TV komentar / Učna doba Roberta G.

Televizijskim navdušencem je zadnja vladna kriza ponudila izjemno priložnost: v živo lahko opazujemo, kako se predsednik vlade Robert Golob iz tedna v teden uči nastopati v kriznih razmerah – zdaj namreč ni več razrešeni predsednik uprave Gen-I, torej žrtev janšizma, ne sveži in malce nespretni premier, čigar negotovosti, nerodnosti in napake jemljemo z dobrohotnostjo mame in se malo posmejimo. Zdaj je polnokrvni politik, za katerega je že jasno, da je namazan z vsemi žavbami, ne vemo le tega, ali so nam te žavbe všeč ali ne. No, vemo pa nekaj: ko politiki nastopajo v kriznih situacijah, dejansko lovijo neko drobno ravnotežje med prizadetostjo in užaljenostjo. Ne smejo delovati preveč prizadeti, da niso videti mevže, ne smejo biti preveč užaljeni, da ne delujejo arogantno – a hkrati morajo pokazati, da so prizadeti, ker je to glavni način prepričevanja splošne javnosti. Ima pa Slovenija v zadnjih letih eno veliko zbirko užaljenih veličin na položaju predsednika vlade – in Golobov predhodnik Janez Janša je v kalimerovstvu malodane svetovni prvak –, zato Golob niti nima tako težkega dela.

V boju za javno mnenje se je Golob najprej preteklo sredo odzval na vabilo POP TV, nato pa to sredo obiskal še Odmeve na nacionalni televiziji. Obakrat je imel težka sogovornika: oba, Tanja Starič in Uroš Slak, sta se na pogovor pripravila in nista prav nič varčevala s trdimi vprašanji. In kako je šlo Golobu? Vedno znova ga v milini predanega premiera izda kratek prefrigan nasmešek. Ko mu vprašanje ni všeč, se ta nasmešek znajde na njegovem obrazu, za vse krajši čas sicer, ker očitno že ve, kako izdajalski je. Golob si zna tudi izboriti besedo – a ne nasilno, ampak s tem, da tudi na banalna vprašanja daje strukturirane odgovore. Še vedno pa igra na karto naturščika: ko je treba, postane eden od nas, začne odgovarjati v preprostem jeziku – kar danes ne deluje tako prepričljivo, kot si morda misli. Ker je premier. Kako ne delovati arogantno? Zdi se, da Golob danes že ve, da mu vzvišeno dvigovanje brade in trdi odgovori škodujejo – da že ve, da si človek z največ moči v državi tega ne sme privoščiti. In zdi se, da to iz tedna v teden bolj obvlada: Uroša Slaka je še pretekli teden na trenutke posedel kot kakšnega šolarčka, pri Tanji Starič pa tega ni več niti poskušal. Tudi ko si je moral izboriti besedo, je to delal z neko skromnostjo, ne z močjo. Ima pa Tanja Starič neko drugo, močnejšo avtoriteto. Je torej kot premier prepričljiv?

Igra na zelo tvegano karto – osebno nam namreč zagotavlja, da so stvari točno takšne, kot trdi. Osebno zagotovilo je dramatična in prepričljiva poteza, a dolgoročno je prav zaradi svoje oblike takšna, da se rada izpoje. Pa še problem je, ker stara zagotovila ostanejo v arhivih in jih je zlahka predvajati tudi v prihodnosti in soočati z realnostjo, na katero pogosto tudi premieri nimajo vpliva. Je pa seveda super zdaj gledati intervjuje, v katerih avtorjev ni strah, da bo premier začel žaliti njih in njihovo medijsko hišo, če mu vprašanje ne bo všeč. Tega Golob ne počne. Mar ni neverjetno, da se nam to zdaj zdi tako presežno? Očitno smo še vedno v posttravmatskem obdobju po dveh letih Janše. Kakšno srečo ima Golob!