Kako so milijarderji dobili izgovor za pohlep in brezmejno bogatenje

Ameriški komik Tom Papa v svojem novem standup šovu Kakšen dan!, ki ga ponuja Netflix, dahne: »Ugrabimo nekaj milijarderjev. Zakaj pa ne? Imamo veliko problemov. Pet tipov pa ima ves denar tega sveta. Zgrabimo jih! Kdo pa nas bo ustavil? Nič nimam proti, da ste milijarder. Dobro vam gre! Trdo delate, spremenili ste svet. Lahko ste milijarder, toda le 24 ur. Če do jutra ne boste začeli deliti svojega denarja revnim, bomo prišli in vam ga vzeli.«

In kot se zdi, je Sam Bankman-Fried, kriptomagnat in ustanovitelj FTX, druge največje kriptoborze na svetu, slišal in razumel ta vic, saj je oznanil, da tako bajno bogati le zato, da bi lahko čim več denarja daroval za dobre namene – pač tistim, ki ga nujno potrebujejo. Letos junija je – s še nekaterimi drugimi filantropskimi milijarderji, Warrenom Buffettom, Billom Gatesom in MacKenzie Scott (eks Jeffa Bezosa) – obljubil, da bo daroval vsaj 50 odstotkov svojega premoženja, kar je bilo pravzaprav nepotrebno, če pomislimo, da je že prej prisegel, da bo daroval 99 odstotkov svojega premoženja. Ne še zdajle, vendar kmalu – v prihodnosti. Zdajle to bogastvo še potrebuje, da bi lahko ustvaril še večje bogastvo, tako da bi lahko potem daroval še več, veliko več, kot bi daroval zdajle (na vrhuncu je bil težak 26 milijard dolarjev). Navijajmo zanj – kar je njegovo, bo nekoč naše! Kmalu! Podpirajmo ga – ker bo vse daroval! Omogočimo mu, da čim bolj obogati – ker bo potem toliko več daroval! Kdor ga bo pri bogatenju oviral, je nečloveški! Kdor mu bo gledal v zobe, bo človeštvo prikrajšal za blaginjo, srečo in napredek!

Vse to je bil kakopak le nateg, totalni, velikanski, gromozanski nateg, blef stoletja, ki se je videl iz letala. Celo z Marsa, če hočete. A da ne bo kakega nesporazuma: vse – od medijev in stebrov družbe do institucij – je nategnil na odprti sceni. Recimo: vsi so padli na njegovo mitologijo. To pomeni, da so nenehno ponavljali, da živi zelo skromno, tako rekoč asketsko, da se vozi s staro, zmahano toyoto corollo, da spi v sedežni vreči ali na kavču (pri prijateljih) in da ima devet sostanovalcev ( ja, cimrov). Vsi so rekli: evo, tip resno misli – predan je svoji misiji! To, da živi tako asketsko, dokazuje, da bo svoje bogastvo res razdelil med ljudi! Zakaj bi se sicer vozil s toyoto corollo? Zakaj bi spal v sedežni vreči? In zakaj bi imel devet cimrov? Logično – ustvariti hoče čim več, da bi lahko čim več daroval! Svetnik.

Ja, vozil se je s toyoto corollo – ko je poziral. Sicer pa se je vozil z zasebnim letalom. Ja, spal je v sedežni vreči – ko je poziral. Sicer pa je spal na Bahamih – v razkošnem, ekstravagantnem 40-milijonskem stanovanju. Zdaj tudi lažje razumete, zakaj ima lahko devet cimrov. Njegov bahamski stanovanjsko-nepremičninski kompleks je bil vreden 300 milijonov dolarjev, a s tem ni bilo nič narobe – novi sodelavci, ki so prihajali na Bahame, so takoj dobili udobno stanovanje. Ni se jim bilo treba loviti, pa tudi časa jim ni bilo treba zapravljati z iskanjem stanovanja – takoj so lahko začeli delati in ustvarjati milijone in milijarde, ki jih bodo potem filantropsko darovali!

Ko so poročali, da ima jahto, ni tega nihče verjel. A če jo že ravno ima, toliko bolje – lahko jo bo prodal in še toliko več daroval. Nič, kar je počel, ni bilo sporno ali moteče – vse je počel le zato, da bi lahko čim bolj obogatel in čim več daroval. Njegovi interesi so bili naši interesi. Tu ni bilo nobenega tveganja. Njegova agresivnost je bila darilo. Bolj ko bo agresiven, bolj bo obogatel – bolj ko bo obogatel, več bo lahko daroval.

Finančne elite stalno iščejo filozofije in ideologije, ki jim prikimavajo – in ki jih legitimirajo. Filozofije in ideologije, ki jim šepetajo: prav imate!

Ko se je izvedelo, da zaposlene sili v neskončno nečloveško garanje, v brezmejne nadure, v brutalno, avtodestruktivno ugonabljanje, so vsi le skomignili: pa kaj? Toliko bolje za človeštvo – več ko bodo delali, več bodo ustvarili, in več ko bodo ustvarili, več bodo lahko darovali! Človeštvo z njihovim garanjem in njihovo produktivnostjo le pridobi. Če se pri tem čutijo ponižane in razžaljene (in če zaradi tega potrebujejo zdravnike in terapije), nič hudega – njihovo trpljenje je tako dobrodošlo kot bogastvo, ki ga ustvarjajo in ki ga bo Sam Bankman-Fried potem daroval. Skoraj v celoti. Zase bo obdržal le odstotek. Toliko, da bo imel za toyoto in sedežno vrečo.

Učinkoviti altruizem

A kot rečeno – ni bilo večje laži. Vse to je bil le nateg. Strašna prevara. Še več: nova »Ponzijeva shema«, s katero je tridesetletni Sam Bankman-Fried, alias SBF, nategnil investitorje. Milijarde so nenadoma sprhnele. Kriptoborza FTX je – v slogu banke Lehman Brothers – bankrotirala, bankrotiralo pa je tudi več kot sto podjetij, povezanih z Alamedo, Bankman-Friedovo trgovalno korporacijo. Jasno, propadli so tudi vsi njegovi razvpiti dobrodelni skladi (FTX Foundation, Future Fund). SBF se je igral z milijardami, depoziti investitorjev – in jih zaigral. Svoje finančne igrice je zavaroval z denarjem investitorjev – in vse je šlo k vragu. Investitorji – in bilo naj bi jih okrog milijon – so izgubili denar, prihranke. O poslovni etiki, ki jo je tako slavil in oznanjal SBF, ni bilo ne duha ne sluha. To, kar je govoril o poslovni etiki, je bilo res, kot je rekel po debaklu, »le bedasto sranje« (Kelsey Piper, novinarki portala Vox, je tedaj celo cinično pisal: »Ko jebe regulatorje!«).

Ko je odstopil, je novi direktor kriptoborze FTX, nekakšen stečajni upravitelj, ki je nekoč menedžiral Enron (po kolapsu, se razume), rekel, da tako slabega korporativnega nadzora in tako netransparentnih financ še ni videl. SBF, prepričan, da lahko počne, kar hoče, je denar metal skozi okno. In ko ga ni metal skozi okno, ga je metal v svoj žep.

Da bi lahko počel, kar hoče, in da bi lahko nemoteno in čim prej bogatel, si je omislil ultimativno kritje – prilepil se je namreč na filozofijo učinkovitega altruizma (effective altruism), ki so jo spletli tehnokratski filozofi Peter Singer, William MacAskill, Nick Bostrom in Toby Ord, prepričani, da je treba trpljenje v svetu čim bolj zmanjšati, a da je treba to storiti na učinkovit način. Ne, učinkoviti altruisti niso navadni altruisti: delati hočejo dobro, deliti denar, delovati filantropsko, toda na učinkovit način. Na najvplivnejši način. In seveda: na merljiv način. Ker hočejo denar deliti in darovati pametno, smiselno, logično in predvsem učinkovito, stalno merijo doseg in domet svojih donacij. Hočejo statistične dokaze, da njihove donacije res učinkujejo. In vedeti hočejo, kako učinkovite so. Matematiko, ki jih je pripeljala do bogastva, hočejo uporabiti tudi pri filantropski delitvi tega bogastva. Dovolj je neoptimalnega trošenja! Dovolj je metanja denarja stran! Zato so izdelali metodologijo za izračun učinkovitosti filantropske donacije. In zato nenehno iščejo najučinkovitejše in najvplivnejše poti do cilja. Najraje imajo donacije, ki imajo velik učinek. Zanje ni dobra kar vsaka »dobra stvar«. Tako kot ljubijo investicije z velikim donosom, ljubijo donacije z velikim impaktom. Recimo: podsaharskim in drugim deželam, v katerih razsaja malarija, darujejo mreže, ki ljudi ščitijo pred komarji. Mreže so relativno poceni, učinek pa je zelo velik – te mreže rešijo veliko življenj.

Milijarderji, ki hočejo čim bolj obogateti, da bi lahko potem čim več delili in darovali, so po novem postali kar utelešenje etičnosti in racionalnosti.

Organizacija GiveWell, ena izmed temeljnih ustanov učinkovitega altruizma, je izračunala, da je samo leta 2021 s tem rešila 36 tisoč življenj. Takšno filantropsko doniranje – ožarjeno s tipično zahodnjaškim belskim mesijanskim kompleksom – je ideal učinkovitega altruizma. V sodobnem kapitalizmu ni strukturnih problemov, ki bi jih bilo treba rešiti – edini problem so komarji.

Obscenosti v imenu skupnega dobrega

Sam Bankman-Fried, Bernie Madoff kriptosveta, eden izmed največjih donatorjev demokratske stranke, ki je na letošnjih kongresnih volitvah lansiral in financiral celo prvega političnega kandidata učinkovitega altruizma (povsem anonimnega in neizkušenega političnega novinca, ki pa se v Oregonu kljub 11-milijonski kriptoinjekciji ni prebil), je milijarder, ki so ga vsi slavili in hvalili. Vsi so mu zaupali – ker je hotel bajno obogateti, da bi lahko to bajno bogastvo daroval za dobro človeštva. Nihče mu ni oporekal. Le zakaj bi mu? Človeka, ki hoče čim bolj obogateti, da bi lahko čim več daroval, je treba spoštovati in bodriti. Ultrabogatašu, ki hoče svoje ultrabogastvo deliti in darovati, je treba stati ob strani. V dobrem in slabem. Še toliko bolj, ker ni imel nič proti strožjemu in boljšemu reguliranju trgovanja s kriptovalutami. Običajno se podjetniki upirajo reguliranju – SBF ga je navdušeno odobraval. Vsaj tak vtis je ustvarjal. Hotel je reguliranje. Hotel je nadzor. Hotel je transparentnost. Hotel je korporativno etiko. Hotel je pravno državo. Hotel je čiste račune. Kaj drugega pa bi pričakovali od mladega benevolentnega genija, ki hoče čim prej zaslužiti čim več, da bi lahko čim prej čim več daroval?

SBF, sin dveh stanfordskih profesorjev, diplomant ugledne univerze MIT (Massachusetts Institute of Technology), je postal poster boy novega obraza kapitalizma – altruističnega, dobrodelnega, sočutnega, solidarnega. Kapitalizma, ki misli na skupno dobro. Kapitalizma, ki misli na skupno prihodnost. SBF je bil upravičen do vseh tistih milijard. Tisti, ki so delali zanj, so sveto verjeli, da bodo z bogastvom, ki so ga ustvarjali, spremenili in izboljšali svet. Na vsak način so hoteli biti altruistični in učinkoviti.

To, da je SBF – milenijski fantazist, boy wonder z naslovnic, »čista desetka« – izgledal kul, da je bil skuštran, v ceneni majici in kratkih hlačah, da je bil povsem vsakdanji, prizemljen in skuliran, da je deloval neformalno in da je na poslovnih sestankih igral videoigrice, so bili dokazi, da je »naš« in da mu gre res za boljši svet. Ali kot je ponavljal: »Če hočeš zares donirati, potem moraš zaslužiti, kolikor je mogoče, in darovati, kolikor je mogoče.« SBF se je skril za filozofijo učinkovitega altruizma, ki je legitimirala in naturalizirala vse njegovo početje – vedno je lahko rekel, da to počne v imenu skupnega dobrega. In vsi so verjeli, da je SBF naša prihodnost, da so torej naša prihodnost milijarderji, ki morajo nujno čim bolj obogateti, da bi lahko potem svoje bogastvo delili in darovali. Še huje: milijarderji, ki hočejo čim bolj obogateti, da bi lahko potem čim več delili in darovali, so po novem zveneli kot utelešenje etičnosti in racionalnosti. Nič čudnega, da se jim kljub vsem krizam, katastrofam in polomijam nič ne zgodi – in da finančne elite še naprej ostajajo nedotakljive. In nepogrešljive.

Razlog več, da so finančne elite – od Sama Bankman-Frieda, Elona Muska, Dustina Moskovitza, Petra Thiela, Vitalika Buterina, Bena Dela in Jaana Tallinna do stebrov mogočne investicijske družbe Sequoia Capital – tako strastno sprejele filozofijo učinkovitega altruizma. Le kako je ne bi, če pa legitimira vse obscenosti sodobnega realkapitalizma.

Obscenost št. 1: delavce je treba plačevati bedno, mizerno – da bi imeli milijarderji čim nižje stroške dela in da bi lahko čim več delili in darovali. Nižje ko bodo plače, višje bodo donacije!

Obscenost št. 2: delavce je treba gnati, delati morajo noč in dan, stahanovsko morajo garati – da bi lahko milijarderjem ustvarili čim večje bogastvo, ki bi ga bilo mogoče deliti in darovati.

Obscenost št. 3: davki morajo biti čim nižji, milijarderje in kapital je treba davčno čim bolj razbremeniti – da bi lahko milijarderji čim bolj obogateli ter potem čim več delili in darovali. Finančne elite so itak prepričane, da jim davkov ni treba plačevati, ker filantropsko darujejo. Ali kot pravijo: nič nimamo proti davkom, samo mi hočemo določiti, kam in komu bo šel naš denar! Hočemo, da je koristno – no, učinkovito – porabljen!

Obscenost št. 4: kapitalu je treba omogočiti neskončno rast, milijarderjem je treba omogočiti brezmejno bogatenje – da bi lahko čim več delili in darovali. Ja, kot bi rekel Gordon Gekko, protagonist Stonovega Wall Streeta: »Pohlep je dober!« Obscenost št. 5: ekonomska neenakost je globoka, strašna, pogubna, rekordna, revni so čedalje revnejši, bogati pa čedalje bogatejši, a to je dobro – milijarderji lahko tako več delijo in darujejo.

Obscenost št. 6: finančne elite lahko počnejo, kar hočejo, dovoljeno jim je vse, nekaznovano in brez slabe vesti lahko kršijo vse zakone in vsa pravila, cilj posvečuje sredstva – bolj ko se s tem okoristijo, več lahko delijo in darujejo.

Prihodnost prihodnosti

Finančne elite stalno iščejo filozofije in ideologije, ki jim prikimavajo – in ki jih legitimirajo. Filozofije in ideologije, ki jim šepetajo: prav imate! Še pred nekaj leti so slavile trickle-down efekt: bogatašem je treba pustiti, da čim bolj bogatijo, ker bo potem njihovo bogastvo »pronicalo« navzdol, k nižjim slojem. Davke jim znižajte ali kar odpišite – in če se znajdejo v težavah, naj jih država reši z davkoplačevalskim denarjem! Da bo lahko njihovo bogastvo »pronicalo« navzdol, k nam.

Z učinkovitim altruizmom so finančne elite dobile filozofijo, ki jim pravi: povsem moralno je, da življenje posvetite bogatenju! Sam Bankman-Fried je življenje posvetil bogatenju. Celo kriptoborzo FTX je ustanovil le zato, da bi lahko čim prej obogatel in čim prej bogato daroval. Elon Musk, novi lastnik Twitterja, ki je v konceptu dolgoročnosti prepoznal svoj svetovni nazor (na veliko MacAskillovo žalost), pravi, da je SpaceX – njegov vesoljski program, ki naj bi elite preselil na Mars – tak učinkovito altruistični projekt, »luč zavesti« in »življenjsko zavarovanje« za človeštvo.

A sodobne finančne elite so filozofijo učinkovitega altruizma, napol gibanja, napol religije, ki ima zelo razvejeno – pretežno belsko, moško, anglosaško, ekskluzivno, ne ravno ne vem kako diverzificirano – mrežo skladov, nepridobitnih organizacij, platform, inštitutov in forumov (GiveWell, EA Funds, 80,000 Hours, Giving What We Can, Open Philanthropy, Future of Life Institute, Future of Humanity Institute, Centre for the Study of Existential Risk, Centre for Effective Altruism, Longview Philanthropy, Longtermism Fund, Effectivealtruism.org ipd.), sprejele tudi zato, ker vključuje koncept dolgoročnosti (longtermism; izraz sta skovala MacAskill in Ord), ki od altruističnih milijarderjev terja, da čim več bogastva investirajo v »ambiciozne« dolgoročne projekte – v projekte, ki zadevajo prihodnost, projekte, ki so stvar prihodnosti, projekte, ki bodo izboljšali prihodnost. Ali bolje rečeno: koncept dolgoročnosti, sicer kulturna prisvojitev staroselskih filozofij (recimo »načela sedme generacije«), od učinkovitega altruista terja, da mastno obogati in s tem pomaga prihodnosti. Ergo: kako lahko najbolj pomagaš prihodnosti? Tako, da čim bolj obogatiš – tu in zdaj! Res čim bolj! Kolikor se le da! Magari na kaotičen in nevaren način.

Vsi ti altruistični milijarderji, ki namesto konzerviranega fižola kupujejo cenejšega, posušenega, da bi lahko čim več donirali, skrbijo predvsem zase – za svojo blaginjo.

Koncept dolgoročnosti pa se tu šele začne: če hočemo biti altruistični in učinkoviti, potem moramo poskrbeti za maksimalno srečo ljudi v daljni prihodnosti – potemtakem vseh tistih milijard in milijard in bilijonov ljudi, ki se sploh še niso rodili in ki se ne bodo rodili še na tisoče in milijone let. Če pa hočemo, da se rodijo, moramo poskrbeti, da človeštvo ne bi zdajle, v živi in vprični sedanjosti, slučajno izumrlo. »Glavna moralna prioriteta našega časa je, da pozitivno vplivamo na dolgoročno prihodnost,« pravi MacAskill, avtor letošnjega bestsellerja Kaj dolgujemo prihodnosti (What We Owe the Future).

Vsi ti milijarderji mislijo, da počnejo natanko to, ko investirajo v daljno, utopično prihodnost. V kaj najraje investirajo? V projekte, s katerimi bi preprečili, da bi človeštvo v prihodnosti požrli bodisi parazitski virusi ali računalniki. Ker verjamejo v Bostromov dictum, da se računalniki razvijajo hitreje kot mi in da nas bodo slej ko prej požrli, hočejo poskrbeti, da virusi in računalniki ne bi požrli prihodnosti (no, Bostrom je transhumanist, ki upa, da bo s pomočjo tehnologije živel večno, in ki verjame, da bodo ljudje v prihodnosti le še računalniške simulacije, če niso to že zdaj). Zato investirajo v projekte, ki preprečujejo razmah biološkega »hazarda« (z jedrsko vojno vred) in nekontrolirani razvoj umetne inteligence, ki bi se lahko uprla človeku ali pa bi lahko tiranom in avtokratom omogočila, da prevzamejo oblast, uvedejo totalni orwellovski nadzor nad družbo in zatrejo svobodo, s svobodo trga in brezmejnega bogatenja vred. Umetno inteligenco, pametnejšo od človeka, skušajo preleviti v silo »dobrega«. V nekaj »relevantnega in robustno pozitivnega«, kot bi rekel MacAskill, ki je mlade spodbujal, naj se zaposlijo na Wall Streetu ali v naftnih družbah, da bodo lahko dobro zaslužili in veliko donirali. In tehnoutopični milijarderji, ki se imajo za učinkovite altruiste (in ki hočejo prihodnosti omogočiti, da izživi ves svoj potencial, ne pa da tehnološko stagnira), se čedalje bolj ogrevajo prav za te »futuristične« projekte – celo bolj kot za protikomarske mreže in vitaminske dodatke.

Pretveza za pohlep

Trik je na dlani: altruistične milijarderje, vernike v tehnokratsko družbo in apokaliptike, zanimajo problemi daljne, abstraktne, marsovske, sci-fi prihodnosti, niti malo pa jih ne zanimajo sodobni problemi – recimo strukturni problemi realkapitalizma, s katerim sami tako obsceno in deregulirano bogatijo. Umetna inteligenca in biološki patogeni organizmi, ki bi lahko udarili v daljni prihodnosti (morda leta 3316), imajo prednost pred realnimi, dejanskimi, sedanjimi problemi, ki jih povzroča patološka, apokaliptična »inteligenca« sodobnega realkapitalizma.

Ali kot pravi Rebecca Ackermann (MIT Technology Review): »Po tej logiki imamo do bilijonov ljudi, ki se še niso rodili, večjo moralno obveznost kot do milijard živih ljudi.« Najprej je treba poskrbeti za tiste, ki se bodo rodili šele čez tisoč let, potem pa za »nas« – če bo kaj ostalo. Problemi ljudi, ki se bodo rodili v daljni prihodnosti, so pomembnejši od problemov ljudi, ki živijo in trpijo danes. Njihov agregat sreče je pomembnejši od našega agregata tesnobe in negotovosti.

Zato niti ne preseneča, da učinkovitih altruistov, ki so takoj posvojili MacAskillov dictum, da »prihodnji ljudje štejejo«, ne zanimajo podnebne spremembe – ker so preveč vezane na sedanjost (če se altruistični milijarderji že ukvarjajo s sedanjimi problemi, potem se ukvarjajo z živalskimi pravicami). Ker so preveč realen problem. Ker milijarderjev, ki so si že zgradili razkošna »protiatomska« zaklonišča, ne ogrožajo (milijarderji bodo preživeli in svoje genialne, mesijanske, evangeljske, superpodjetne gene odnesli v prihodnost). In ker preveč zadevajo strukturo sodobnega realkapitalizma – in njeno politiko neskončne rasti in brezmejnega bogatenja. Pri podnebnih spremembah bi prehitro naleteli nase. In na potrebo po donacijah in projektih, ki bi se ukvarjali s strukturnimi problemi sodobnega realkapitalizma – recimo ekonomsko neenakostjo. Ko pridemo do podnebnih sprememb, ekonomska neenakost nenadoma ne izgleda več tako učinkovito in altruistično. Tako kot ne izgledajo več učinkovito in altruistično magnati, ki se hočejo znebiti čim več okoljskih regulacij. In ki ne opazijo stanovanjske problematike. In ki so apatični do globalne prehranske negotovosti. In ki kompleksnosti sodobnega sveta sploh ne razumejo.

Vera, da boš z donacijo preprečil katastrofo čez milijon let, je tako nora kot vera, da je bolje donirati silam, ki bodo ustavile upor robotov in umetne inteligence, kot pa lokalni bolnišnici.

O tem, kaj so družbene prioritete, torej odločajo milijarderji – elite, peščica špekulantov, oportunistov, libertarcev, hazarderjev in črnoborzijanskih avanturistov, obsedenih z evangelijem učinkovitega altruizma, ki jim daje licenco za ubijanje. Okej, licenco za brezmejno bogatenje. In neskončno rast.

Filozofija učinkovitega altruizma, nova himna Silicijeve doline in metafora neoliberalnega kapitalizma, je le politično orodje finančnih elit in popolna pretveza za pohlep.

Filozofija učinkovitega altruizma, prežeta s konceptom dolgoročnosti, vsem tem bogatašem, ki naj bi s svojim brendom doniranja testirali brezmejno moralnost sodobnega kapitalizma in ki so nevarnejši od »inteligentnih« robotov (logika učinkovitosti, ki jo zagovarjajo, jih tudi hitro pripelje do fašistoidno-evgeničnega sklepa, da je reševanje življenj na Zahodu pomembnejše od reševanja življenj v deželah tretjega sveta), omogoča, da »pozabijo«, da so bajno obogateli na račun drugih. Sam Bankman-Fried je milijarde mlatil brez slabe vesti. Lahko je plenil, kolikor je hotel. Da je to lahko počel brez slabe vesti, mu je omogočila prav filozofija učinkovitega altruizma, lukrativna kot davčne oaze in ekonomska neenakost. S svetom in ljudmi se je igral brez slabe vesti, ker mu je hrbet ščitila filozofija učinkovitega altruizma. Če bi se igral in metal kovanec, tako da bi polovico časa podvajal vrednost sveta, polovico časa pa bi ga uničeval, bi še kar naprej igral in metal kovanec, je rekel v podkastu ekonomista Tylerja Cowna.

Sociopati novega sveta

Filozofija učinkovitega altruizma, nova himna Silicijeve doline in metafora neoliberalnega kapitalizma, ki ustvarja nove in nove načine za siromašenje ljudi in uničevanje planeta, je politično orodje finančnih elit in popolna pretveza za pohlep, saj milijarderjem daje občutek, da bogatijo na znanstveni in filozofski osnovi – in da bogatijo v dobro človeštva. Ta filozofija jim zagotavlja status quo, saj sporoča: v prihodnosti se ne bo nič spremenilo! Svoje bogastvo, svoje milijarde boste lahko obdržali! Nihče vam jih ne bo odtujil ali jih nacionaliziral! Zato se tako bojijo, da bi kaka katastrofa ogrozila ali pokopala prihodnost njihovega bogastva. In zato se tako bojijo, da bi se umetne inteligence polastili tirani in avtokrati – ker bi lahko potem nacionalizirali njihove milijarde. In zato umetno inteligenco razglašajo za največji problem sodobnega sveta. Timnit Gebru, ameriška računalniška znanstvenica, je učinkovitim altruistom, ki mislijo le na sci-fi scenarije, ne pa tudi na resnične ljudi, resničen svet in resnične strukturne probleme sodobne družbe, tvitnila, da »hočejo le upravičiti svoje bogatenje v času, ko drugi ljudje stradajo«.

Vsi ti altruistični milijarderji, privilegirani zahodnjaki, ki namesto konzerviranega fižola kupujejo cenejšega, posušenega, da bi lahko čim več donirali, pod pretvezo skrbi za prihodnost skrbijo predvsem zase – za svojo blaginjo, za varnost svojih milijard. Na vsak način jih hočejo zaščititi pred nepredvidljivo in srhljivo prihodnostjo. In na vsak način hočejo zaščititi skorumpirani realkapitalistični sistem, ki jim omogoča, da »ustvarjajo« milijarde – in da sami odločajo, kaj so družbene prioritete in kaj ne, katere probleme je treba rešiti in katerih ne, komu je treba pomagati in komu ne, kaj je moralno in kaj ne, kam naj gre denar in kam ne, kdo je upravičen do donacij in kdo ne, kdo si zasluži srečo in kdo ne.

Nekaj sociopatskega in antidemokratičnega je v tem, kakor je tudi nekaj sociopatskega in antidemokratičnega v tem njihovem igranju boga, tej »vizionarski« izgradnji učinkovitega in altruističnega sveta, v katerem bodo njihove milijarde na varnem in v katerem bodo lahko večno bogati in privilegirani.

Poleg tega: kdo sploh pravi, da imajo lahko dobra dejanja čez tisoč ali milijon let nujno pozitivne, srečne posledice? Kaj pa vemo, kakšen učinek bodo imele naše donacije čez tisoč ali milijon let? Kaj če bodo z donacijami ljudem, ki bodo živeli čez tisoč ali milijon let, kršili pravice teh ljudi? Kaj če bodo z donacijo, s katero naj bi v prihodnosti preprečili katastrofo, to katastrofo povzročili? In seveda – kaj če s tem, ko donirajo za prihodnost, povzročajo katastrofe danes? Kaj če zaradi ignoriranja podnebnega kaosa čez tisoč ali milijon let ne bo nikogar več?