Reka ljudi

Črni Kal in Sočerga na slovenski strani ter Buzet in Lupoglav na hrvaški so večji kraji, skozi katere je nekoč vodila glavna pot iz osrednje Slovenije v hrvaško Istro. Tudi danes se po njej v toplejši polovici leta v istrske obmorske kraje valijo kolone evropskih turistov. Mi smo se na to pot odpravili na turoben meglen zimski dan, ki se je prevesil v toplega, deloma oblačnega in brez vetra, ko smo se približali obali. Naš končni cilj je bilo hrvaško pristaniško mesto Reka. Za tujce, ki prihajajo z vzhoda, tokrat ne gre za turiste, je reška železniška postaja eno od postajališč na poti proti zahodu in severu Evrope. Potujejo skozi iste, prej omenjene kraje, le v nasprotni smeri, saj želijo doseči Italijo in druge države na zahodu in severu celine.

Tujci z Bližnjega vzhoda in iz Afrike, ki na Reko pridejo iz drugih delov Hrvaške, predvsem iz Zagreba, se zadržujejo na območju železniške postaje oziroma točneje na očem skriti strani opuščene nekdanje trgovske hiše, kasneje javne in železničarske zgradbe le nekaj deset metrov od poslopja glavne železniške postaje. Tudi prenočujejo kar tam, pod napuščem opuščenega dostavnega perona.

Na vmesnem prostoru, ki je bil prej del parkirišča na Krešimirovi ulici, zdaj stojita dva zabojnika – eden je nekakšno skladišče oblačil in ljudska kuhinja, kjer si lahko človek pripravi topel napitek, najde kak kos oblačila ali obutve in napolni mobilni telefon, drugi je kopalnica s tuši in umivalniki za potrebe ohranjanja osnovne higiene – ter kemični stranišči in nekaj zabojnikov za smeti. Čeprav manjka še dodaten zdravstveni zabojnik, s čimer reški klinični center pogojuje delovanje svojih zdravnikov na terenu, je poskrbljeno vsaj za najosnovnejše človeške potrebe številnih mladih fantov in sploh ne tako maloštevilnih manjših in večjih družin z majhnimi otroki.

In kar je najpomembneje, poskrbljeno je tudi za topli obrok. Kar so prvih nekaj tednov prostovoljci kuhali doma v lastnih kuhinjah in dovažali na postajo, zadnje čase v obliki 200 že pripravljenih obrokov dostavi hrvaški Rdeči križ. 13.00 je na postaji pomemben čas. Takrat, nekaj deset minut gor ali dol, prispe kombi Rdečega križa s hrano, tistega dne sta bila na meniju »prebranac« in beli kruh. Prve so hrano dobile družine, zatem vsi drugi, nazadnje tudi nekaj tamkajšnjih brezdomcev. Ko so nekateri že prihajali po repete – ker je bilo tokrat hrane dovolj oziroma odjemalcev ni bilo preveč – sva z Borutom dobila povabilo, ki ga nekako nisva mogla zavrniti, čeprav je to pomenilo, da morava začasno zapustiti reški migrantski »hot spot«.

Nadškofija

Sedež reške nadškofije je deset minut hoda in nekaj deset višinskih metrov oddaljen od postaje, najdemo ga na Ulici Slaviše Vajnera Čiče. Tja naju je pospremila Lenka Simonič Krzyk, na Reki živeča Slovenka, ki pri pomoči tujcem sodeluje kot prostovoljka že od začetka in je tja odhajala na redni vsakotedenski sestanek. Sestanki prostovoljcev, ki sedaj sodelujejo pri osnovni oskrbi tujcev, namreč potekajo v prostorih nadškofije. Tam nas je sprejela Mladena Tadej Faltin, vodja nadškofovega urada in koordinatorka teh aktivnosti. »Vse se je začelo tako, da nas je zbrala in pozvala k sodelovanju Tinka. Najprej prek Facebooka, nato je ustvarila skupino na Whatsupu, zatem se je obrnila na vse mogoče institucije in organizacije, karitativne, javne zavode, mestne oblasti, na lokalni in državni ravni,« pojasnjuje Mladena. Skratka, težila je vsem, ki so ji prišli na misel, in med tistimi, ki so se odzvali na njeno prigovarjanje, je bila tudi nadškofija, ta je potem pritisnila na mestne oblasti in tako naprej. »Vse nas so k sodelovanju pravzaprav prisilili meščani. Vsega tega ne bi bilo, če ne bi bilo Tinke, če sem iskrena. No, verjetno bi tujci dobili kako obliko pomoči tudi od institucij, a trajalo bi mesece,« dodaja vodja nadškofovega urada.

Mimogrede se je pri nas ustavil tudi (novi) reški nadškof Mate Uzinić, pozdravil zbrane na sestanku in s pregovorno obvezno skromnostjo za Mladino pojasnil, da bi to, kar je storila nadškofija pod njegovim vodstvom, »storil vsak«. Mladena je k temu dodala, da »vedno šteje človek, ki ima srce na pravem mestu in prepozna, kaj je pomembno v nekem trenutku. Naš nadškof Mate Uzinić je tak človek.« Pri tem so nam misli za trenutek odtavale domov, v Ljubljano, v Slovenijo. Vsi ti tujci se prej ali slej znajdejo ali v Ljubljani ali v vaseh ob meji, tam pa so deležni bolj ko ne zgolj sumničavih pogledov. Poskušali smo si predstavljati podobne sestanke široke in svetovnonazorsko raznovrstne skupine posameznikov, ki je vzniknila od spodaj navzgor in se zdaj srečuje v prostorih ljubljanske nadškofije in ob blagoslovu nadškofa Stanislava Zoreta tuhta, kako vsaj za dan ali dva čim bolj olajšati življenje tujcev na poti v lepši jutri. Nekako nam ni uspelo … Takšno sodelovanje raznoterih organizacij in ljudi različnih pogledov pri pomoči beguncem je sicer priložnost, da vsi skupaj nagovorijo vsak svoj življenjski prostor, da gre zgolj za ljudi na begu in da jim je treba pomagati. Je gotovo priložnost za rušenje stereotipov in drugih ovir v naši glavi v časih povečanih migracij, ki v Evropi tudi v prihodnje ne bodo več izjema, ampak stalnica.

Tinka

Septembra so prebivalci Reke na ulicah začeli opažati vedno več tujcev z Bližnjega vzhoda in iz Afrike, ki jih dotlej niso bili vajeni videvati. Da je nekaj drugače, je opazila tudi Tinka Ines Kalajžić, popotnica, fotografinja, blogerka in filmska delavka, ki se je na novo reško stvarnost odzvala drugače od večine. Pravzaprav prav nasprotno kot vsi drugi. Kakor je pojasnila predstavnica nadškofije, je pravzaprav lastnoročno prepričala ali pa kar prisilila odgovorne in pristojne k sodelovanju pri lajšanju človeških stisk.

Tinka se sestankov udeležuje le, kadar drugače ne gre. Raje je na terenu, na reški železniški postaji, kjer preživlja popoldneve že poltretji mesec, deli hrano in oblačila, organizira čistilne akcije, obvešča, poskrbi za osnovne zdravstvene potrebe … Strinja se, da jim je nekaj uspelo doseči, a takoj iz nje bruhne, kaj vse pa (še) ne: »Še vedno ni humanega in poštenega ravnanja ministrstva za notranje zadeve, policistov in posameznih varnostnikov, mobilne triažne enote, trajne infrastrukture, ki bi varovala ljudi na Reki ne glede na barvo polti, oziroma strehe nad glavo za ljudi, ki zmrzujejo pri tej nizki temperaturi ...« Prav to, da tujci spijo zunaj, je gotovo najpomembnejše nerešeno vprašanje. Lokalne in državne oblasti, kot navadno, namenoma odrekajo ureditev začasne namestitve za prenočevanje v kateri od številnih bližnjih praznih stavb, češ da bi tako privabili še več nezaželenih tujcev.

Poleg tega Tinka opozarja še na trdovratno težavo rasnega profiliranja med vsakodnevnim vkrcavanjem na javni prevoz. 14.25 je še en pomemben vsakodnevni trenutek na reški postaji. Takrat odpeljejo avtobusi, ki zaradi popravil na progi nadomeščajo vlake na progi Reka–Lupoglav. Tujci, ki so zbrali dovolj denarja za nadaljevanje poti, se postavijo v dolgo vrsto in čakajo na vstop. Prednost imajo namreč domači ljudje, šele preostali sedeži pripadejo tujcem, čeprav imajo ti kupljene vozovnice. Tistega dne jih je bilo skupaj z nekaj domačini za dva velika avtobusa. Kadar zmanjka prostora, pa so za tujce vedno na voljo različne druge možnosti prevoza, kombiji, taksiji, a je za prevoz z njimi treba dodatno plačati, včasih tudi do desetkratnik redne cene, ki so jo sicer z nakupom vozovnice že plačali.

Avtobusa sta odpeljala in začasno se je število »prebivalcev« reške železniške postaje precej zmanjšalo. Večina je odšla naprej, ostali so predvsem tisti, ki (še) niso zbrali dovolj sredstev za nakup vozovnice ali nasploh za nadaljevanje poti. Tiste, ki so ostali, pa je obiskala trojica pripadnikov specialne policijske enote. Pravzaprav bi se morda zgolj mrkih pogledov sprehodili mimo njih, če jih ne bi ustavila Tinka in od njih poskušala izvedeti, zakaj njihovi kolegi v Lupoglavu tujcem ne dovolijo več uporabe javnega prevoza, pač pa jih silijo, da pot proti meji nadaljujejo peš. Pogovor kakopak ni bil posebej produktiven, a premiki v glavah vedno potekajo po malem. »Vem, da so kot povsod tudi med njimi slabi in dobri ljudje, a to ne more biti razlog, da ljudem ne daš odeje, obleke, vode in hrane,« je Tinka odgovorila na stereotipno provokacijo enega od specialcev, zakaj pomaga tem ljudem, če pa so med njimi tudi potencialni storilci kaznivih dejanj.

Medtem ko se je ona prepirala s specialci, sva midva spregovorila s tujci, ki tistega dne niso odšli naprej in se je vedelo, da bodo (vsaj še eno) noč preživeli na postaji. Vsi so ponavljali, da si želijo na zahod, v Italijo, Francijo, Nemčijo. Nič pritoževanja nad nečloveškimi razmerami, v katerih potujejo, nisva slišala, poudarili so le nekatere zdravstvene težave. Najpogostejša med njimi so nalezljive kožne bolezni, predvsem garje, ter velike in globoke rane in kraste, ki so posledica praskanja. Garje se prenašajo zaradi pomanjkanja higiene, pri dolgotrajni človeški bližini, recimo med spanjem, pa kadar različni ljudje večkrat uporabijo iste obleke, odeje ali spalne vreče. Gre za trdovratno bolezen. Znebiti se je je mogoče le sčasoma, z vztrajnostjo, vsakodnevno osebno higieno in nenehnim menjavanjem umazanih oblačil za sveža. Do vsega tega pa tujci na poti navadno nimajo primernega dostopa. Reka je v tem pogledu namreč bolj svetla izjema. A tudi enkratno prhanje in pranje oblačil ali menjava za sveža pri garjah ne pomaga.

Povečanje migracij

Hrvaška je že na začetku leta nekoliko spremenila dolgoletno azilno politiko, h kateri je sodilo verižno nezakonito vračanje tujcev v BiH, pri čemer je stalni dotok desettisočev ljudi zagotavljala Slovenija s svojo politiko prisilnega vračanja na Hrvaško. Prav nezakonito vračanje, policijsko nasilje in celo obsodba pred evropskim sodiščem za človekove pravice zaradi smrti male begunske deklice so botrovali spremembam v letu, ko se je Hrvaška evropskim gospodarjem želela pokazati v čim lepši luči, da ne bi ogrozila predvidenega vstopa v Schengen in prevzema evra, kar naj bi se oboje zgodilo na novega leta dan.

Nekoliko bolj humana hrvaška azilna politika se kaže v tem, da je prisilnega vračanja v BiH manj, država pa je opustila tudi protizakonito prakso sprejemanja tujcev, ki v Sloveniji želijo zaprositi za azil, a jih slovenska policija vseeno sili nazaj na Hrvaško. Poleg tega so tujcem, ki na Hrvaškem ne želijo zaprositi za azil, omogočili vsaj minimalni nabor človekovih pravic s tako imenovanim sedemdnevnim papirjem. Gre za dokument, ki tujcu (vsaj formalno) daje pravno podlago za bivanje (in nekaj malega pravic) na Hrvaškem za sedem dni, v tem času pa mora zapustiti »evropski gospodarski prostor«. Na podlagi takšnih dokumentov, le da za precej daljše obdobje, recimo v BiH v bolj ali manj humanih razmerah živi več tujcev, ki so pribežali v Evropo in obtičali v hrvaški južni sosedi. A ker tujci seveda ne želijo nazaj v BiH, izkoristijo pridobljeni teden za pot v zahodno in severno Evropo, ta pa kakopak vodi skozi Slovenijo.

Večina reškega prebivalstva, pa tudi večina hrvaškega ali slovenskega, sicer pričakuje, da bo »migracijski problem« na tem zemljepisnem prostoru zmanjšal bližajoči se hrvaški vstop v schengensko območje. Evropska južna zunanja meja se bo s tem premaknila s slovensko-hrvaške na hrvaško-bosansko, pri varovanju katere naj bi pomagal celo zloglasni Frontex – evropska obmejna straža, ki se otepa obtožb o kršitvah človekovih pravic državljanov tretjih držav. A to je prazno upanje, zatiskanje oči pred resničnostjo. Ali kot je nedavno na posvetu Življenje z/brez žice v organizaciji ZRC SAZU dejal dr. Aleš Bučar Ručman: »Kdor se resno ukvarja s temi vprašanji, ve, da žice, ograje, zidovi in druge prepreke na mejah ne delujejo. Pač pa le otežijo prehod meje in povišajo ceno tihotapskih storitev. Postavljajo se, ker naj bi povečevale varnost in zmanjševale kriminaliteto, dajejo pa zgolj zaslužek organiziranemu kriminalu. Hkrati iz tujcev delajo podobo hudega sovražnika in so predvsem gorivo za moralno paniko.«