Minilo je že pol leta

Novela zakona o RTV Slovenija, ki bi pomenila začetek konca ugrabitve javnega medija, ki jo je izpeljala SDS, je bila v državnem zboru sprejeta pred skoraj pol leta, a je v veljavo stopila šele prejšnjo sredo. Toda prav na ta dan je bila na ustavno sodišče vložena pobuda za presojo ustavnosti tega zakona, ki utegne, če nič drugega, še (vsaj) za nekaj mesecev podaljšati agonijo javnega servisa.

Politični desnici je uspelo že z referendumom uveljavitev zakona, ki bi spremenil organizacijsko strukturo RTV in omogočil zamenjavo očitno političnega vodstva po meri SDS, odložiti za skoraj pol leta. Zakon je bil v državnem zboru sprejet že 14. julija. Potem ko so ga na referendumu volivci potrdili z veliko večino, pa je predsednik programskega sveta dr. Peter Gregorčič na ustavno sodišče vložil pobudo za presojo ustavnosti zakona s pričakovanim spremljevalnim predlogom, naj ustavno sodišče izvajanje novega zakona zadrži, dokler ne odloči o njegovi (ne)ustavnosti.

Ustavne sodnice in sodnike bo po praznikih na mizah pričakala naloga, da najprej odločijo, ali pobudnik ima pravni interes, ali je zadeva primerna za sprejetje v obravnavo in ali bodo izvajanje zakona zadržali do končne odločitve. Če bi ustavno sodišče dejansko zadržalo izvajanje novega zakona, bi to pomenilo, da je desnici uspelo do nadaljnjega podaljšati sedanje stanje, ki ji ustreza. Stanje torej, v katerem bolj ali manj obvladuje programski svet in s tem vodstvene funkcije v zavodu, prek menedžerskih vse tja do uredniških. Zaradi političnega kadrovanja, neprofesionalnih kadrov in pristranskega poročanja se zmanjšuje gledanost javnega medija, predvsem njegovega informativnega programa.

Na dan uveljavite zakona in vložitve ustavne presoje sta spregovorila pobudnik presoje Gregorčič in dr. Matej Avbelj, ki je spisal pobudo za ustavno presojo. Adut, na katerega stavita, je dejstvo, da članom vodstva (torej tudi Gregorčiču) po zakonu prenehajo mandati in svoje naloge do konstituiranja novega programskega sveta in potem vodstva zavoda od tega trenutka opravljajo le še kot vršilci dolžnosti. Avbelj v pobudi navaja, da mandatov, torej funkcij, ni mogoče odvzeti na tak način, čeprav menjave temeljijo na zakonu. Takšno početje je označil za »avtoritarni legalizem«, kakršnega se gredo višegrajske države na čelu z Madžarsko in Poljsko, ki jim najvišja evropska sodišča potem pojasnjujejo, da gre za kršenje človekovih pravic.

V izvajanjih predsednika programskega sveta in profesorja ter dekana ene izmed zasebnih fakultet je nekaj ironije in (nehotene) samorefleksije. Neustavnost zakona utemeljujeta predvsem na nesprejemljivosti vladanja najtesnejših (tujih) političnih prijateljev slovenske politične desnice na čelu s SDS. In to čeprav SDS s prevzemom RTV (tudi ob Gregorčičevi pomoči) izvaja prav take avtoritarne metode prevzemanja ( javnih) medijev z namenom vplivanja na javno mnenje, kot jih zaznamo v državah, nad katerimi se zgražata.

Poleg tega sta večkrat ponovila, da večinska volja, izražena na referendumu v podporo zakonu (in s tem menjavi vodstva RTV), ne pomeni nič, ker ljudje lahko na referendumu odločajo le v mejah ustave in človekovih pravic. Menita, da so Gregorčiču in njegovim kadrom z novim zakonom te kršene, pozabljata pa, da je prav njuna intimna politična opcija v Sloveniji v preteklosti z referendumi večkrat odvzela človekove pravice tej ali oni skupini ljudi – denimo lezbijkam in gejem ali pa izbrisanim. In to ne mandatov oziroma funkcij, ki vendarle so bolj privilegij kot pravica, pač pa so bile ljudem odvzete osnovne človekove pravice.

Zakon, pravi Avbelj, je očitno protiustaven s formalnega in vsebinskega vidika. Skupaj, še dodaja, je z njim ustava kršena reci in piši v kar 14 točkah.

Na prve odločitve ustavnega sodišča bo treba počakati vsaj nekaj dni ali tednov. Če bodo zakon zadržali, je osnovni ali pa kar glavni namen pobudnikov ustavne presoje, torej zavlačevanje, dosežen. Da gre pri vsem skupaj predvsem za to, je mogoče razbrati tudi iz tega, da desnica ustavne presoje ni zahtevala po sprejetju zakona, pač pa je zanj najprej (uspešno) zahtevala referendum in se za presojo odločila šele, ko je bil zakon potrjen (tudi) na ljudskem glasovanju. Tedaj tudi ni videla težave v tem, da je ljudi pozvala k odločanju o zakonu, ki je po njenem mnenju očitno protiustaven.