Takoj se vrnem

Opravičiti se moram za besedilo z začetka pandemije. Za Mladinine Alternative sem po prvih mesecih lock-downa napisala dolg članek Mučiteljica, šef menze, persilozaver in mačka po imenu Jazzy. V njem sem opisala življenje naše štiriinpolčlanske družine (dva samozaposlena umetnika srednjih let, dva tretješolca in mačji mladiček) med prvim koronskim zaprtjem. Popisala sem vse čudovite projekte, ki smo jih z otroki ustvarjali. Pa še kup naših lepih fotografij sem dodala. Celo mačka je bila na njih za požret luštkana. Tekst se konča tako: »Vem, da se vračamo v realnost. Ampak ta dva meseca pobega sta bila verjetno ena najboljših v mojem življenju.« Veliko ljudi mi je povedalo, da so se v tem tekstu prepoznali. Veliko ljudi mi je tudi povedalo, da se med zaprtjem niso imeli tako dobro. Da niso imeli te ugodnosti, da bi bili doma, ali da niso imeli moči in denarja, da bi se igračkali. Veliko ljudi mi ni nič povedalo in so si mislili svoje. V tistem članku sem sicer zapisala, da se zavedam, da nam nihče od bližnjih ni umrl zaradi covida in da midva nisva bila življenjsko ogrožena tako kot recimo medicinske sestre ali skrbniki v domovih za ostarele. Da se zavedam, kako je tretji razred osnovne šole veliko lažje delati od doma kot recimo prakso na zobotehnični šoli. Da nismo bili lačni, da smo imeli dovolj prostora v hiši in okrog hiše, ki smo jo ogrevali s finančno pomočjo države, skratka, jasno mi je, da smo bili v marsičem privilegirani. Prav napisala sem: »Vmes si bom spočila in se pripravila za noro naporno obdobje, ki bo brez dvoma sledilo, ko nas bo dejstvo, da se je svet ustavil, pahnilo v gospodarsko krizo, lakoto, migracije ali še kaj hujšega.« Zdaj bi najraje rekla: kaj sem rekla! Ampak to ne bi bilo lepo, ker se je besedilo začelo z opravičilom. Zato je edino pošteno, da napišem nadaljevanje tega teksta. Kako je vse skupaj videti zdaj, dve leti in pol pozneje, v senci pandemije, podnebne krize, energetske krize, migrantske krize, inflacije in grožnje s tretjo svetovno vojno.

Božični večer leta 2022 je. Ura je pet. Boštjan je šel odigrat predstavo. Kdo še ima predstavo na božični večer? Sedim na kavču. Če sem natančna: na koščku kavča, na katerem niso nametani kupi perila. Povsod okrog mene je kaos. Otroka se prerekata in ravsata. Počasi ju napada puberteta. Še zmerom sta oblečena v pižamo. Hišo smo pred dobrim letom prodali in se preselili v mesto. Predvčerajšnjim je mizar vendarle prišel, da dokonča kuhinjo, in smo vse iz kuhinjskih omaric zvlekli v dnevno sobo. Okrog mene ni več očarljivega nereda, ampak so stvari resno ušle izpod nadzora. Meni pa počasi postaja vseeno. Pred kratkim nam je počila cev na sesalniku, ki je še v garanciji, in smo klicali servis. Ker servisa ni več v Sloveniji, je sesalnik treba po kurirju poslati nekam na Hrvaško. Tam se bodo odločili, ali popravilo krije garancija ali ne. Na moje mejle, da je počila cev in da ne potrebuješ ravno licence, če hočeš razumeti, da je počena, ker je preprosto počena, so mi odgovorili, da sesalnika tako ali tako nisem kupila pri njih. Seveda nisem, kupila sem ga v Sloveniji, in ko pišeš na customerservice.si, dobiš pač njih na Hrvaškem. Ker smo mi premajhni za sesanje. Kakorkoli že: popravilo počene cevi še popolnoma delujočega sesalnika je postalo tako nerešljiv problem, da nismo naredili nič. Imamo pač neposesano. Naš mali balkon je že mesece nadomestni zabojnik za recikliranje kartonastih škatel, v katerih prihaja dostava na dom. V trgovine komaj hodimo, vse samo še naročamo. Škatle pa mečemo na balkon. Potem se kregamo, kdo je bil tokrat na vrsti in ni odnesel smeti. Pred štirinajstimi dnevi je crknil tudi sušilnik in smo stojalo za sušenje perila postavili na sredo dnevne sobe. Potem je serviser razstavil pol kopalnice, da je prišel do sušilnika. Zdaj čakamo, da ta pride nazaj. V otroški sobi imamo težave s premalo izolacije pod fasado in novimi okni, ki preveč tesnijo. Ko se je zunaj ohladilo, se je pojavila plesen. Točno za posteljo enega od otrok. Tako smo otroka začasno preselili na hodnik in zaprli vrata njegove sobe. Čakam, da odideta k babici in dedku na obisk, da se lotiva pršenja s strupi.

Na tisoče in tisoče nas je, goblinov. Malo se mi seveda zdi bedno, da sem tako dovzetna za vse čustvene trende, a je to vseeno bolje, kot da sem v tem sama.

Zadnje čase je za nas vsaka težava nerešljiva. Zaradi vsake stvari smo si prehitro v laseh in vse nam je postalo neznansko težko. Omar tudi še nimamo. Seveda se je med korono vse podražilo in nam je zmanjkalo denarja za omare. Nazadnje smo kupili samo štenderje in gate in majice dali v škatle od banan. Pod gatami skrivam darila za otroka, ki jih še nisem zavila. Verjetnost, da to naredim danes, ne da me zalotita, je enaka nič. Seveda ne verjameta več v Božička, ampak se še nismo dogovorili, da končamo to fazo, ko se še pretvarjata, da verjameta. Malo se pa tudi nista zares odločila, da sta velika. Razen seveda, ko jima to ustreza. Tako mi zdaj težita, da bi rada gledala film Venom. Zelo primerno za božični večer: vesoljska tvorba, ki se nastani v človeku in žre ljudem glave. Tudi omare za knjige še nimamo, zato imamo ob stenah kupe družabnih iger, knjig, šolskih potrebščin, stripov, knjig iz knjižnice, barv in materialov, neobešenih slik. Povsod imamo kupe stvari in škatle za stvari, ki po enem letu še nimajo svojega mesta in se sprehajajo po stanovanju. Čeznje hodimo, jih prelagamo, med njimi jemo in spimo. Mačka resno uživa v nenehno spreminjajočem se labirintu stvari, ki jih imamo povsod po stanovanju. Skrivališč ji ne zmanjka. Vsakič, ko imam prost dan, si rečem, da bom danes vse to uredila, ker potrebujem samo nekaj ur efektivnega dela – in vse bo urejeno. Potem tega ne naredim. Tolikokrat sem že vse pospravila in je spet kaos, zato se težko prepričam o smiselnosti takega dela. Zdaj pa je še praznik. Danes imajo res vsi vse pospravljeno, zavili so darila, skuhali večerjo – le jaz sedim in se ne premaknem. Kupila sem že nadevanega piščanca v vrečki za peko. Krompir bom že zmogla olupiti.

Ura je pet dvajset, nisem se še niti premaknila. Otroka sta tiho. Zagotovo sta v sobi prešvercala telefona in skrivaj igrata igrice. Še nekaj časa se bom delala, da tega ne vem.

Razmišljam, kaj vidijo ljudje, ki me gledajo iz bloka nasproti mojega okna. Zima je. Drevo pred našim blokom je golo. Zaves nimamo. Na drugi strani ceste je vila blok postal študentski dom. Iz dnevne sobe sem pred nekaj dnevi opazovala novega premladega stanovalca, kako se je sredi decembra v trenirki in kratkih rokavih zaklenil pred vrata. Stopil je po pico, ki mu jo je prinesel dostavljavec, in ostal zunaj. Potem je nekoga klical, in medtem ko je čakal, je zmrzoval in se grel z vročo pico. Ampak če jaz vidim njega, tudi on vidi mene. Kaj vidi? Zdaj, ko sem enkrat začela razmišljati o tem, da me morda kdo gleda skozi okno, sem se začela zavedati kafiča, ki je zraven vile bloka. Vsako jutro lastnik že zarana stoji pred vrati in kadi. Vem, ker zjutraj pridem vsa zmečkana v kuhinjo, da pritisnem gumb na kavomatu, on pa je takrat že tam. V temni prešiti zimski jakni. Jaz pa zmečkana, nepočesana, komaj najdem očala, da vidim gumb, ki ga moram pritisniti. Ali tudi on vidi mene?

Nikoli nisem bila videti tako zanemarjena. Bi se morala slabo počutiti? Včasih grem kar v štumfih po hodniku bloka odpret poštarju. Na pol stopnišča ugotovim, da nimam modrca, zato malo potegnem jopo čez, da se ne vidi. Poštarji so tako zgarani, da ti samo vržejo paket s preveč embalaže pod nos in se že peljejo naprej. Malo se počutim slabo. Malo pa mi je že počasi vseeno. Dogaja se mi, da pride kdo na obisk in sploh nima kam sesti. Potem se malo izgovarjam na to, da smo se šele preselili. Ampak to ni več res. In potem se počutim tako, da bi najraje kar pobegnila. Še skriti se ne morem. Verjetno mislijo, da sem noro nevljudna. Nekaj se dogaja z mano. Ne da se mi pospravljati, ker je red v hiši enako kot red v glavi. Ne da se mi več niti zapomniti nekaterih stvari. Kuhanje mi nikoli ni bilo simpatično, zdaj je postalo nevzdržno.

Ko se je zunaj ohladilo, se je pojavila plesen. Točno za posteljo enega od otrok. Tako smo otroka začasno preselili na hodnik. Čakam, da oba odideta k babici in dedku na obisk, da se lotiva pršenja s strupi.

Najprej sem mislila, da je long covid. Ampak tako long pa tudi ne more biti. A sem vseeno jemala trojne odmerke vitaminskih in prehranskih dopolnil. Potem sem imela teorijo, da sem v depresiji. In da se moram bolj potruditi, da se iz depresije izvlečem. To je mogoče zdraviti. Moram vzeti kake tablete in se spraviti v red. Potem sem mislila, da sem izgorela. Spet sem maltretirala zdravnico, da zagotovo obstaja kaj, kar človek pogoltne in se pobere. Začela sem si iskati drugo službo, ker je morda to tisto, kar je treba spremeniti. Bolj sem se trudila, bolj sem bila utrujena. Potem sem lahko le še spala. Potem sem mislila, da sem v menopavzi, da je vse samo hormonska motnja. Megla v glavi, utrujenost, preburni odzivi na vsako malenkost. In sem gnjavila ginekologinjo, da zagotovo obstajajo kaki hormoni, in ko jih vzameš, je spet vse tako, kot mora biti.

Potem sem med brezveznim skrolanjem po internetu prebrala popolnoma nepomembno novico. Tako nepomembno v morju velikih novic o kupih denarja pri podpredsednici evropskega parlamenta, da je bila celo zanimiva. Angleški Oxfordski slovar je izbral besedo leta 2022 in zmagovalka je ’goblin mode’. Nikoli slišala, ampak mi je všeč. Za začetek to sploh ni beseda, bolj izraz, šlo naj bi »za uživaško, leno, neurejeno, samosvoje, tudi pohlepno vedenje, ki ga oseba ne obžaluje in se zanj ne opravičuje«. Prejšnje leto je zmagala beseda ’vax’, skrajšano za ’vaccine’. Druge besede, ki so zmagovale doslej, so recimo ’selfie’ leta 2013 in ’climate emergency’ leta 2019. Goblin mode pa je postal viralen leta 2022, ko se ljudje niso bili pripravljeni vrniti k navadam, običajnim pred pandemijo. V letih pandemije, ko smo se manj ukvarjali s svetom okoli sebe in se bolj osredotočali nase, smo se bili prisiljeni vprašati, čemu vse to, kar počnemo. Kot opisujejo v različnih novicah, je goblin mode vedenje, ki krši družbene norme ali se ne meni zanje, vedenje, pri katerem človek misli predvsem na svoje zadovoljstvo. Ko sledimo le svojim osnovnim instinktom in se ravnamo po njih, ne da bi razmišljali, kakšen vpliv ali vtis ustvarjamo na družbo ali ljudi okoli sebe. Oziroma kot je nekdo napisal: to pomeni biti popolnoma nepremišljen in izgubiti pridnega sebe.

Primerov goblin moda je več. Quiet-quitting pomeni ne delati nič ali vsaj delati čim manj, ko si v službi. Ne delati nič, kar ti ni izrecno naročeno. Tu je še binge gledanje televizije ne oziraje se na izgubljeni čas ali vpliv, ki ga ima to na ljudi okoli tebe. Potem je tu še binge žretje, pri katerem ti je vseeno za drobtine, ki so padle na posteljo … Goblin mode dejansko deluje kot instantna rešitev za vse. Ne brigati se za nič in delati samo tisto, kar ti narekuje najosnovnejši nagon. Sestavljen je iz večinoma nezdravih mehanizmov za obvladovanje neugodnih situacij v življenju. Namesto da bi si prizadevali za zdrave mehanizme obvladovanja, ki imajo dolgoročen učinek, zanje pa je potreben ogromen časovni in energetski vložek, izberete nezdrave mehanizme obvladovanja, ki prinesejo takojšnje zadovoljstvo.

Do sedaj so besedo leta izbirali leksikografi Oxford Languages Tima na podlagi pogostosti njene rabe v tekočem letu. Prvič v zgodovini Oxfordskega slovarja pa je bila letos odločitev popolnoma prepuščena javnemu glasovanju. Besedna zveza goblin mode je tako premagala dve drugi besedi: ’metaverse’ in ’#IStandWith’, ki izraža podporo oziroma solidarnost z Ukrajino. Zveza goblin mode je prejela 318.956 glasov od 340 tisoč ljudi, ki so glasovali, to pa je 93 odstotkov.

Seveda se je med korono vse podražilo in nam je zmanjkalo denarja za omare. Nazadnje smo kupili samo štenderje in gate in majice dali v škatle od banan.

Takoj mi je bilo malo bolje. Obstaja ime za to, kako se počutim. To, kar se mi dogaja, tako mogoče ni ne dolgi covid, ne depresija, ne burnout, ne menopavza, niti kriza srednjih let ali začetek demence, samo za nekaj časa sem šla v goblin mode. Tako kot očitno tudi številni drugi. Ker nisem edina. Na tisoče in tisoče nas je, goblinov. Malo se mi seveda zdi bedno, da sem tako dovzetna za vse čustvene trende, a je to vseeno bolje, kot da sem v tem sama. Novinarji pravijo, da je »goblinski način« dejansko dobra stvar. To so kratke počitnice, ko ste najboljši in živite svoje najboljše življenje. Način goblina naj bi bil mimobežna stvar. Vsaj tako upajo avtorji članka v Financial Timesu.

Tako sem malo pred šesto vstala s kavča. Pofotkala sem kaos v našem stanovanju na božični večer. Naredila kolaž in poslala prijateljem na viber. Napisala sem: »Za vse nas, ki nam je čarobna noč ušla iz rok.« In telefon je začel piskati odgovore: »Vsaj eden, ki to odkrito prizna. Vsi drugi se delamo fine.« »I feel you ...« »Wtf is čarobna noč?« »Mi smo jo zakrili za posnetek od blizu, da se vsega ne vidi.« »Tudi pri nas je takole nekako.« »Jao, hvala ti, sad mi je lakše.« »Jaz sedim na kavču čisto napsihiran.« »Drugače sem pozabil dvignit darilo za sina. Včeraj do sedmih.« »Kar mirno.« »Draga, to je to.« in še veliko smajlijev, ki se smejijo do solz, mi pošiljajo poljube in srčke. In tudi sporočilo s tole vsebino: »Do večera je še dovolj časa ... :)« A ti to resno?