TV komentar / Nedotakljivi

Premier Robert Golob je pred volitvami dajal vedeti javnosti nekaj: da ve, kdo je kdo v energetiki, da ve, kako se denar v energetiki meče skozi okno, da ve, kdo si deli denar, kdo služi, kdo blefira, vedeli smo, da je tudi on del te igre, ne nazadnje je v svoji prvi javni službi ob prelomu tisočletja v veliki meri zasnoval to energetsko hobotnico. Javna skrivnost je, da je v tistih časih pri tem dobro sodeloval z Andrejem Vizjakom iz SDS, nekako je šlo za delitev prihodnjih koristi in medsebojno varovanje hrbta. Vsi so bili vpleteni v nastajanje te hobotnice, a naj kaže danes Golob še tako vztrajno na SD in SDS, ki da sta bila velika igralca, češ, tam so ti fantje kverulantje, vsi vemo, da je sam stal med njimi – bil je nedotakljivi člen te verige. Pa ne le on.

Lahko bi rekli, da so bile v Sloveniji štiri velike zgodbe. Prva je bila trgovina z orožjem. Druga je bila pidovska privatizacija. Tretja je bila privatizacija energetike v to neko sivo meglo, kjer se vsi vedejo, kot da so zasebni sektor, a jim država vedno krije hrbet (in država je seveda vedno investitorka in garantka). In četrta je privatizacija zdravstva, kjer je enaka siva megla, vsi bi služili kot zasebniki, ampak investicije in plače bo pa zagotavljala država, vsi bi govorili o javnem zdravstvu, dejansko pa ga vsak dan po malem privatizirajo.

Ampak ok: verjeli smo namreč Golobu, da je dovolj zaslužil, da je njegova osebna blagajna zadovoljena, da tudi sam ve, da tako ne gre več, da je dovolj tega, da so plače in nagrade v energetiki, ki je državni posel, tako ekscesne, da je dejansko vse skupaj en velik ekcem, če ne gnojna bula – da bo torej naredil red v energetiki. A kaj se dogaja zdaj? Saj preživimo to, morda celo razumemo, da je dal Golob za prvega človeka HSE postaviti svojega prijatelja, ampak zakaj si je spet treba dvigniti plačo? Je 12.600 evrov na mesec, kot je dobival njegov predhodnik, premalo? In to v podjetju, v katero država pošlje polmilijardno dokapitalizacijo? Na eni strani nam Golob govori tako verodostojno o energetski krizi, doma imamo nižje temperature, ker mu verjamemo – za to, da si vsaka nova uprava najprej malce popravi plačo? Pri čemer novi predsednik uprave Tomaž Štokelj pojasnjuje, da na to ni imel vpliva, češ, tak je sistem. Zakaj potem imamo nadzornike? Niso mogli reči: ampak plača ostane pa enaka, smo namreč sredi energetske krize.

In ne, ne da se nam spet poslušati o tastih, ženah najboljših prijateljev, svakih in bratrancih. Smo se naposlušali že v času prejšnje vlade. Res ne gre brez tega?

Novinarka Anja Šter je opravila s svojim prispevkom izjemno podlago, nam razgrnila preteklo in sedanje ravnanje v energetiki, nato pa je tudi Erika Žnidaršič – zelo dobro pripravljena – razkrivala dejansko stanje in blef znotraj slovenske energetike. In ko smo nehali gledati, nas je imelo, da bi doma izključili glavno varovalko. Ker imamo mi, plačevalci, dovolj tega, da plačujemo tem elektrofantom te ekscesne plače, tečaje varne vožnje, seminarje duhovne rasti in druge relaksacije za nedorasle moške (obeh spolov).

Čakamo, da Golob naredi, kar je obljubil. Za zdaj elektrofešta še kar traja. Res dobra Tarča.