Stop predatorjem

Leto pretresljivih izpovedi žrtev spolnega nasilja

Žrtve spolnega nasilja o svojem trpljenju le redko spregovorijo javno. Predvsem zaradi strahu pred povračilnimi ukrepi. A v zadnjih letih jih je vse več, ki so, tudi zaradi vpliva globalnih gibanj, kot je #MeToo, premagale strah in sram in spregovorile. Lani je igralka Mia Skrbinac razkrila spolno delinkvenco profesorja Matjaža Tribušona v času svojega študija na umetniški akademiji. Podobno je letos storila novinarka Katarina Keček, ki je Slavka Kmetiča, zdaj programskega svetnika RTV Slovenija, tedaj železničarskega sindikalista, obtožila, da jo je pred 25 leti spolno napadel v dvigalu. Vsako tako javno pričevanje je dragoceno. Je znak drugim žrtvam, da niso same.

In tako so letos tišino prekinile tudi žrtve najmanj treh domnevnih serijskih napadalcev. Prve so obremenile organizatorja kulturnih dogodkov Dušana Smodeja, druge patra Marka Rupnika, tretje trenerja jahalne šole. Prvi naj bi napadal mlada dekleta, omamil naj bi jih z drogo GHB, ki človeku odvzame nadzor nad sabo, nato pa jih spolno zlorabil in fizično mučil. Drugi – moški v celibatu – naj bi psihično in spolno zlorabil več redovnic. Tretji naj bi leta zlorabljal mladoletne učenke. Vsi trije so v odnosu do žrtev nastopali s pozicije moči. Izkoristili so zaupanje šibkejših od sebe.

Krivico delati je grše kot jo trpeti, je trdil Sokrat v Platonovi Gorgiji. A žrtve spolnega nasilja so praviloma še vedno na slabšem kot njihovi napadalci, celo takrat, ko si končno upajo spregovoriti. Okolica dvomi o njihovih pričevanjih. In prav to je test zrelosti vsake družbe.