskov in poskusa, da bi si spet pridobila nekaj kredibilnosti. Ta ogorčenost je v javnosti začela rasti po letu 2000 in je vrhunec dosegla v času finančne krize leta 2008. To je bil čas, ko so ljudje v Sloveniji verjeli predvsem protikorupcijski komisiji. Njen tedanji vodja in kasnejši državni sekretar Goran Klemenčič je z ekipo odstopil kot predsednik protikorupcijske komisije zaradi velikega pripada zadev s pojasnilom, da ne morejo opravljati dela policije.

Tako smo leta 2010 dobili Nacionalni preiskovalni urad. Vendar je že druga vlada Janeza Janše začela ta urad nemudoma zakonsko razgrajevati, zato je danes ta institucija le še ena od enot policije. Prav odstopljena ministrica Tatjana Bobnar je obljubila, da bo ponovno uzakonila stare varovalke, tudi način imenovanja direktorja. In ravno v tem ključnem trenutku se je vmešal Golob s pričakovanjem, naj Muženiča direktor policije čim prej imenuje za stalni mandat. Imenovanje Muženiča za vodjo Nacionalnega preiskovalnega urada je sicer samo po sebi logična poteza, leta 2020 ga je namreč tedanji v. d. generalnega direktorja policije Anton Travner po hitrem postopku nezakonito razrešil, ker, kot smo tedaj izvedeli neuradno, Muženič ni želel preprečiti hišne preiskave pri Zdravku Počivalšku. Kdo je Darko Muženič?

Edino zagotovilo, da se janšizem ne vrne, so aktivna civilna družba, neodvisne institucije in dosledno spoštovanje formalnih postopkov.

Darko Muženič je bil na svojo prvo pomembno funkcijo, to je na funkcijo direktorja urada za preprečevanje pranja denarja, imenovan 21. februarja 2013. Datum je zanimiv, to je bil namreč ravno tisti teden, ko je Državljanska lista Gregorja Viranta izstopila iz druge vlade Janeza Janše zaradi znanega poročila protikorupcijske komisije in ko je za nekaj tednov vodenje finančnega ministrstva, ki je Muženiča tudi predlagalo, prevzela stranka SDS. To je bil čas, ko je bil Damir Črnčec, danes državni sekretar na obrambnem ministrstvu, še direktor Sove in eden Janševih najtesnejših sodelavcev. Damir Črnčec se je nato z Janšo razšel in začel delati za Marjana Šarca; postal je njegov svetovalec. A leta 2019, v času Šarčeve vlade, je Muženič, prav tako nekdanji kader SDS, prevzel vodenje Nacionalnega preiskovalnega urada. Na presenečenje mnogih sicer, saj je tedaj marsikdo v policiji pričakoval, da bo NPU še naprej vodil Darko Majhenič. Danes vse pomembnejše varnostne institucije, od Sove prek NPU do vojaške obveščevalno-varnostne službe, vodijo ljudje iz istega kroga, katerega del je tudi Črnčec: Sovo vodi Joško Kladivnik, ki ga Črnčec zelo ceni, kot je dejal za Dnevnik ta mesec. Direktor obveščevalno-varnostne službe je Andrej Fefer, prav tako Črnčečev prijatelj. In tudi morebitni novi kandidat za notranjega ministra – po nekaterih informacijah bo to bivši državni sekretar na notranjem ministrstvu Sandi Čurin – prihaja iz istega kroga. Čurin je bil državni sekretar pri Poklukarju – Poklukar in Črnčec pa se poznata še iz časa, ko sta oba delala na obrambnem ministrstvu.

V tem trenutku ni mogoče reči, ali med zanimanjem premiera Goloba za omenjeni policijski enoti in njegovimi poskusi vplivanja na to, kdo ju bo vodil, ter preiskavo, ki jo usmerja specializirano državno tožilstvo, obstaja kakršnakoli povezava. A prav zaradi tega, da ne bi prihajalo do nobenih dvomov, mora biti policija tako daleč od rok politike. To je temelj zaupanja v državo: da državljani vemo, da je policija neodvisna od politike in da bo – če bo prišlo do ovadbe – lahko preiskovala tudi same politike. Enako velja za tožilstvo – in glavni očitek vladi Janeza Janše je bil prav vmešavanje v neodvisnost teh dveh institucij ter v javna medija STA in RTV Slovenija. Vedeli smo, da se politika vmešava v delo kriminalistov, jim poskuša naročati, kaj naj obravnavajo, jim naroča, katere stvari naj pustijo pri miru in v predalih, enako velja za RTV Slovenija.

»Srž najinega nesoglasja,« je v pismu Robertu Golobu zapisala Tatjana Bobnar, je, kako izpeljati depolitizacijo policije. Torej kako odgovoriti na janšizem, na politizacijo družbe, na deljenje na leve in desne, na leve in desne novinarje, na leve in desne policiste. Morda Robert Golob ni hotel vplivati za policijo, morda ne gre za omenjeno preiskavo, morda ga je vodila iskrena in v menedžerskem smislu učinkovita želja po zamenjavi tako imenovanih Janševih kadrov. V tem smislu se zdi, kot da se Bobnarjeva igračka s formalizmi. »Moje stališče je, da demokratizacija in depolitizacija policije nista stvar zamenjave posameznih obrazov v policiji. Gre za postopen, počasen, zlasti pa strokoven proces, ki ga mora izpeljati policija sama. Depolitizacije policije se ni mogoče lotiti s pristopi, ki so sprva pripeljali do njene politizacije. Pri čemer politizacija policije ne pomeni, da so v policiji osebe, ki imajo določena politična stališča, ampak da obstajajo strukturni pogoji za to, da se policija lahko ukloni oblasti oziroma da jo oblast lahko zlorabi za svoje politične namene,« je zapisala.

Dejanševizacija družbe je lahko proces spreminjanja družbe, institucij in odnosov, lahko pa je le še en podtip lustracije. Lustracija izhaja iz latinske besede in pomeni nekakšno obredno čiščenje. Izraz se je v Sloveniji pojavil ob prehodu iz komunizma v demokracijo, kjer naj bi bilo treba pripadnike bivšega režima nekako sankcionirati. Poleg same tehnične izpeljave čiščenja termin lustracija obljublja še nekakšen magični učinek. Pomeni kolektivno čiščenje vseh, ki so imeli slab občutek, da so sodelovali pri režimu, z žrtvovanjem nekaterih posameznikov. Ta postopek predpostavlja, da bo potem, ko bo krivda obešena okoli vratu nekaterim posameznikom – komunistom ali članom SDS – občestvo očiščeno greha. Številni v Sloveniji so se v devetdesetih takšnemu poenostavljenemu sklepanju, ki ga je promoviral predvsem Janez Janša, uprli, saj je bilo povsem jasno, da ni nobene bližnjice, nobenega magičnega trika, nobenega zagotovila, da se zdrs iz demokracije ne bi ponovil kdaj v prihodnosti.

Edino zagotovilo, da se janšizem ne vrne, so aktivna civilna družba, neodvisne institucije in dosledno spoštovanje formalnih postopkov.