Tadej Bevk / »Počasno umeščanje obnovljivih virov energije ni posledica slabih zakonov, pač pa neizvajanja obstoječih rešitev in dejstva, da so to konfliktni objekti«

Dr. Tadej Bevk, rojen leta 1991, je raziskovalec na Katedri za krajinsko planiranje in oblikovanje na Biotehniški fakulteti. Leta 2020 je doktoriral z disertacijo Zaznava krajin, preoblikovanih s postavitvijo sončnih elektrarn. Gre za eno redkih domačih študij, povezanih z umeščanjem infrastrukture za rabo obnovljivih virov energije v prostor. A gre za družbeno vse pomembnejšo temo. Pridobivanje energije iz obnovljivih virov (OVE) je med glavnimi ukrepi proti podnebnemu zlomu in tudi v Sloveniji je cilj povečati delež obnovljivih virov energije v končni rabi energije, kar pomeni tudi neizogibno povečanje proizvodnih zmogljivosti.

Nova vlada pod vodstvom energetika Roberta Goloba si je kot prednostni investicijski projekt zastavila solarizacijo Slovenije. Koalicijska pogodba navaja: »Pospešili bomo solarizacijo vseh ustreznih površin« in »preučili rabo stoječih vodnih, obvodnih in kmetijskih zemljišč za naložbe v obnovljive vire energije«.

Govoriva o predlogu Zakona o umeščanju naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije v prostor, ki ga je pripravilo ministrstvo za infrastrukturo Bojana Kumra in ki močno skrbi številne stroke, tudi krajinskoarhitekturno. Predlog namreč v trenutni obliki daje prednost postavljanju sončnih in vetrnih elektrarn pred drugimi javnimi koristmi, tudi ohranjanjem narave, urejanjem prostora in celo varstvom voda. Predvideva postavljanje fotovoltaičnih panelov ob cestah, postavitev plavajočih sončnih elektrarn na umetnih vodnih površinah, med katere šteje tudi akumulacije ob hidroelektrarnah, pa fotovoltaiko na vodovarstvenih območjih, območju odlagališč odpadkov, gozdnih zemljiščih.

Ko smo pred leti dobili lakirnico avtomobilov Magna na vodovarstvenem območju, so bila argument za ignoriranje okoljevarstvene zakonodaje 404 delovna mesta do novembra 2022, ki jih zdaj ni. Pri sončnih elektrarnah je argument za njihovo postavitev trdnejši, saj je prehod na obnovljive vire nujen. A podobnost obstaja. 

Pri zakonu iz leta 2016, ki je omogočil postavitev tovarne Magna, je stroka s področja urejanja prostora opozarjala na iste vidike, kot opozarja zdaj pri zakonu o umeščanju naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije. Osnovna kritika je, da ne potrebujemo novih specialnih interventnih zakonov, ki spreminjajo prostorsko načrtovanje in se izognejo predpisanim postopkom umeščanja v prostor. Uporablja se argument neke urgentnosti, da se lahko uzakonjajo bližnjice, namesto da bi prav prek takih državno pomembnih projektov poskušali vzpostaviti dobro prakso in razviti vzorčne modele načrtovanja in umeščanja. V prostoru lahko nastanejo dobre prakse le iz prostorskonačrtovalskih zakonov, ki so strokovno domišljeni, ne pa iz interventnih zakonov. Pod pretvezo teh domnevnih poenostavitev in urgenc so spet izločene številne stroke.

Počasno umeščanje obnovljivih virov energije ni posledica slabih zakonov, pač pa neizvajanja obstoječih rešitev in dejstva, da so to konfliktni objekti, ki jih je treba pametno in dolgoročno načrtovati ter predstaviti javnosti. Na tem področju se v državi sicer izvajajo različne študije, ki pa so neusklajene, ne vedo ena za drugo, na tem področju manjka tudi prostorska državna strategija – vse to pa spet ni posledica prostorskih zakonov, ki se zdaj obhajajo, ampak pomanjkljive organiziranosti in pomanjkanja medsektorskega sodelovanja. Do vsakega takega zakona, ki posega v celovitost prostorskega načrtovanja, sem zelo zadržan.

Umeščanje naprav za obnovljive vire energije bo ena glavnih gonilnih sil sprememb slovenskega prostora, zlasti zaradi obsega talnih sončnih elektrarn, ki ga želimo zgraditi.

Nedvomno bodo obsežne postavitve sončnih panelov spremenile krajino. Za kako velik poseg bo šlo? Jo bomo čez leta opisovali s »kozolec, kapelica in panel«? 

Mislim, da bo umeščanje naprav za obnovljive vire energije ena glavnih gonilnih sil sprememb slovenskega prostora, zlasti zaradi obsega talnih sončnih elektrarn, ki ga želimo zgraditi. Kako bodo te sončne elektrarne vplivale na krajino, ali bo šlo za degradacijo prostora ali ustvarjanje novih kakovosti – ravno zdaj smo na prelomnici. Lahko gremo v pozitivno smer, v inovativne rešitve, kot je recimo sončna elektrarna ob avtocesti A22 v Iseri v Italiji, ki je hkrati protihrupna ograja. Lahko pa se stanje zelo poslabša. Poglejmo, kaj se je zgodilo z reklamnimi panoji. Razširili so se po prostoru, pozivi stroke po strožji regulaciji so bili dolgo preslišani. Zdaj je ta praksa prepovedana z zakonom o urejanju prostora, ampak ti panoji stojijo v prostoru, ga degradirajo in tega ni enostavno odpraviti. Podobno se lahko zgodi s sončnimi elektrarnami, ki jih bo zagotovo še težje sanirati, če se nenadzorovano razširijo po prostoru. To se bo zgodilo, če se bo sledilo samo tržni logiki in se bodo postavljali paneli zlasti tam, kjer je mogoče ugodno kupiti zemljo. Po tem scenariju bo krajina res taka, kot ste omenili.

Kako pa kot krajinski arhitekt vidite te velike spremembe, ki se obetajo v krajini zaradi solarizacije? 

Sam mislim, da te objekte za proizvodnjo čistejše energije potrebujemo. Najkasneje leta 2033 bomo po trenutnih načrtih izstopili iz premoga, ugasnil bo TEŠ, negotova je usoda rabe jedrske energije po letu 2043, projekcije pa kažejo rast potreb po elektriki. Tukaj torej poleg učinkovitejše rabe gotovo potrebujemo dodatne zmogljivosti. Umeščanje obnovljivih virov energije zagotovo je in bo eden glavnih pritiskov na prostor v našem času. Krajina kot območje, ki ga zaznavamo ljudje, se ves čas spreminja in mi kot sodobna družba seveda imamo pravico, da se na izzive, s katerimi se spoprijemamo, odzovemo s prilagoditvami, čeprav bodo te spremenile naš prostor. Ampak povečanje uporabe obnovljivih virov je le eden od ciljev družbe pri poseganju v prostor, zato si moramo prizadevati, da z doseganjem enega ne škodujemo drugim ciljem in da je vsak poseg vzdržen. Krajina je ne nazadnje ravno odraz reševanja problemov in uresničevanja potreb družbe v prostoru.

Delno torej vnaprej pristajamo na degradacijo okolja? 

Novi objekti niso nujno degradacija, lahko pomenijo novo identiteto prostora, lahko celo prinesejo dodano vrednost. Primeri že obstajajo, raziskave v Nemčiji so recimo potrdile, da lahko sončne elektrarne močno prispevajo k rehabilitaciji identitete in bivalne privlačnosti nekdaj onesnaženih mest. Vendar le, če jih načrtujemo celovito, z razmislekom, s smiselno delitvijo stroškov in koristi, kar bo vodilo tudi k večji družbeni sprejemljivosti in vključenosti v identiteto prostora. Da ne bodo namenjene le nekomu v Ljubljani, degradirale pa območje Bele krajine, če karikiram. Zato potrebujemo jasen in premišljen načrt na državni ravni.

Da je tak načrt nujen, kažejo tudi ugotovitve raziskave v vašem doktoratu: sončne elektrarne so zelo zaznaven objekt v krajini in jo zaznamujejo, zato ni vseeno, kje in kako stojijo. 

Terensko raziskavo sem izvedel leta 2018. Različne skupine udeležencev smo peljali na šest lokacij v Vipavski dolini, Beli krajini in Posavju. Dobili so navodila, da v krajini fotografirajo, kar se jim tam zdi lepo, grdo ali značilno, izbor pa so nato še na kratko pisno utemeljili. Sodelujoči niso vedeli, da me zanima odnos do sončnih elektrarn. Na vseh lokacijah – v vasi Podnanos in zaselku Višnje v Vipavski dolini, pri vasi Desinec in na Doblički Gori, od koder se vidi sončna elektrarna ob Kanižarici v Beli krajini, ter v Posavju ob hidroelektrarni Vrhovo in vasi Veliki Obrež – so bile vidne talne sončne elektrarne, ki so stale v različnih krajinah, ene na poljih, druge v gozdu, ob robu naselja, ob hidroelektrarni. Imele so tudi zelo različne površine, od 0,3 do kar devet hektarjev, torej 90.000 kvadratnih metrov v gozdu pri Kanižarici.

To so veliki objekti, nogometno igrišče v Stožicah ima na primer 6000 m2. Kaj pa so bili rezultati raziskave?

Sončne elektrarne je na terenskih ogledih fotografiralo kar 25 od 28 udeležencev, povsod so bile med najbolj opaženimi prvinami krajine. Med fotografijami jih je bilo največ, 42 odstotkov, opisanih negativno in še 23 odstotkov deljeno. Precej večji delež opažanj je bil torej negativen – kar kaže, da sončne elektrarne, ki smo jih pri nas že postavili v prostor, niso nekaj, kar se stopi ali zlije s krajino. V naši javnosti še ni prepoznaven tip krajine »energetska krajina«, ki označuje krajine, kjer so objekti za proizvodnjo energije nosilci identitete prostora. Večina sodelujočih je namreč sončne elektrarne na lokacijah opisala kot neskladne z ruralno naravo krajine, kot degradacijo tradicionalne krajine z novimi tehnologijami. So pa hkrati prepoznali pomembnost sončnih elektrarn za vzdržnejše pridobivanje elektrike. To omenjam, ker želim opozoriti, da gre za večznačne objekte in jih je treba ustrezno kompleksno tudi obravnavati v prostorskem načrtovanju.

Ljudje sončne elektrarne zaznavajo kot degradacijo krajin, a hkrati pritrjujejo potrebnosti čistejše pridelave elektrike. So manj »konfliktne« kot vetrne elektrarne? 

Še nedavno se je sklepalo, da bo prehod na obnovljive vire energije bolj ali manj tehničen, inženirski problem, da bo treba le poiskati območja s pravim potencialom in izbrati ustrezno tehnologijo. Pa se to ni zgodilo. Ob gradnji velikih infrastrukturnih objektov se je vzpostavilo nasprotovanje javnosti, najprej zlasti pri vetrnih elektrarnah, med najpogostejšimi argumenti proti so ravno spremembe krajine, na katero so prebivalci navezani. Raziskave so to nasprotovanje najprej pojasnjevale s kratico NIMBY – »not in my backyard«, »ne na mojem dvorišču«. Ampak se je hitro pokazalo, da gre za preveliko posplošitev, sploh z vidika prostorskega načrtovanja je ta koncept neuporaben, ker razume ljudi kot nerazumne sebičneže, ki bodo vedno nasprotovali, in ne omogoča rešitev. Za tem zelo pogosto stojijo oprijemljivi razlogi, o katerih se da razpravljati in iskati rešitve, velikokrat so povezani z zaznano pravičnostjo postopkov ter delitvijo koristi in škode.

Kaj pa so razlogi nasprotovanja pri panelih? 

Zaradi izkušnje z visoko sprejemljivostjo strešnih sončnih elektrarn se je sklepalo, da bo nasprotovanje postavitvam sončnih elektrarn na tleh majhno. A zdaj, ko se gradijo vse večje površine, je marsikje nasprotovanje močno. Med razlogi so ponovno spremembe krajine in vidnega okolja, pa tudi občutek, da je investitor prejel koristi, lokalci pa vplive.

Pri aktualnem zakonu se uporablja argument neke urgentnosti, da se lahko uzakonjajo bližnjice, namesto da bi prav prek takih državno pomembnih projektov poskušali vzpostaviti vzorčne modele načrtovanja in umeščanja.

Je rešitev tudi finančna kompenzacija? 

Ta se v raziskavah kaže kot pomemben element za večjo družbeno sprejemljivost poseganja v lokalno okolje za izkoriščanje obnovljivih virov energije. Ljudje morajo imeti občutek, da niso izrabljeni. V tujini je veliko pozitivnih primerov, ki temeljijo na solastništvu elektrarn, tudi v Sloveniji imamo dobre prakse na področju sončnih zadrug in skupnostnih elektrarn. Naša zakonodaja za vetrne elektrarne že ima določilo, da mora lastnik vetrne elektrarne vsako leto dati občini, v kateri stoji vetrnica, tri odstotke prihodkov, ki jih tam dobi s proizvodnjo elektrike. Vprašanje je, ali je zasedba zemljišča edini dejavnik za plačilo nadomestila, ker so pri teh objektih pogosto lahko vidni in drugi vplivi večji na prebivalce v drugi občini. Tukaj so izboljšave še mogoče.

Kaj je še pomembno za večjo družbeno sprejemljivost objektov, kot so polja talnih panelov? Recimo v največji elektrarni v Sloveniji jih je nanizanih 6748. 

V letih raziskovanja je bila ugotovljena vrsta ukrepov, ki lahko izboljšajo družbeno sprejemljivost teh objektov. Recimo pri načrtovanju je treba vključiti lokalne skupnosti v vse faze postopka, to pomeni, da jim že na ravni državnih strategij, ko definiramo prioritetna območja, jasno predstavimo možne negativne in pozitivne vplive celotnega življenjskega cikla, pojasnimo, kako projekt prispeva k razogljičenju, izvajamo monitoring okolja in pojasnimo tveganja za zdravje, če obstajajo dvomi. Pri izbiri krajine za umeščanje panelov se je smiselno izogibati krajinam, ki so naravno dobro ohranjene, zgodovinsko pomembne in nacionalno prepoznavne. Prioritetno je treba naprave namestiti na strehe, izogibati pa se najboljšim kmetijskim zemljiščem. Za postavitve je treba izbirati manj vidna območja in zasaditi vegetacijske robove, ki zastirajo poglede. Na nedavni konferenci je madžarski kolega pokazal, da lahko domiselna zasaditev robov in prostorov med paneli celo izboljša ekološko stanje v zelo intenzivni kmetijski krajini. Sprejemljivost je boljša, če postavitev in gostota panelov sledita vzorcem v krajini. Zaradi modularne narave sončnih panelov se tukaj skriva ogromen potencial celo do neke vrste land-arta.

Vrniva se k strateškosti države. V Nemčiji so polja panelov ob avtocestah, pri nas ni vzorca, objekti so razmetani in tam, kjer so investitorji. 

Večina držav, s katerimi se pogosto primerjamo, ima dobro razvito prakso prostorskega načrtovanja, ki temelji na konceptu »plan-led«, se pravi, da se stvari načrtujejo na različnih ravneh, v prostorskih planih se premislijo prihodnje potrebe in vnaprej načrtujejo območja za njihovo uresničevanje. Takšno proaktivno načrtovanje je boljše tudi za investitorje, ker pokaže na območja, kjer je izvedljivost posega verjetnejša. Pri nas pa se je prostorsko načrtovanje omejilo na nekakšno »pobudbeno« načrtovanje, kjer se za vnaprej izbrano zemljišče pojavi pobuda in se iščejo načini za uresničitev posega. Naj omenim zgolj terminologijo: govori se samo še o umeščanju posegov, nič več o prostorskem načrtovanju kot kompleksnem opravilu na več ravneh. Včasih so te lokacije izbrane zaradi specifičnih lastnosti, na primer pri vetrnih elektrarnah zaradi ugodnega vetra, pogosti pa so tudi projekti, ko nekdo želi postaviti objekt na neko mesto le zato, ker tam lahko dobi zemljo, ker je recimo najcenejše. Ko se nato zaplete pri okoljskih presojah, se kot težava napačno poudarja prostorsko načrtovanje. Ne, težava je to, da prostorskega načrtovanja sploh ni bilo!

Na državni ravni načrt umeščanja objektov za obnovljive vire energije v prostor šele nastaja. 

Ja. Na področju obnovljivih virov energije je glavni načrt NEPN – Nacionalni energetski in podnebni načrt. Sprejet je bil leta 2020 in kot cilj določa vsaj 27-odstotni delež obnovljivih virov v končni rabi energije do leta 2030. Žal pa NEPN nima ustreznega prostorskega odmeva, se pravi nekega strateškega dokumenta, ki bi omogočil implementacijo ciljev v prostoru.

Torej se je gradilo brez strategije? 

Neki poskusi ureditve so bili. Denimo v akcijskem načrtu za obnovljive vire energije, ki je bil noveliran leta 2015, je bila karta potencialno primernih območij za vetrne elektrarne. Glede na takratno stanje je bila to povsem dobra strokovna podlaga. V letih po pripravi te študije je bilo po podatkih Agencije za energijo na javne pozive za podporo prijavljenih na desetine idej o vetrnih elektrarnah, a so bile redke v ugotovljenih primernih območjih.

Pozitivno je, da se končuje priprava nove Strategije prostorskega razvoja Slovenije 2050, ki jo je treba uskladiti in sprejeti. Na podlagi te dolgoročne prostorske strategije, za katero so pristojni na ministrstvu za okolje in prostor, bodo nastali akcijski programi, v katerih bodo nato konkretizirana prednostna območja za postavitev fotovoltaike in vetrnih elektrarn ter druge usmeritve, kje in kako postavljati objekte za rabo OVE.

Čez 30 let bo morda na teh straneh pisalo o posebnem zakonu, recimo o umeščanju kmetijskih zemljišč, ker nam bo zmanjkalo hrane, ker bomo na kmetijskih zemljiščih pridelovali elektriko.

Ravno na tej točki teče pomemben proces. Republika Slovenija je evropsko komisijo nedavno zaprosila za tehnično pomoč, ta ji je odobrila projekt RES Slovenija, s ciljem »identificirati in analizirati zakonodajne, upravne in izvedbene ovire za nadaljnje uvajanje obnovljivih virov energije«. 

Drži. Slovenija je zaprosila EU za tehnično pomoč in v sklopu tega je bil razpisan tudi projekt za določitev prednostnih področij umeščanja obnovljivih virov energije v Sloveniji. Celoten projekt izvaja svetovalna družba Ernst & Young s podizvajalci v Sloveniji, kartiranje konkretno vodi Elektroinštitut Milan Vidmar. Trenutno poteka za Slovenijo kartiranje področij za umeščanje vetrnih, sončnih, hidro- in geotermalnih objektov za pridobivanje energije. Definirana bodo bolj in manj občutljiva območja za to proizvodnjo, lokacije bodo soočene s proizvodnim potencialom in to bo omogočilo podrobnejše preveritve. Mislim, da gre za korak v pravo smer, študija je dobra. Zanimivo, da temelji na analizah ranljivosti, privlačnosti in ustreznosti, ki so več desetletij standardno orodje krajinskega načrtovanja. Sodeč po odzivih vsi deležniki pozdravljajo take metode, zato se postavi vprašanje, zakaj se pri nas tako redko uporabljajo. To je vprašanje, na katero bi bilo treba iskati odgovore, ne pa novih poti, da se obide prostorsko načrtovanje.

Kaj je prednost tega, da se določijo primerna območja za postavitev? 

S tem se lahko že vnaprej izognemo najočitnejšim konfliktom in poiščejo se vsaj najmanj slabe lokacije. V teh dneh so bili ravno predstavljeni prvi rezultati, ki so pokazali, da je praktično celotna Slovenija zelo občutljiva za velike vetrne in sončne elektrarne. To je še en argument, zakaj se je s tem treba ukvarjati premišljeno, z odprtimi in jasnimi postopki.

Je pa dejstvo, da naše prostorsko načrtovanje že dalj časa drsi v smeri normativnega urejanja, se pravi, da vsak sektor poskuša v prostoru zamejiti neke režime, kjer ima absolutno prevlado. Poseganje v prostor pa je interdisciplinarna aktivnost, in ko se zreducira na sektorske pristope, kjer vsak sektor stremi k individualnemu pristopu v prostoru, pride do problemov in blokad, optimiziranje posegov je oteženo. Tukaj smo zdaj in to je treba nekako preseči.

No, tudi ministrstvo za infrastrukturo tukaj izjemno hiti. Pripravilo je predlog zakona o umeščanju naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije, ki pa mnoge skrbi. 

Predlog zakona predvideva vzpostavitev območij prednostnega umeščanja obnovljivih virov energije ter določa posebnosti umeščanja prostorskega načrtovanja, celovite presoje in presoje vplivov na okolje za te objekte. Torej vzpostavlja neko izjemo, čeprav sam menim, da počasno umeščanje obnovljivih virov energije ni posledica slabih zakonov na področju prostorskega načrtovanja, pač pa slabo vodenih projektov, pomanjkanja prostorske strategije na tem področju in pomanjkanja medsektorskega usklajevanja.

Zato je treba na zakon gledati kot na še en poseg v celovitost prostorskega načrtovanja, ki razpada. Gre za nezaupnico prostorskemu načrtovanju. Namen prostorskega načrtovanja je prav to, da se različni interesi usklajujejo, to pa se lahko zgodi samo, če različne pobude in interese vodimo skozi postopke, v katerih je mogoče soočiti varstvene in razvojne vidike in najti optimalno rešitev. Dobre rešitve, ki jih prinaša zakon, kot je recimo zaveza, da je treba pripraviti prostorsko strategijo, že omogoča zakon o urejanju prostora. Tudi glede nekaj drugih dobrih rešitev v zakonu je škoda, da bi veljale samo za posege za obnovljive vire, ker lahko z njimi rešujemo tudi druge prostorske probleme, zato bi bilo veliko bolj smiselno te zadeve urejati postopoma v področnih zakonih, v katere ta specialni zakon želi poseči.

Problematično je tudi, v kakšen odnos tukaj vstopa ministrstvo, pristojno za energetiko, ki dobiva v nekaterih postopkih vlogo odločevalca, hkrati pa bo v teh istih postopkih pobudnik. Tukaj je zagotovo neko navzkrižje interesov.

No, zakon bo na primer omogočil postavitev panelov na nasip hidroelektrarne Brežice, kar je leta 2019 zavod za varstvo kulturne dediščine zavrnil, ker bi paneli okrnili pogled na grad in zgodovinsko dediščino. Nekateri energetiki se tem razlogom posmehujejo, zdaj bodo z zakonom odpravljeni. 

Tako kot uvajanje obnovljivih virov je eden od prostorskih ciljev tudi varstvo prepoznavnosti krajine in kulturne identitete, kdo se čemu posmehuje, je povsem brezpredmetno. Kot družba imamo različne razvojne cilje in različne cilje prostorskega razvoja, ker je naš prostor omejen, pa je treba iskati optimalne rešitve tam, kjer različni interesi tekmujejo za isti prostor, preverjati variante in se odločati na podlagi njihove primerjave. Ta interventni zakon interes uvajanja obnovljivih virov energije dejansko postavlja nad ostale cilje že vnaprej in s tem ruši ravnotežje, pomembno za skladen prostorski razvoj. Relativno pomembnost ciljev oziroma vplive posegov na njihovo doseganje je treba preverjati in presojati glede na značilnosti posega in prostora, kamor ga želimo postaviti, v temu namenjenih postopkih, ne pa pavšalno v zakonu.

Kot zgled bi lahko vzeli program za gradnjo avtocest. Paradoksalno je, da se takrat uporabljeni inovativni postopki in metode danes, ko jih krajinski načrtovalci obvladajo, redko izvajajo celovito.

Čez 30 let se utegnemo tepsti po glavi, simbolično seveda. 

Ja, zakon definitivno povečuje tveganje za to. Pa pri tem ne mislim le na videz krajine, ampak širše. Takrat boste morda na teh straneh spet pisali o posebnem zakonu, recimo o umeščanju kmetijskih zemljišč, ker nam bo zmanjkalo hrane, ker bomo na kmetijskih zemljiščih pridelovali elektriko. Taki zakoni onemogočajo dolgoročno vzdržen prostorski razvoj. Konkretni predlog zakona odpravlja vrsto varovalk, nekatere določbe temeljijo tudi na nepreverjenih obrazložitvah. Za plavajoče elektrarne je navedeno, da nimajo vplivov oziroma da so vplivi minimalni. A to je zelo pavšalno, odvisno od velikosti, od narave vodnega telesa, od stika vodne površine z zrakom. Nisem strokovnjak s področja voda, a študije, ki sem jih prebral, kažejo, da se lahko zmanjša vsebnost kisika in poveča dušik v vodi, kar seveda prinaša vplive na okolje. Tudi brežine so ene najbolj enkratnih ekotonov. Zato je treba take inovacije, ki so sicer lahko zelo uporabne, nujno uvajati postopoma, z zelo transparentnim monitoringom, in jasnimi načrti, kako sanirati stvar, če pride do negativnih vplivov.

Ali imamo v zgodovini Slovenije kakšen večji projekt, ki je bil zgleden primer prostorskega načrtovanja? 

Mislim, da bi lahko vzeli kot zgled program za gradnjo avtocest. Kot sem seznanjen s postopki, je bil to program celotne države, v katerem so se takrat uvajale tudi inovacije v prostorskem načrtovanju, uporabljena so bila neka orodja, recimo primerjalne študije variant, potekale so strokovne konference, kjer so lahko strokovnjaki razpravljali o vidikih tega posega, vključevala se je javnost, šlo je za celovit proces gradnje teh avtocest. Marsikje se vidi v prostoru, da so to kakovostno narejeni posegi, tudi s krajinskega vidika. Paradoksalno je, da se ti takrat inovativni postopki in metode danes, ko jih krajinski načrtovalci obvladajo, redko izvajajo celovito.

Kako komentirate tezo, da utegne biti novi zakon dobra novica zlasti za velik kapital, ki bo gradil vse te objekte za proizvodnjo energije? Tudi vsi upravni postopki za investicije bodo kmalu pod ministrom, ki je zakon napisal. 

Z vidika krajine me skoraj bolj skrbijo majhne razpršene sončne elektrarne, po nekaj sto kilovatov, ki se utegnejo pojaviti na travnikih za vsakim hribčkom. Velike posege bomo zaznali; če bodo res izigravali okoljsko zakonodajo, bodo verjetno pristali na sodiščih. Te izkušnje že imamo. In spet se ne bo spremenilo nič, krivo bo pa prostorsko načrtovanje.