Vrnitev v Gilead

Donald Trump je odšel s položaja ameriškega predsednika, toda konservativni sodniki, ki jih je imenoval na vrhovno sodišče (Neil Gorsuch, Brett Kavanaugh in Amy Coney Barrett), so ostali. In ti vrhovni sodniki, za katere se je vnaprej vedelo, da so pro-life, da torej iz verskih in političnih razlogov fanatično nasprotujejo splavu, so v spregi s preostalimi konservativnimi sodniki razveljavili sodbo Roe v. Wade, s katero je vrhovno sodišče leta 1973 legaliziralo splav. Kar pomeni, da ameriška ustava ne varuje več ženske pravice do izbire.

Argumentacija konservativnih vrhovnih sodnikov – nerazumna, nelogična, primitivna, zmotna, za lase privlečena – je šla takole: ameriška ustava ne omenja splava (ali pravice ženske do izbire), britanski parlament ga je leta 1803 prepovedal, v Ameriki so ga v 19. stoletju skoraj vse zvezne države kriminalizirale, pravica ženske do izbire ni »globoko zakoreninjena v zgodovini in tradiciji Nacije«, ne sodi v »koncept svobode«, »ameriško pravo takšne pravice do poznega 20. stoletja ni poznalo«.

Vrhovno sodišče – in s tem desnica – hoče, da se Amerika vrne v 19. stoletje in da ženske živijo tako, kot so to predvideli patriarhalni moški iz 19. stoletja. Tisti moški, ki so imeli črnce za nižjo in brezpravno raso, neljudi, podljudi in živali! Pravice, ki so prišle v 20. in 21. stoletju, nimajo nobene veljave – res noro! O tem, kakšne pravice naj imajo ženske leta 2022, naj odločajo moški iz 19. stoletja! Ženske naj imajo le tiste pravice, ki so jih imele, ko še niso imele volilne pravice in ko so jih moški imeli za neavtonomna bitja – in ko je Amerika izgledala kot Gilead v Deklini zgodbi.

Prorepublikanski sodniki, republikanci in Trump so s tem pokazali, da so ekstremni – in nevarni. In ta ekstremnost, razveljavitev sodbe Roe v. Wade, je republikancem na vmesnih – »kongresnih« – volitvah eksplodirala v obraz. Kar 27 odstotkov volivcev je reklo, da jih na volitve žene predvsem splav – več je bilo le tistih (31 odstotkov), ki so rekli, da jih na volitve žene ekonomija. Splav je bil torej kritičen – in odločilen. Zato republikanci niso osvojili senata, zato so izgubili veliko guvernerstev in zato so komaj osvojili predstavniški dom.

Še pomenljiveje: v številnih zveznih državah so hkrati z vmesnimi volitvami potekali tudi referendumi, v petih pa je potekal referendum o omejitvi oziroma prepovedi splava, toda v vseh petih so volivci predloge omejevanja ali prepovedi splava gladko in odločno zavrnili oziroma podprli vpis pravice do splava v lokalne ustave, recimo v kalifornijsko in vermontsko. Pravica do splava je preživela celo v izredno konservativnih Kentuckyju in Montani.

Številni demokrati so torej na volišča prišli izključno zaradi splava – sicer se sploh ne bi prikazali. S tem pa so dodatno podporo nepričakovano dobili tudi demokratski kongresni, guvernerski in šerifski kandidati. In republikanci so izviseli. Potopil jih je splav.