Za vedno izbrisani

Pred dnevi je v požaru v prikolici za kampiranje, ki je stala med vrtički v Stegnah, umrl Zoran Tešanović, ki je bil leta 1992 skupaj z več kot 25 tisoč ljudmi izbrisan in je čez noč nepovratno izgubil osnovne človekove pravice.

Ko je februarja letos spregovoril za Amnesty International Slovenije, je dejal, da že več let ob pomoči prostovoljcev živi v omenjeni prikolici. Takole je opisal svoje življenje: »Pred izbrisom sem imel stojnico na ljubljanski tržnici, lepo življenje sem imel. Zdaj živim v prikolici. Kralji ulice so mi prinesli nekaj stiropora, da je topleje, na streho so mi dali polivinil. 26 let nisem imel nobenih dokumentov, zdaj imam začasno prebivališče.« Na zemljišču v lasti Darsa, kjer so vrtički, je živel najprej v baraki, potem v prikolici za kampiranje, brez vode, elektrike, ogrevanja. Njegovo zdravstveno stanje se je (tudi) zaradi pomanjkanja zdravstvene oskrbe iz leta v leto slabšalo, zaradi zloma noge je bil zadnja leta skoraj nepokreten. Njegovo »domovanje« na tej lokaciji je pogorelo že drugič. Le da se mu tokrat ni uspelo rešiti.

Pokojni Tešanović je bil srbski državljan, ki je v Sloveniji neprekinjeno živel od leta 1978. Njegovo življenje se je, kot vsem izbrisanim, obrnilo na glavo leta 1992, ko mu je poosamosvojitvena oblast odvzela status stalnega prebivališča. Po dveh desetletjih domačih in mednarodnih sodnih bitk je Evropsko sodišče za človekove pravice potrdilo, da je šlo za sistematično kršitev človekovih pravic, in zapovedalo popravo krivic. Ta je bila neiskrena in nepravična, status je bil povrnjen le polovici izbrisanih, minimalne odškodnine je dobilo še precej manj ljudi. Nekatere, tudi Tešanovića, pa je poprava obšla.

Katarina Vučko z Mirovnega inštituta pojasnjuje, da so z njim prvič prišli v stik leta 2015, ko so se roki za zahtevo po povrnitvi nezakonito odvzetega statusa stalnega prebivališča že zdavnaj iztekli. Izbrisani so namreč po zakonu to možnost imeli le med letoma 2010 in 2013. Tešanović je torej 22 let po izbrisu v Sloveniji še vedno prebival brez dokumentov in brez pravic. »Živel je zelo odmaknjeno življenje, na robu, mislim, da niti pravi čas ni dobil informacij, da bi lahko zahteval povrnitev statusa. In ni edini, zadnja leta smo izvedeli za kar nekaj ljudi, ki so bili izbrisani in so v Sloveniji živeli vsa ta leta in jim ni uspelo pravočasno zaprositi za povrnitev statusa. Zakon je bil časovno zaprt, kar je nelogično in nepošteno. Da je triletni rok prekratek, smo ves čas opozarjali, saj je šlo za popravo, ki je potekala 20 let po storjenih krivicah,« pojasnjuje Katarina Vučko.

»Zato smo se odločili za edino preostalo, dolgotrajno pot urejanja njegovega pravnega položaja in vložili prošnjo za dovolitev zadrževanja. Gre za pot, po kateri na podlagi nenehnega podaljševanja dovolitve za zadrževanje in potem začasnega prebivanja posameznik lahko po sedmih letih najprej zaprosi za dovoljenje za stalno prebivanje. V njegovem primeru bi se to zgodilo maja prihodnje leto.«

Zoran Tešanović je umrl sam, brez vsega, umrl je grozne smrti le nekaj mesecev, preden bi lahko zaprosil za pravni status, ki mu ga je Slovenija nezakonito odvzela tri desetletja pred tem.