Janez Zemljarič (1928-2022) / Zadnji Zemljaričev intervju

Eden najpomembnejših slovenskih politikov

Ob koncu leta je umrl Janez Zemljarič (1928-2022), eden najpomembnejših slovenskih politikov. Njegova zadnja intervjuja, leta 2014 in leta 2017, sta bila objavljena v Mladini. Zadnjega objavljamo ponovno v nadaljevanju. 

Zemljarič je bil med letoma 1973 in 1978 vodja Službe državne varnosti (SDV) – tako imenovane Udbe –, nato je bil do leta 1980 slovenski notranji minister, do leta 1984 predsednik slovenske vlade in v letih od 1984 do 1989 podpredsednik jugoslovanskega, zveznega izvršnega sveta.

Zemljarič se je v slovensko javnost vrnil leta 2010, ko so v SDS, ob ustavni obtožbi zoper  bivšega predsednika države Danila Türka, bivše slovensko politično vodstvo – tudi Zemljariča – obtožili državnega terorizma oziroma odgovornosti za podstavitev bombe v avstrijskem Velikovcu leta 1979, nekateri so ga kot šefa SDV tudi povezovali z umori hrvaških emigrantov.

Pri pogovorih za Mladino je bil Zemljarič zaradi teh očitkov prizadet in tudi nezaupljiv do novinarjev, pred katerimi se je nato umaknil. Bil pa je ponosen, kot nam je dejal leta 2014, na organizacijo gradnje Cankarjevega doma, na gradnjo Kliničnega centra, ljubljanske obvoznice, Hale Tivoli, na začetek gradnje avtocestnega križa, ceste na Primorskem, na vzpostavitev izvoznega gospodarstva.

Počasi jih boste imeli devetdeset, pa nekateri mislijo, da še vedno vodite Slovenijo. Ne morete nehati?

Delam že od leta 1944. Kaj morem, ko pa me vedno kdo za kaj prosi. Sicer pa tudi rad delam.

Leta 1944 vam še ni začela teči delovna doba, tedaj ste šli v partizane. 

Da, moj oče je bil kmet iz Bukovcev pri Ptuju. Pomagal je Osvobodilni fronti (OF), zbiral informacije, skrbel za opremo in hrano, organiziral je prevoze prek Drave in drugo. Bil je pošten Slovenec, ki se je v OF včlanil že zelo zgodaj. Njegovo delo sem spremljal in se pri petnajstih letih tudi sam odločil, da pomagam. Da Nemci ne bi ugotovili, da sem ušel k partizanom, sem se vpisal v tehnično šolo v Gradcu. Tako sem šel od doma. Priključil sem se skupini fantov, ki so jih poslali na tečaj na Dolenjsko, a smo zaradi nemške ofenzive prišli le do Kozjanskega odreda, kjer pa nas niso mogli sprejeti, ker nismo imeli ne orožja ne znanja. Tako smo se novembra 1944 vrnili v Haloze in na spodnje Ptujsko polje na ilegalno terensko delo.

Partizanstvo vam je verjetno pomagalo pri nadaljnji karieri? 

Pravzaprav sem sprva hotel postati vojak, kar pa zaradi poškodbe na nogi ni bilo mogoče. Tako sem deloval v mladinski organizaciji, Ljudski mladini Slovenije in v Socialistični zvezi delovnega ljudstva (SZDL), dokler me niso povabili na delo v notranje zadeve. Nekaj let sem nato delal v enoti za nadzor meje z Avstrijo, ukvarjal sem se celo z novinarstvom.

Novinar ste bili?

Da. Naredil sem tudi novinarsko šolo. Pravzaprav neke vrste poletni tečaj. Več let sem bil nato urednik internega časopisa notranjih zadev Slovenije.

V zraku je bila energija narediti, zgraditi. Ekipe so bile res kvalitetne in bilo mi je hudo, ko sem videl prizadetost mnogih, ko so se pojavile težave ali ko vse ni teklo po načrtih.

Kako pa ste potem kot – recimo – novinar postali odgovorni za gradnjo kliničnega centra, Cankarjevega doma?

Sredi leta 1957 so me znova pozvali na delo v politične organizacije, nato pa so se v šestdesetih v ljubljanskem Kliničnem centru razmere zapletle. Odnosi so bili na dnu in izbruhnila je stavka. Tedaj sem bil v SZDL predsednik ljubljanske mestne konference; prepričevati so me začeli, naj pomagam urediti razmere. To je bilo, priznam, izredno naporno obdobje. Prepričali so me celo, da prevzamem gradnjo hale Tivoli v Ljubljani, zato je bila Vida Tomšič, tedanja predsednica SZDL, precej nejevoljna. Poklicala me je in rekla, Janez, mi vodimo akcijo gradnje ljubljanske porodnišnice, ti pa greš gradit halo Tivoli? Tako to ne gre! No, pa smo zgradili tako halo Tivoli kot klinični center. Sicer pa si nisem v življenju niti enega posla izbral sam.

Kateri je bil najtežji? 

Med najtežjimi projekti je bila gotovo gradnja kliničnega centra, ki je bila izredno zahtevna; ukvarjali smo se s problemi, ki jih prej nismo poznali. K sreči smo imeli odlične projektante. Sicer smo imeli v teku dela neprestano posvetovanja z evropskimi kliničnimi centri, a brez projektantov in arhitektov, kot sta bila Stanko Kristl in Edvard Ravnikar, nam ne bi uspelo.

Je bila največja težava denar? 

Denar je bil vedno problem. Zaradi tega smo bili nekajkrat pred zaustavitvijo projekta, a z zavzetostjo vladnih organov in podporo bank smo težave prebrodili. Spomnim se, da smo v kliničnem centru ob zastoju financiranja pospešeno dokončali vrhnje nadstropje in vanj še pred dokončanjem gradnje vselili veliki kirurški oddelek. Težav je bilo veliko, a zdravstveni delavci so z izrednimi napori in srčnostjo premagali vse ovire in zastoje. Pri gradnji Cankarjevega doma pa se spomnim, da smo imeli težave z ozvočenjem, zato smo morali domačega izvajalca zamenjati s tujim. Ker sem bil tudi predsednik skupnosti za gradnjo cest, se spomnim težav pri gradnji ljubljanske obvoznice. Žal mi je, da že tedaj nismo zgradili šestpasovnice, a žal še nismo imeli dovolj natančnih ocen in podatkov o trendih v prometu.

So bile težave podobne današnjim? 

Tega ne vem. Se pa spomnim tedanje izredne zavzetosti vseh ekip. Spomnim se, da so v nekem trenutku pri gradnji ljubljanskega kliničnega centra delavci celo jokali, ker je vse teklo prepočasi ali ker so se pojavile določene težave. Toliko so bili torej ljudje tedaj privrženi projektom. To sem strašno cenil, vsi so delali z velikim navdušenjem. Ne morem pozabiti trenutkov, ko smo bili skupaj in smo se pogovarjali. V zraku je bila energija – narediti, zgraditi. Ekipe so bile res kvalitetne in bilo mi je hudo, ko sem videl prizadetost mnogih ob težavah, ko vse ni teklo po načrtih.

Zakaj so vam – predvidevam, da Vida Tomšič in France Popit, ki je tedaj vodil centralni komite – tako zaupali? 

Ne vem. Morda ravno zato, ker mi nikoli ni šlo za pozicije. Sam nisem imel recimo nobene želje, da bi šel v SDV, pravzaprav sem se temu celo upiral. Kljub temu sem leta 1973 privolil, ko so mi razložili, kje so težave. Tedaj je prišlo do večjih napetosti na jugoslovanskem notranjepolitičnem področju. Predvsem med organi Slovenije in Srbije je izbruhnila mala hladna vojna, ki jo je začela Srbija. Ta zgodba je danes znana in orisana v tako imenovani zeleni knjigi. Šlo je za akcijo nekaterih institucij Srbije proti Sergeju Kraigherju, Francetu Popitu in pravzaprav celotnemu vrhu slovenske politike. Razmere so bile precej dramatične. V Beogradu so nekatere službe pridobile dokumentacijo, ki bi naj izhajala iz arhiva avstrijskega vojaškega atašeja, ki je popisoval razmere v Sloveniji. Slovenski politični vrh tedaj ni razumel, kaj se dogaja in kaj želi Beograd, predvsem pa, zakaj to počne. Določili so me, da vodim delo, s katerim naj bi ugotovili, kaj se dogaja.

Ne, nismo bili tako razdeljeni kot danes. Kdaj pa kdaj smo že komu rekli, češ, kaj pa zganjaš svoj liberalizem, ampak iz tega se še niso razvili tabori.

Dejansko ste potem ugotovili, da se določeni ljudje v Sloveniji že pripravljajo na osamosvojitev. 

Šlo je za očitke slovenskemu vodstvu, češ da se želi Slovenija odcepiti, da dela proti federaciji, da zbiramo denar v tujini, se ilegalno oborožujemo in želimo razbiti Jugoslavijo. Deloma so bili ti očitki upravičeni. V Sloveniji se je vse bolj utrjevala želja po osamosvojitvi, ker marsikaj v Jugoslaviji pač ni več delovalo. Tako so nekateri že tedaj začeli denar iz slovenskih podjetij brez vednosti političnega vodstva v Sloveniji spravljati v tujino. Po slovenskih podjetjih so organizirali ilegalne nabirke, denar pa so nakazovali v različne fonde in na različne račune, žal tudi zasebne.

Kdo je bil glavni strateg te akcije? Niko Kavčič, ustanovitelj Ljubljanske banke?

SDV ali prej UDBA, kot preko udbomafijskega natolcevanja še vedno slišite, tega ni počela. Naše tajne službe državnega denarja niso spravljale v tujino, to so delale banke, pa tudi del gospodarstva. Akcija je bila verjetno vodena iz glavnega štaba za splošni ljudski upor (predhodnik teritorialne obrambe, op. a.), je pa bilo tedaj, v sedemdesetih, to neke vrste splošno vzdušje, zlasti potem, ko so Srbi začeli s precej močno nacionalistično politiko. Odkrili smo okoli 30 podjetij, ki so pri tem sodelovala, vendar projekt še ni bil voden kot organizacija za realizacijo nekega velikega podviga. Vse skupaj je prej teklo na podlagi želja ali ambicij, velikokrat prikritih, a vendarle stalno delujočih. Eden izmed sodelujočih je bil tudi Niko Kavčič; na koncu so priznali, da imajo ilegalni račun v tujini. Skupaj s še nekaterimi tujci in Srbi so imeli ustanovljeno podjetje ATKO v Celovcu. A Kavčič je kasneje poskrbel, da so denar vrnili in dali smo ga v Banko Slovenije. Kavčič je sicer moral odstopiti iz vodstva Ljubljanske banke, a drugih sankcij ni bilo. Žal pa do vse dokumentacije ali do vseh odgovornih nikoli nismo prišli.

Koliko denarja so vrnili v tem primeru? 

800 tisoč nemških mark (revalorizirano ta znesek danes predstavlja okoli 1,8 milijona EUR, op. a.).

Sedemdeseta so bila v Sloveniji čas rojstva liberalizma. Protagonist teh idej je bil predsednik izvršnega sveta Stane Kavčič, ki pa je moral nato odstopiti; slovensko politično vodstvo ga je celo izoliralo. Vam je kaj žal zanj?

Žal nam je bilo za vsakogar, ki je imel ideje in ki je vlekel voz naprej, pa mu ni uspelo. Stane Kavčič je hotel iz Slovenije narediti nekaj več. Hotel je gospodarski in družbeni razvoj, imel je veliko naprednih idej, žal pa malo prezgodaj, zaradi česar se mu marsikaj ni izteklo. A on ni izstopal, bili so še drugi, ki so razmišljali podobno. Kavčiča so morali odstaviti, da bi zadovoljili Beograd, ker je imel določene poglede in ambicije, ki niso bili v skladu s sistemom; želel je recimo uvesti delničarstvo. Osebno se z njim nikoli nisem kregal, nisem bil iz drugega tabora, pravzaprav je bil on tisti, ki je želel, da grem na delo v klinični center in še na nekatere druge položaje. Beograd je takrat začel s čistkami v vseh republikah, v Srbiji in na Hrvaškem zaradi vznika nacionalizma, deloma pa zaradi odnosa s Slovenijo.

Moj občutek je, da so bile vlade nekoč bolj razvojno orientirane in tudi bolj strokovne. Delale so v širino, šle so v svet.

Kako se je politika tedaj delila? Nekateri naj bi zastopali trgovske interese, drugi industrializacijo, eni so bili komunisti, drugi socialdemokrati ali liberalci? 

Ne, nismo bili tako razdeljeni kot danes. Kdaj pa kdaj smo že komu rekli, češ, kaj pa vzganjaš svoj liberalizem, ampak iz tega se še niso razvili tabori. Dejansko je bila enotnost v politiki veliko večja. Vladanje pa uspešnejše. 

Kako je pravzaprav Sloveniji v tistem obdobju uspelo, da je dobila nekatera svetovno razpoznavna podjetja, da smo kot eni od prvih razvijali računalnike, laserje? 

Že ko sem bil republiški sekretar za notranje zadeve sem se trudil, da bi se Slovenija hitro razvijala in napredovala, zato so me leta 1980 tudi izvolili za predsednika tedanje slovenske vlade. Vedno sem visoko cenil naše strokovne potenciale in visoko motivacijo naših ljudi. Ena glavnih mojih orientacij je bilo timsko delo, zato se ne spomnim razhajanj, vedno smo vse do potankosti predebatirali in potem ni bilo razhajanj. Delali smo sicer malce drugače kot danes, gradbeni projekti so nastajali v veliki meri sproti. V glavnem pa je moj načrt bil, da bi Slovenijo usposobili za še večji izvoz, a ne samo na izvoz strojev temveč tudi izvoz znanja in kulture. Bil sem tako obseden s tem, da me je tedanji predsednik centralnega komiteja Popit zbadal, da ne znam govoriti drugega kot o izvozu. Druga dimenzija je bilo kmetijstvo, torej visoka kmetijska proizvodnja. V tistem času smo res ogromno naredili, marsikaj, kar smo tedaj začeli, še danes uspešno deluje. Škoda je le, da so ti veliki sistemi bili dovedeni v situacije, ko niso več zmogli, začele so se razbrzdane razprodaje, ker jih banke, ki so se začele baviti z vsemi mogočimi zdrahami, niso več podpirale. 

Kako pa ste recimo povečali izvoz? 

Povečali smo stimulacije podjetjem, ki so izvažala, podpirali smo raziskave, financirali smo in mobilizirali banke, da so financirale proizvodnjo, namenjeno izvozu in tako naprej. Veliko inštrumentov smo imeli na voljo. Kadre smo usposabljali, ustanavljali šole, ljudi smo pošiljali v tujino na izobraževanja. Na drugi strani pa smo po vsej Sloveniji vzpostavili 10 močnih kmetijskih kombinatov, ki so ravno tako izvažali kmetijske pridelke. V tistih štirih letih, ko sem vodil vlado, je bilo kmetijstvo izredno uspešno. Nastali so centri v Kopru, na Gorenjskem, v Prekmurju na Štajerskem in Celjskem, ki še danes delujejo. Drugim republikam razvojni preboj ni uspel. Mi pa smo očitno imeli uspehe. Kadrovsko smo bili usposobljeni in podjetja, ki so delala v tujini, so tudi pomagala Sloveniji. Mnogo tega danes pozabljamo. Nedavno je recimo umrl Martin Košir, bivši republiški sekretar za obrambo. Na njegov pogreb ni prišel noben predstavnik države. Žal.

Ste ga poznali?

Da, zelo hitro po vojni sem ga spoznal. On je bil eden najodgovornejših za razvoj Gorenjske. Zelo veliko je naredil, dobršni del današnje razvitosti gorenjske regije, od jeseniške in kranjske industrije do Elana v Begunjah lahko pripišemo njemu. Zelo smo ga cenili, bil je pošten, delovni človek. Ko je konec sedemdesetih odšel v Beograd na mesto podsekretarja za notranje zadeve je bil eden najboljših naših ljudi v vodstvu zveznih organov. 

Ste gledali filma Houston, imamo problem? 

Ne. 

To je film o domnevnem jugoslovanskem raketnem programu, ki naj bi ga Tito prodal ZDA. Se spominjate, ali je Slovenija tedaj delala tudi na področju vesoljske tehnologije? 

Se spomnim. Opravljeno je bilo določeno delo, nisem pa nikoli slišal prave ocene, koliko je bilo to pomembno za ZDA. Kolikor vem, so se z vesoljsko tehnologijo tedaj ukvarjala tri naša podjetja, ki so delovala tudi v Bosni in Zagrebu. Šlo je predvsem za raziskave in razvoj. Spomnim se, da je Tito to našo tehnologijo tudi ponujal Američanom in da je želel z njimi sodelovati. Vendar to ni bil edini ali najpomembnejši primer. Mi smo bili recimo tedaj zelo dobri v računalništvu – Iskra Delta je imela 2000 zaposlenih. Tudi na tem področju smo iskali sodelovanje z Američani, Kitajci in Rusi. To so bili veliki spektakli.

Pod vami je nastal celo zakon o računalništvu, tedanji direktor Delte Janez Škrubej pa je napisal knjigo o hladni vojni za informacijsko tehnologijo. Zakaj Slovenija danes ni računalniška velesila?

Da, Škrubej, tudi njemu smo pomagali. Bili smo prepričani, da vemo o računalništvu več od mnogih drugih. To je bil še en poskus, da se vključimo v tedaj aktualen globalni trend in trg, a v tem primeru z Američani nismo dosegli dogovora, z Rusi pa smo se skregali, tako da vse skupaj na koncu ni dalo večjih rezultatov.

Kako pa ste takrat pravzaprav gledali na odnos ZDA–Rusija? Ko ste bili notranji minister, je Slovenija kupila jedrski reaktor v ZDA, hkrati pa ste tesno sodelovali z Rusijo. 

Mi smo bili usmerjeni k obojim, k Američanom in Rusom. Američanom, ker so imeli višjo stopnjo tehnologije in strojnega znanja, zato pri njih nismo kupili le nuklearke, ampak tudi računalnike. IBM je bil v Sloveniji ves čas prisoten s svojim predstavništvom, Rusija pa je bila za nas pomembna zaradi izvoza. Sam sem bil recimo pet let sopredsedujoči v jugoslovansko-sovjetskem komiteju za gospodarsko in drugo sodelovanje. V tistem času smo razširili odnose z Rusijo, k njim smo začeli izvažati farmacevtske in medicinske proizvode, gradbeništvo je začelo v Rusiji z večjimi projekti, tudi vojaška industrija je veliko sodelovala. Celo Gorbačova smo potem pripeljali v Slovenijo, obiskal je tudi Iskro. Tedaj smo imeli z Rusijo določene težave pri uskladitvi trgovinske bilance, vsaka stran si je hotela izpogajati še kaj več, kak odlog plačila in podobno. O tem sem nato sam govoril z Gorbačovom, ki je intervencijo sprejel in mi rekel: Janez, budet! Pa je bilo rešeno.

Kaj pa ZDA, so bile z njimi težave, ker je recimo Jugoslavija pripadala drugemu bloku? 

Ne, tega nismo čutili. Mi smo jim odkrito povedali, kako smo orientirani, rekli smo jim, da so naš cilj razvita ekonomija in rezultati, ne pa politika. Tako ni bilo težav. Še več kot z ZDA pa smo delali z Veliko Britanijo in Nemčijo. Poslovni stiki so bili obsežni.

Je res, da je takrat Sloveniji pri gospodarskem razvoju pomagala jugoslovanska politika neuvrščenosti? Bi lahko imela Slovenija tako velika podjetja, kot so bila Iskra, TAM, Litostroj, brez neuvrščenosti? 

Neuvrščenost je pomagala, ker je imela Jugoslavija ugled, vendar pa samo ugled brez ciljno usmerjene politike in konkretnih projektov ne pomaga.

Pravite, da ste delali na izvozu in da ste gradili tržne odnose, da vam ni šlo za politiko. Kako ste to lahko počeli v komunizmu? Saj smisel komunizma ni ekonomija. 

Ne, ne, mi smo hoteli razvoj, ki pelje v socialno enakost, ne pa v kopičenje elit, gospodarskih in drugih, ki potem namesto demokracije vladajo nad vsemi temi procesi.

In če ste začutili, da kje nastajajo vrhovi, ste jih odrezali? 

Da. Če je šlo predaleč, smo jih odrezali. Nekaj takšnih primerov, ko so posamični gospodarstveniki začeli misliti, da prevzemajo vodenje in celo lastninjenje, smo tudi imeli. Spominjam se, da so recimo nekateri v Litostroju mislili, da so država v državi.

Danes je drugače? 

Moj občutek je, da so bile vlade nekoč bolj razvojno usmerjene in tudi bolj strokovne. Delale so v širino, šle so v svet. Absolutno smo podpirali gospodarstvo, a na drugačen način. Jasno nam je bilo, da potrebujemo lastne banke za dosego določenih ciljev gospodarske politike, pa tudi to, da banke ne morejo ukazovati gospodarstvu, kaj naj počne. Brez zamere, razvoj gospodarstva je veliko širša zgodba, za to je potrebnega veliko več znanja in predvsem realnih razvojnih ambicij, ki pa jih recimo v bančništvu ali pri financah manjka. Ker smo razvoj prepustili kratkoročnim interesom finančnih elit, smo zaostajali. Kadri se v zadnjem obdobju niso profilirali ali usposabljali za delo, zato nam zdaj manjkata dve generaciji v gospodarstvu ali politiki. Kar poglejte, kakšne so zadnje vlade.

Vas je strah, da bi Slovenija s takšnim tempom postala vse bolj odvisna od tujine, recimo spet nekakšna provinca Avstrije? 

Slovenci nikoli. Pa bi dejansko morali krepiti sodelovanje z recimo Avstrijo ali Hrvaško.

Razvoj gospodarstva je veliko širša zgodba, za to je potrebnega veliko več znanja in predvsem realnih razvojnih ambicij, ki pa jih recimo v bančništvu ali financah manjka.

Bi morala Slovenija notificirati Rusijo glede nasledstva Avstrijske državne pogodbe, kjer so zapisane pravice slovenske manjšine v Avstriji? 

Glede Avstrije je slovenska politika gotovo storila premalo, da bi uredili meddržavne odnose. Položaj naše manjšine bi v skupno dobro moral biti jasen. Ko sem sam prišel na delo v notranje zadeve, so se slovensko-avstrijski odnosi po tistem atentatu v Velikovcu poslabšali. Spomnim se, da sta bila tedanji avstrijski zunanji minister in koroški deželni glavar sprva precej nastrojena proti Slovencem. A z leti dela smo ju precej umirili, tako da smo na koncu z Avstrijo ustvarili zelo dobre meddržavne odnose in se je začel tudi avstrijski odnos do manjšine izboljševati. Na tej podlagi smo potem razširili še sodelovanje na drugih področjih. Ko sem leta 1980 odšel z mesta sekretarja za notranje zadeve, me je Avstrija tudi nagradila s svojim najvišjim državnim odlikovanjem, ki sem ga prejel zaradi prispevka k izboljšanju odnosov med državama – kljub atentatu v Velikovcu. Saj je tudi njim postalo jasno, da je bila tisto solo akcija neodgovornih posameznikov iz Maribora. V tem smislu ne vidim razloga, da odnosov ne bi razvijali naprej.

Kaj pa Hrvaška?

V času, ko sem bil na vladi, s Hrvaško večjih problemov nismo imeli, niti jih nismo odpirali. Bili smo prijatelji, sam sem bil podpredsednik zveznega izvršnega sveta, ko je tedanjo jugoslovansko vlado vodila Milka Planinc, Ante Marković pa me je kasneje želel postaviti za jugoslovanskega notranjega ministra, kar je preprečil Slobodan Milošević. Kot veste, je bil tedaj odprt problem Kosova, zato Srbi niso hoteli, da bi notranje zadeve vodil Slovenec in so na mesto notranjega ministra postavili srbsko vojaško osebo. Sam pa sem menil, da bi bilo treba na Kosovu situacijo zgolj umirjati. Je pa glede Hrvaške res, da neke višje stopnje dogovarjanja ali skupnih projektov, razen nuklearke, nismo imeli ali jih nismo uspeli pripraviti. Malo mi je žal za to.

Kaj pa se je na Hrvaškem potem zgodilo, kaj menite vi? Naš prvi predsednik je bil Milan Kučan, na Hrvaškem pa Franjo Tuđman z obujanjem ustaštva.

O tem sem razmišljal, a nimam enovitega odgovora. V mojem času smo poskušali urejati izbruhe nacionalizma na Hrvaškem, nismo pa se kregali. Vsaj jaz ne.

Kdaj in kako ste izvedeli za izvensodne poboje po drugi svetovni vojni? 

Tudi zasebno o tem nisem slišal ničesar, dokler se zgodba ni pojavila v tisku. To je bilo leta 1975. Takrat je v tržaškem Zalivu svoj tekst objavil Edvard Kocbek, ki je spregovoril o povojnih pobojih. Pred tem nas ni nihče seznanil, nihče ni nič povedal o tem. Sam sem nato seveda začel spraševati. Preiskave nismo naredili in še zmeraj ne vem, kdo je bil pobudnik tega nepotrebnega načina boja proti drugače mislečim in delujočim. Obžalujem, kar se je zgodilo.

Je bil odgovoren Tito? 

Nekaj takega se brez politične odločitve na vrhu Jugoslavije najbrž ne bi moglo zgoditi, saj je do izvensodnih pobojev prišlo po vseh republikah po drugi svetovni vojni.

Ste imeli stike s Titom? 

Da, večkrat. Z njim sem bil v stiku kot predsednik izvršnega sveta, zato sem bil večkrat pri njem. Še pred tem pa sem z njim sodeloval pri drugih zadevah, bil sem recimo vodja varovanja pri njegovem potovanju v Rusijo.

Kakšne odgovore pa ste dobili, ko ste – po Kocbekovi objavi – začeli spraševati? Ste Tita o tem kaj vprašali? 

Do Tita nismo šli, tedanji aktualni politiki pa o pobojih niso vedeli ničesar. Popit je bil recimo ob koncu druge svetovne vojne v partizanih in za dogodke ni vedel. Ko je Kocbek objavil svoje delo, sem kot vodja SDV začel spraševati in dobil odgovore, da je to naredila armija. V Kočevju oziroma drugod po Sloveniji, kjer so bili usmrčeni Slovenci, pa je bil seveda za poboje odgovoren tedanji KNOJ. Vendar pa konkretnih odgovorov nisem dobil.

Ko je Tito v kliničnem centru umiral, ste vi postajali predsednik tedanje slovenske vlade. Ste ga obiskali?

Proti koncu ni bil več pri zavesti, pred tem pa smo ga poskušali čim manj vznemirjati, zato smo stike omejili na minimum, predvsem na člane tedanje zvezne vlade.

Upokojili ste se leta 1989, pa vendar vsak dan hodite v službo, v svojo pisarno. S čim se ukvarjate? 

Vse življenje sem se ukvarjal z gospodarstvom in nekaj moram početi. Name se obračajo podjetja, ne hodim jaz k njim. Kličejo me, se pritožujejo, da ne vedo, kaj storiti, kako se lotiti dela in kaj početi. Pomagaj, pomagaj, pravijo. Ampak večinoma delam zastonj ali zgolj za neke osnovne stroške. Sam nimam premoženja. Imam stanovanje skupaj z družino in še eno staro nepremičnino.

Pogrešam nekdanjo enotnost, zagretost za skupne cilje, pogrešam, da bi si res vsi s srcem želeli in prizadevali za razvoj.

S čim pa se zdaj konkretno ukvarjate? 

Gre za idejo – staro že več kot 10 let – gradnje centra za razvoj Sredozemlja pri Izoli. V sklopu tega kompleksa bi zgradili šole, hotele, razširili bi pristanišče, izkoriščali bi 18 termalnih izvorov vode, svoje sedeže bi dobilo več podjetij. Vrednost projekta znaša okoli milijardo evrov, finančno bi ga podprli EU, Evropska investicijska banka ter avstrijski, francoski, kitajski in kuvajtski investitorji, glavni domači partner pa bi bil Gorenje.

Slovenska politika projekt podpira? 

Da, zdaj imamo tudi podporo predsednika vlade Mira Cerarja in seveda podporo lokalnih, obalnih občin. V projekt je vključena celo gradnja otoka – z zemljino, ki bi jo odkopali iz tunelov, predvidenih pri gradnji ceste proti Hrvaški.

Kako uresničljiv pa je ta projekt in koliko so to zgolj sanje?

Projektna dokumentacija je visoka pol metra.

Zadnja ideja je, da bi tudi zemljino iz tunelov na trasi drugega tira namenili za gradnjo otoka. Očitno ga bomo le dobili! 

Ja, ampak včasih smo delali hitreje. Leta in leta debat in diskusij so meni nerazumljiva. Cankarjev dom, klinični center, ljubljanske obvoznice, halo Tivoli, avtocestni križ, ceste na Primorskem in tako naprej smo zgradili v nekaj letih. Sodim, da so slovenski potenciali po tem malce opešali in bi potrebovali novo spodbudo.

In to danes pogrešate? 

Pogrešam nekdanjo enotnost, zagretost za skupne cilje, pogrešam, da bi si res vsi s srcem želeli in si prizadevali za razvoj.