Ezra Collective: Where I’m Meant To Be

+ + + +

Drugi album londonske zasedbe Ezra Collective je predvidljivo premišljen korak proti prijetnemu, prijaznemu, jasnemu, tekočemu, oprijemljivemu, žmohtnemu, radiofoničnemu ... Kvintet, ki ga vodi bobnar Femi Koleoso, z njim le izčiščuje pretekle prakse.

V gneči skupin, izvajalk in izvajalcev, ki jih etiketirajo in promovirajo kot zastopnike »londonske nove scene ( jazza)«, ima kolektiv Ezr a status enega bolj zvočno dostopnih. Njegovi člani so se spoznali prek priznanega grassroots programa Tomorrow Warriors in se kalili v njem; gre za nekakšno pobudo, usmerjeno predvsem v izobraževanje in razvoj temnopoltih izvajalcev in izvajalk iz britanskega ( jazzovskega) miljeja. Mladim glasbenicam in glasbenikom zagotavlja institucionalno podporo že vse od leta 1991. Ezra se je prebil na sceno leta 2017 z malo ploščo Juan Pablo: The Philosopher, dve leti kasneje je sledil prvenec You Can’t Steal My Joy. Kaj hitro je postal eden najbolj priljubljenih koščkov barvitega londonskega mozaika novih muzik.

Prva stvar, ki pade v oči pri drugem albumu skupine, je naslovnica – aluzija na legendarni ovitek kultne plošče Underground edinstvenega pianista Theloniousa Monka. Kompozicijsko je podobno zastavljena kot ilustracija Monka za klavirjem v odporniški podzemni, z različnimi rekviziti nastlani čumnati iz druge svetovne vojne. Muzika z njegovim izrazom nima resnejše povezave. Where I’m Meant To Be ima za začetek neposredno ali jasno izhodišče, rdečo nit, ki jo ekipa ubrano vleče od začetka do konca. To je žanr afrobeata, njegov offbeat ritem in pompozni sunki pihalne sekcije. Ezra Collective dodaja še izraza jamajške tradicije, britansko dodobra ponotranjena dub in reggae. K tej močni zaznamovanosti pa občasno doda še vzorce šole latino jazza. Početje je začrtano jasno, izvedba dokaj žanrska in povsem brezhibna, zvočna dostava izčiščena. Precej poveden je piarovski (samo)opis, da je album enako primeren za »zažiganje prešvicanih plesišč« in za »glasbeno spremljavo domačih zabav«. Where I’m Meant To Be tako gnezdi v udobni sredini – ima obilico žmohta, a hkrati ni drzen. Muzika je plesna, vendar ni divja. Aranžmajske rešitve so povsem tekoče, toda tudi uokvirjene. Intenzivnost izvedbe je primerna za (skoraj) vse priložnosti. Za dodatno dostopnost poskrbijo gostujoče vokalistke in en vokalist: Sampa The Great, Nao, Emeli Sandé in Kojey Radical. Seznam nakazuje usmerjenost k robovom srednjetoka.

Člani zasedbe Ezra Collective z drugim albumom potrdijo, da gre za zverzirane muziciste, ki znajo zamisli gnesti v konkretne gruve in ki jih ne zanima pretirano raziskovanje ali tveganje. Imajo utečeno formulo, ki je ne mislijo spreminjati. So prava zasedba in ne sezonski projekt. Dozorelo.