Ustvarjanje političnih mitov

Ko je leta 1999 Bill Clinton, tedanji ameriški predsednik, obiskal našo državo, je dejal, da se je zgodovina zahodne demokracije začela v Karantaniji, torej kar v Sloveniji. S tem je imel v mislih ustoličevanje karantanskih knezov oziroma koroških vojvod. Da naj bi bilo ustoličevanje »slovenski prispevek k razvoju zahodnih demokracij«, je razlaga, ki v današnjem zgodovinopisju nima veliko zagovornikov, ga pa toliko raje ponavljajo politiki, ki želijo pihati Slovencem na dušo.

Ustoličevanje je že v 15. stoletju na podlagi raziskav francoskega zgodovinarja Jeana Bodina in njegovega dela O republiki postalo primer pogodbenega prenosa suverenosti z ljudstva na monarha. Ta misel je postala spet aktualna v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je slovenski Američan Joseph Felicijan domnevno »odkril«, da si je ameriški predsednik Thomas Jefferson, glavni avtor deklaracije o neodvisnosti in eden najvplivnejših ustanoviteljev Združenih držav Amerike, v Bodinovem klasičnem delu označil odlomek, kjer je bil govor o koroškem ustoličevanju. Iz tega je izpeljal, da ustoličevanje sodi med vire, iz katerih je Jefferson črpal navdih za pisanje ameriške deklaracije o neodvisnosti.

Kot je pred leti v prispevku O modernem (ne)razumevanju in (ne)poznavanju stare zgodovine na primeru ustoličevanja koroških vojvod zapisal zgodovinar dr. Peter Štih, imajo predstave »o neki demokratični izjemnosti karantanske družbene ureditve in o vplivu, ki naj bi ga ta na podlagi literarne tradicije imela na oblikovanje temeljev modernega demokratizma,« res dolge korenine, a nimajo »nobene opore v zgodovinskih virih«. Gre predvsem za »na začetku apostrofiran ’zgodovinski trač’«, ki ga lahko štejemo »v kategorijo nacionalnih zgodovinskih mitov, s katerimi razumemo (s) konstruirano in idealizirano preteklost, ki odgovarja potrebam in ne imperativu preteklosti in ki zato v oddaljene čase tudi prenaša sodobne predstave in pojme«.

Da so Karantanci (še raje Slovenci) pripomogli k razvoju zahodne demokracije, je misel, na katero se radi sklicujejo na desnem političnem polu. Tako je leta 2005 Milan Zver, tedanji šolski minister, v intervjuju za Dnevnik recimo vztrajal, da »pomen karantanske prisege za razvoj zahodnih demokracij«, s čimer je imel verjetno v mislih koroško ustoličevanje, spada med »elemente slovenske zgodovine, ki so neupravičeno prezrti« in bi jih »dijaki pri maturi morali poznati«.

Vendar proti sodobnemu mitotvorju niso odporni niti na drugem političnem polu. Pred kratkim mu ni ubežal Robert Golob. Na državni proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti je zatrdil, da je bila odločitev za življenje v svoji državi »sad tisočletnih prizadevanj za gradnjo dveh stebrov slovenske suverenosti. Prvi steber je vedno predstavljala demokratična ureditev družbe, v kateri smo vsi med seboj enaki. Še v času prve slovenske države Karantanije so karantanskega kneza volili neposredno – ljudstvo. In po izvolitvi so k njemu simbolično pristopili in mu primazali dve zaušnici, zato da ne bi nikoli pozabil, da je le prvi med enakimi.« Drugi steber sta bila »naša kultura in slovenski jezik«.

Premier si je z zgodbo o Karantaniji verjetno res zgolj privoščil nekaj umetniške svobode. A je ob tem zdrsnil v populistični nacionalizem, ki je vsebinsko blizu tistemu, ki maha z zastavo karantanskega panterja.