Marko Plahuta / »Twitter je pri nas eksplodiral z nastopom Janševe vlade«

Marko Plahuta je programer, raziskovalec in ljubiteljski podatkovni analitik slovenskega dela Twitterja. V službi analizira jezik, ki se pojavlja na družabnih omrežjih, in zaznava potencialne grožnje, ukvarja pa se tudi z vizualizacijo podatkov. Zase pravi, da je neodvisni aktivist, ki analizira tisto, kar se mu na Twitterju zdi zanimivo, in ker to v Sloveniji počne samo on, je pri delu lahko muhast. Ker na slovenskem delčku Twitterja prevladuje politična razprava, je večina njegovih analiz povezana s politiko in mediji, vztraja pa, da je zgolj podatkovni analitik, ne politični.

Na Twitterju ste znani kot @Virostatiq, na tem profilu objavljate tudi izsledke analiz o slovenskem delu Twitterja. Kaj vas je pri tem družabnem omrežju tako pritegnilo in kdaj ste ga sploh začeli analizirati? 

Twitter sem začel preučevati, ko se je leta 2020 zamenjala vlada, to pa se je časovno ujemalo z začetkom epidemije. A tega se ne bi bil lotil, če bi se takrat začela zgolj epidemija. Začel sem tudi, ker sem vedel, da v času vlade Janeza Janše na Twitterju navadno nastane veliko razburjenje, poleg tega so me na to, da se je tam začelo dogajati nekaj čudnega, opozarjali tudi drugi. Govorilo se je, da število profilov na desnici močno raste in da se dogaja politična mobilizacija. To me je pritegnilo in želel sem ugotoviti, ali hipoteze držijo. Gre pa za edino omrežje, ki še omogoča dostop do podatkov. Twitter API je storitev, prek katere lahko zajamem vse, kar ljudje objavljajo, s tem pa pridobivam podatke za analize. Recimo s Facebooka in Instagrama takšnih podatkov zaradi afere s Cambridge Analytico, povezane s tem, da je Facebook kršil zakone o zasebnosti potrošnikov s prepustitvijo osebnih podatkov uporabnikov tretjim osebam, ne morem več dobiti. Te podatke potrebujem za več namenov, v glavnem pa z njimi dopolnjujem svoj korpus slovenskega pogovornega jezika. Analize, ki jih objavljam na Twitterju, se opirajo na metapodatke, ki jih prav tako pridobivam s Twitterja.

Kako pa ste se analiziranja takšnega družabnega omrežja, kot je Twitter, sploh lotili? 

Najprej sem ročno nabral okoli 300 večjih slovenskih profilov medijev, novinarjev in politikov. Potem sem se lotil analiziranja še drugih. Začel sem s sto profili, prebiral njihove tvite in retvite, v katerih so omenjali druge profile, in si tako širil mrežo. Za vsak nov profil sem preveril, kolikšen delež njegovih nabranih tvitov je slovenskih, in če je ta delež presegal 20 odstotkov, sem profil dodal na seznam za zajemanje. Poleg tega še vedno vsaj enkrat na teden pogledam tudi odzive vseh medijev in politikov, ki jih spremljam ločeno, in storim isto. Občasno sprožim tudi iskanje uporabnikov prek njihove navedene lokacije ali jezika, ki ga uporabljajo v opisu. Sprva sem profile na seznam dodajal ročno, potem sem sistem avtomatiziral in nabor je hitro zrasel, zdaj pa spremljam že 28 tisoč slovenskih profilov. Tukaj je tudi kup takšnih, ki so bili suspendirani, so me blokirali ali pa imajo zasebne tvite.

Twitter ste torej začeli analizirati tudi iz radovednosti? 

Ne, z vsebino se na začetku sploh nisem ukvarjal, najprej sem samo pobiral podatke in še vedno je zame glavno analiziranje. Na Twitterju imam sicer več računov, na svojem primarnem na primer sploh ne sledim Slovencem. Agresivno tudi ‘mutam in bannam’, če je treba. Poleg tega imam profil, na katerem spremljam slovenski del Twitterja, in tam sledim aktualnim temam. V glavnem hipoteze, ki jih preverjam, postavljajo uporabniki sami, jaz potem preverim, ali držijo. Včasih tudi sam kaj opazim in to preverim, a moram reči, da pri analiziranju tri četrt koda vržem stran, ker se navadno toliko hipotez izkaže za napačne.

Kakšna pa je podoba slovenskega Twitterja, koliko uporabnikov je na njem aktivnih? 

Na dan je na slovenskem Twitterju povprečno aktivnih od 5000 do 6000 uporabnikov, na teden od deset do 12 tisoč, na mesec pa do 15 tisoč. A pomembno je poudariti, da so aktivni uporabniki tisti, ki objavljajo, veliko pa je tudi neaktivnih profilov, ki jih je težje oceniti. Poleg tega ima veliko ljudi več računov, ki so pogosto pozabljeni. Ogromno uporabnikov je vpetih v mednarodno komunikacijo, sledijo tujim profilom in komunicirajo z njimi.

Na dan je na slovenskem Twitterju povprečno aktivnih od 5000 do 6000 uporabnikov, na teden od deset do 12 tisoč, na mesec pa do 15 tisoč.

Slovenski Twitter je znan po močni prisotnosti politične razprave. Kaj so o političnem delu omrežja pokazale vaše analize? 

Res je, primarno gonilo za priljubljenost Twitterja pri nas so politiki oziroma kar Janez Janša. Twitter je pri nas eksplodiral ravno ob nastopu Janševe vlade, takrat se je število slovenskih uporabnikov povečalo za petkrat. Mogoče se je to zgodilo zaradi političnega angažmaja, ker je SDS politično delovanje prestavila na Twitter, ali pa je večina uporabnikov v omrežje prišla zaradi epidemije, ker so bili doma in jim je bilo dolgčas. Pomembno pa je povedati, da so ti takrat novi uporabniki še vedno aktivni. Ali to pomeni, da so tisti, ki so na Twitter hipotetično prišli zaradi epidemije, ostali na njem zaradi politike? To se mi zdi majava teza.

Vaše analize so pokazale, da je mogoče iz podatkov na Twitterju jasno razbrati, kdaj so v Sloveniji volitve. Je aktivnosti takrat toliko več? 

Število registracij je na grafih vedno dosegalo konice okrog volitev vse od leta 2008. Ob vsakih volitvah pa se te konice še večajo. Mislim, da se pred volitvami to dogaja zato, ker se ljudje angažirajo oziroma bolj obupujejo, ker na Twitterju na politični aktivizem kot manjši profil ne moreš računati, saj je doseg smešno majhen. Aktivizem na Twitterju ostane tam. Aprila sem po ključnih besedah, povezanih z volitvami, analiziral število tvitov, ki so se nanašali na volitve. Ugotovil sem, da je bilo v več kot 50 odstotkih tvitov na predvečer volitev mogoče zaslediti katero od teh besed. Tako je bilo tudi pri interpelacijah članov prejšnje vlade, med konstruktivno nezaupnico, med prevzemom oblasti in padcem Janševe vlade. To prav tako potrjuje tezo, da je Twitter zelo političen.

Slovenski politični prostor je značilno razklan na leve in desne. Kako se ta pola prikazujeta na Twitterju? 

Ko klasificiram profile, naredim tri razrede, levega, sredinskega in desnega, potem pa uporabnike, ki jim opredeljenost lahko določim, razvrščam po skupinah. Moje analize so pokazale, da je od Janševega prevzema oblasti občutno naraslo število desnih uporabnikov. Ne vem, kakšni uporabniki so prevladovali prej in kakšen je bil ton razprave, imam pa podatke, ki dokazujejo, da je tam prej prevladovala bolj leva stran. Zdaj sta strani precej enakovredno zastopani, če štejemo tudi pasivne uporabnike. Metapodatki še kažejo, da so predvsem starejši uporabniki organizirani v interesne skupine, ki se zanimajo za književnost, filme, znanost, šport in po analiziranju delujejo kot skupina, ker bolj ali manj komunicirajo med seboj. Zanimivo pa je, da obstaja veliko teh skupin, ki so usmerjene bolj levo ali sredinsko, na desni strani prevladujeta le dve skupini, ki v glavnem vsebinsko tvitata samo o politiki. Čudno je, da na eni strani obstaja taka porazdelitev na interesna področja kot v družbi, na desni pa obstajata le politika in šport. Iz tega potem izhaja sum o astroturfingu.

Se vam torej astroturfing ali praksa ustanavljanja lažnih profilov pod nadzorom političnih strank zdi naraščajoča težava na slovenskem Twitterju? 

Veliko teh sumljivih računov je pristnih v smislu, da za njimi stoji oseba z imenom in priimkom in ne operater, ki upravlja pet računov hkrati. Gre za človeka, ki je desno usmerjen, ima profil na Twitterju in je zaskrbljen, kam plove njegova država, teh je kar precej. Dosti računov na desnici, ki trobijo propagando, ni pristnih, so samo neka umetno ustvarjena trobila, ki zbujajo skrb pri drugih uporabnikih. To pa je bistvo astroturfinga. Ti profili so po tem, komu odgovarjajo, koga retvitajo in s kom komunicirajo, zelo skupaj, zato je lahko reči, da jih je velik del sintetičnih. Gre za neko programsko opremo, ki jo upravlja nekaj ljudi in skuša zbujati vtis realnosti. Takšne operacije imajo tudi Ukrajinci, Rusi in Izraelci, to ni nič novega. Razlika je v tem, da so bile pri nas te operacije izvedene precej slabo, ker jih je mogoče hitro zaznati. Vseeno pa mislim, da težava ne narašča.

Mehanizem za diskreditacijo je tak: eden od influencerjev SDS te retvita in objavi komentar, troli pa se spravijo nate in pade po tebi.

Ta navidezna resničnost na Twitterju je res lahko precej zavajajoča. Se vam to zdi huda težava na slovenskem Twitterju? 

Na našem Twitterju je precej prisotna neke vrste množična histerija. Na desni strani potekajo na primer razprave o tem, kako nas Robert Golob vodi v diktaturo in totalitarizem. Ljudje na desni tudi vztrajajo, da prihaja komunizem v slogu Severne Koreje, na levi strani je prisotna psihoza s fašizmom. Gre za neke vrste množični fenomen, kar pa ne izhaja iz analiz, temveč zgolj iz branja Twitterja. Pri tem ne moremo spregledati vloge propagande, ki se mi na desni zdi močnejša. Obstaja nekaj prominentnih desnih uporabnikov, ki širijo apokaliptične napovedi, kaj vsak najmanjši korak sedanje vlade pomeni za prihodnost države, in imajo dovolj sledilcev, ki se jim pustijo propagandirati. Poniževalno pa bi bilo reči, da so vsi na desni žrtve propagande, ker to ne more biti res. Če je hotela SDS ustvariti neko medijsko sprego, ki bi konvertirala del volilnega telesa v njena prepričanja, tako da bi ta mnenja njihovi mediji objavili, simpatizerji razširili, na koncu pa bi to mnenje dejansko imelo vpliv na volitve, ji to ni uspelo.

Twitter utegne biti precej sovražno okolje. Ste bili tudi vi deležni kakšnih napadov? 

Tam je veliko ljudi, ki te napadejo samo zato, ker si, ampak nisem doživel dosti neposrednih napadov. Vsakič, ko objavim kaj kontroverznega, je precej negativnih komentarjev, vendar veliko manj kot pri drugih.

Mehanizem za diskreditacijo je tak: eden od influencerjev SDS te retvita in objavi komentar, troli pa se spravijo nate in pade po tebi. Meni se to še ni zgodilo, največji odziv na desnici sem imel s tem, ko sem v šali objavil, da sem z eno roko spravil Gibanje Svoboda s Twitterja, saj so v enem od člankov o njegovem umiku z omrežja omenili tudi ugotovitve ene od mojih raziskav. Požel sem ogromno čestitk z desnice, ker niso ugotovili, da je šlo za ironičen tvit. Na Twitterju se z vsemi pogovarjam kulturno, zato to pričakujem tudi od tistih, ki si želijo pogovora z mano. Če pa je kdo nekonstruktiven, mu postavim ultimat, ko pravila prekrši prvič, komunikacijo prekinem.

Bo slovenski Twitter še naprej ostal tako političen? 

Kot sem omenil, je na Twitterju tudi veliko interesnih skupin, ki opravljajo svoj namen. Sam številne predloge za branje dobivam z angleškega Twitterja, sledim pisateljem in tuji strokovni javnosti, na slovenskem delu pa tega ni veliko, zato na njem sam nisem prisoten.

Kaj pa se vam zdaj zdi zanimivo področje raziskovanja Twitterja? 

Trenutno imam dve odprti področji. Eno je stilometrično ugotavljanje, za katerimi uporabniki stoji ista oseba, kar ugotavljam po slogu pisanja; to je skoraj končano. Že samo po slogu pisanja lahko namreč ugotovimo, ali je za dvema profiloma isti človek. Drugo področje je anomalija, ki sem jo na Twitterju zasledil v obdobju Cerarjeve vlade, ko je prišlo do neverjetnega povečanja dotoka uporabnikov na profil vlade, Mira Cerarja in večjih slovenskih medijev. Začelo se je zelo podobno kot pred letom in pol na desnici in nastalo je ogromno profilov. Ti so dobili tudi po 50 tisoč sledilcev, ki pa so bili ničvredni, saj niso prispevali niti enega tvita. Ta dotok sledilcev se je končal isti teden kot vlada Mira Cerarja. Zakaj se je to dogajalo in kdo je to delal, ne vem in se še trudim ugotoviti. To kaže, da dogajanje na Twitterju ni pogojeno s politično usmerjenostjo, saj takšni primeri obstajajo na obeh straneh.