Kaj storiti s policijo?

Od vseh državnih organov največje pretrese v zadnjem obdobju gotovo doživlja policija. Začelo se je z nastopom vlade Janeza Janše, ki se je nesrečno časovno ujemal z epidemijo koronavirusne bolezni. Janševa vlada se je medtem poslovila, epidemija pomirila, policija pa še ni ujela ravnotežja in je še vedno z mislimi pri politiki in s tem daleč od temeljnega poslanstva, ki pravi, da bi morala biti v »službi ljudi«.

Ko je marca 2020 oblast prevzela vlada Janeza Janše, na čelo policije ni postavila generalnega direktorja s polnim mandatom, pač pa je Antona Travnerja imenovala za začasni, največ polletni mandat vršilca dolžnosti. Po treh mesecih ga je imenovala za polni mandat, a ga po le dveh tednih zamenjala z novim vršilcem dolžnosti Andrejem Juričem. Tudi temu je zgolj podaljševala začasni mandat, dokler ga ni zamenjala z Antonom Olajem. Ta je bil v polni mandat imenovan neposredno s politične funkcije državnega sekretarja. Tudi vlada Roberta Goloba je Boštjana Lindava najprej imenovala za vršilca dolžnosti in mu potem zgolj podaljšala začasni mandat.

V nekaj več kot dveh letih in pol se je na čelu policije zamenjalo pet generalnih direktorjev oziroma direktoric, saj je bila pred tem obdobjem na čelu policije Tatjana Bobnar, ki je nedavno odstopila s položaja ministrice za notranje zadeve. In zdi se, da menjav na čelu policije najbrž še ni konec. Le polovico tega kratkega obdobja, 16 od 32 mesecev, je policija imela direktorja s polnim mandatom in polnimi pooblastili. Ko je Tatjana Bobnar v pismu premieru napovedala odstop, je zapisala tudi, da vidi politično odločitev vlade, »da policija daljši čas nima stabilnega vodstva, pravzaprav kot poskus njene destabilizacije in vzpostavitve pogojev, da bi bila (zopet) poslušna politiki«.

Zdaj že bivša notranja ministrica je dodala, da za depolitizacijo policije ne bodo dovolj zgolj kadrovske menjave, pač pa bo nujna »izgradnja novih demokratičnih procesov znotraj policije. Le ti lahko jamčijo, da bo policija delala za ljudi, strokovno, zakonito in ob upoštevanju človekovih pravic, in to ne glede na vsakokratno oblast.« Demokratizacija in depolitizacija policije po njenem mnenju »nista stvar zamenjave posameznih obrazov v policiji. Gre za postopen, počasen, zlasti pa strokoven proces, ki ga mora izpeljati policija sama. Depolitizacije policije se ni mogoče lotiti s pristopi, ki so sprva pripeljali do njene politizacije. Pri čemer politizacija policije ne pomeni, da so v policiji osebe, ki imajo določena politična stališča, ampak da obstajajo strukturni pogoji za to, da se policija lahko ukloni oblasti oziroma da jo oblast lahko zlorabi za svoje politične namene.«

Najmanj, kar ljudje pričakujejo od policije, je zakonitost policijskih postopkov. Kadrovanje pri tem ne bi smelo biti izjema.

Kaj bi bilo treba storiti in kakšna je prava pot naprej do dejanske in nujne stabilizacije represivnega organa, smo se pogovarjali z upokojenimi visokimi policijskimi funkcionarji. Njihovo glavno sporočilo je, da bodo nujni umiritev razmer, korak nazaj, ki ga bo morala narediti politika, in prelom s praksami zadnjih dveh let – skratka vse to, kar so volivci (koalicije) pravzaprav pričakovali, da se bo zgodilo.

»Potrebni bodo umiritev, trezen razmislek in spoštovanje zakonov. Kar se tiče kadrovskih menjav, smo včasih rekli, da ko pride nov šef, najprej potrebuje novo mizo, novo tajnico in nov fikus in potem čez pol leta bo verjetno že imel neke načrte, kaj in kako bi bilo treba postoriti. Tako je bilo včasih, morda je danes drugače, ne vem,« razlaga nekdanji poveljnik policije in veteran vojne za Slovenijo Alojz Kuralt, ki zdaj policijo spremlja le še od zunaj in se ne poglablja v aktualnopolitična razmerja. »Če bo šlo tako naprej, nismo daleč od tega, da bo imel vsak svoje zasebno križišče. Najprej bo treba najti ministrico ali ministra, ki se bo pripravljen s tem resno ukvarjati in se bo lotil stabilizacije policije in ne nazadnje tudi ministrstva.« Poleg tega, opozarja Kuralt, je skrajni čas, da se reši doslej nerešeno vprašanje, »do kam v policiji seže politika in kje se začne stroka. To resda ne velja le za policijo, velja pa zanjo še posebej. Treba bo zelo jasno potegniti to ločnico. In to niti ni tako težko, pogledati je treba recimo zgolj nemški model. Tam politika ne imenuje prvega moža policije, čeprav je ta potem seveda odgovoren ministru kot pri nas.« Kuralt še dodaja, da glavno vprašanje pri stabilizaciji policije ne more biti, »kdo bo koga odstavil in kam prestavil. Kdor uspešno dela, je zaradi mene lahko simpatizer kogarkoli in naj svoje delo opravlja naprej. Bistveni so rezultati dela, ne pa domnevna politična pripadnost. Tega se premalo zavedamo tudi sicer v življenju.«

»Namesto da bi fazi dvoletnega šoka sledila faza umirjanja in faza dejanskega urejanja policije, je sledil nov šok, ki je zopet pretresel vrste policije. Ljudje so prestrašeni in ne zaupajo nikomur več,« opozarja še en nekdanji visoki policijski funkcionar, ki ni želel biti imenovan. Ljudje, ki bi morali na delovnem mestu opravljati najodgovornejša dela, zdaj delajo zgolj tisto, kar je nujno potrebno in čakajo na naslednje kadrovske poteze. »Previdni niso zgolj policijski šefi, ki so se udinjali politiki pod prejšnjo vlado, ampak bolj ali manj vsi. Pravzaprav so verjetno še najbolj zaskrbljeni nad stanjem v policiji nepolitični, pravi strokovni policijski funkcionarji. Njihove skrbi ne bodo kar tako izginile. Kdo bo želel po vsem, kar se je zdaj zgodilo, prevzemati funkcije pod to vlado, če bo potem označen za Golobovega človeka in po menjavi oblasti na vrsti za mrcvarjenje?« Naš sogovornik opozarja, da bo vedno večja težava dobiti najboljše kadre na najodgovornejše strokovne položaje v policiji in na notranjem ministrstvu: »Velika težava je, če ljudje, ki so sposobni, imajo vizijo in avtoriteto, ne želijo zasedati odgovornih delovnih mest. To je hkrati odlična priložnost, da ta mesta zasedejo ljudje, ki se bodo spet brez težav udinjali politiki, in med njimi so tudi taki, ki bodo čez noč zamenjali barve. Prihodnost policije ni ravno svetla.«

A ker policija ni neki »drugorazredni«, obrobni in dejansko pogrešljivi državni organ, ki se lahko ustanovi ali razpusti, bo nekaj vendarle treba storiti, da njena prihodnost ne bi bila preveč temna. Navsezadnje gre za organ, ki v svoji najtemnejši podobi lahko postane orodje politike v boju z ljudstvom, čeprav naj bi tega policija sicer v prvi vrsti varovala. To smo v resnici deloma že spoznali tudi v času prejšnje vlade. »Seveda, obstaja pot naprej. Začne se s tem, da vlada na čelo ministrstva in policije imenuje ljudi, ki jim potem izkaže zaupanje in se ne vmešava več v njihovo delo in v izbiro najtesnejših sodelavcev. V tem primeru bi lahko vodstvo policije nadaljevalo stabilizacijo ali očiščenje policije, če želite. V miru in ne da politika neprestano zahteva to in ono, te in one kadrovske menjave in podobno.«

Ker policija ni neki »drugorazredni«, obrobni in dejansko pogrešljivi državni organ, ki se lahko preprosto ustanovi ali razpusti, mora njena stabilizacija biti resen in premišljen projekt.

Prav na to opozarja tudi upokojeni policist in policijski funkcionar Angel Čibej, ki meni, da trenutno »trpi celoten organ, trpijo naloge, ki naj bi jih policija izvajala. Vodstveni kadri v takih razmerah predvsem čakajo in spremljajo, kakšna bo v prihodnje njihova usoda, in zaradi tega tam životarijo, životari pa tudi organ kot tak.« Upokojeni visoki policijski funkcionar in generalni sekretar veteranskega policijskega združenja Sever Anton Pozvek pa meni, da je prava pot naprej pravzaprav takšna, kot sta jo zastavila donedavna notranja ministrica in v. d. generalnega direktorja policije Boštjan Lindav, in bi po njej veljalo nadaljevati tudi v prihodnje: »Pripravili so ustrezne spremembe zakona o organiziranosti in delu policije, ki predvidevajo, da bi se policija izvzela iz vsakokratnega političnega kupčkanja. Seveda niti to ne more biti vodotesno jamstvo, da se politika ne bo več vpletala v delo policije, a bil bi odličen temelj za začetek.« Pozvek dodaja, da bo umik policije iz polja političnosti nujen, »če si na dolgi rok želimo imeti stabilno policijo in varnost. Policija potrebuje organizacijsko in strokovno samostojnost. Kdorkoli jo bo prevzel, ga čaka trdo in mukotrpno delo v skladu z zakonodajo, tudi kar se kadrov tiče. Nič ne bo šlo na lahek način, če si slučajno kdo to tako predstavlja.«

Kako se bo Golobova vlada (v drugem poskusu) lotila urejanja slabih razmer v policiji, bo jasno dokaj hitro, po izbiri novega notranjega ministra ali ministrice in novega generalnega direktorja ali direktorice policije.