Bitka na Dnepru

Ukrajinska vojna – sicer strašna katastrofa in tragedija, pogubna za Ukrajince in same Ruse ter tudi za skrizirano, inflacijsko Evropsko unijo – je vojna, ki so jo vsi komaj čakali. Zakaj? Ker so jo vsi potrebovali.

Pa pojdimo lepo po vrsti. Ruski predsednik Vladimir Putin jo je potreboval, da bi lahko svoj že itak neskončni mandat »varno« podaljšal v slepo, mavzolejsko neskončnost. Da bi bil prepričljivejši, si je izmislil lunatično, trumpovsko geopolitično teorijo zarote: Ukrajina sploh ni legitimna država, ustvarila jo je boljševiška Rusija, njeno ozemlje je neodtujljivi del Rusije, Ukrajina je trenutno marioneta in kolonija Zahoda ter nekakšno orožje za množično uničevanje, izstrelitvena ploščad za ameriški napad na Rusijo, treba jo je denacificirati, ker jo vodijo neonacisti, v svojih skrivnih laboratorijih s pomočjo Američanov izdeluje biokemično orožje, s katerim bo napadla Rusijo. Zdelo se je, kot da se Putin brez vojne – in brez zmage v tej vojni – lahko kar poslovi od Kremlja. Kot da s to vojno stoji in pade. Kot da je to vojna, po kateri ga bodo pomnili. Tako pompozno, tako posesivno in tako apokaliptično se je je lotil. To je moja vojna! Da se mi je ne dotikate! Zagrozil je z jedrskim maščevanjem.

Res je potreboval to vojno. Tako kot jo je potreboval Joe Biden. Imel je zelo nizke ratinge. Le 39 odstotkov Američanov je menilo, da je bilo njegovo prvo leto v Beli hiši uspešno. Poleg tega je Biden – itak velik ljubitelj vojn, pravi jastreb – le poganjek velike ameriške geopolitične fantazije, ki gre takole: Amerika po koncu hladne vojne na svetovnem odru ne sme dobiti nove globalne tekmice, vsako potencialno globalno tekmico – bodisi Rusijo ali Evropsko unijo – je treba zato ustaviti in zatreti. V ameriškem interesu je, da je Evropska unija šibka, šibka pa lahko postane in ostane le tako, da se ne spajdaši z Rusijo, ampak ostane z njo v stalnem, mučnem, izčrpavajočem, frustrirajočem konfliktu. Od tod potreba po vojni, ki je Evropsko unijo in Rusijo ločila.

A to vojno je potrebovala tudi Evropska unija – Putin je namreč z vojno presekal covid. Konec je bilo pandemije, te morije. Vse skupaj je bilo res že mučno, zoprno, zadušljivo, neznosno. Neenakost se je poglabljala, jeza je naraščala, socialno nasilje je tlelo, oblasti so izgubljale samonadzor, ljudje so množično umirali – na milijone jih je umrlo, pa sploh ni bilo vojne. Tega si ne zaslužimo! Potem pa je vendarle prišla vojna – in ljudje so kar oživeli. Svet se je »normaliziral« – spet se dogaja nekaj hudega, strašnega, morilskega, toda ni se dogajalo nam! Spet je bilo veliko trpljenja, a trpeli so drugi! Spet so umirali, a dovolj daleč stran!

V resnici je bilo še perverzneje: ko je Putin napadel Ukrajino, so Evropejci panično vzkliknili: Joj, kaj bo z nami? Kot da bi hoteli reči: Mi smo prave žrtve te vojne! Ker bomo čutili posledice! Ker nas bodo spet preplavile reke beguncev! Humanitarna katastrofa čaka »nas«, ne pa Ukrajincev! Evropejci so se spet čutili resnične. In superiorne.