Nerazumljeni kosmatinci

Če boste na kak naključen dan, ki ni ravno pustni torek ali noč čarovnic, srečali druščino prijateljev, ki so od glave do peta oblečeni v plišaste ali krznene kostume, glavo pa jim krasi skrbno izdelana maska prikupne živali z risankasto velikimi očmi in človeškimi lastnostmi, ste verjetno naleteli na furryje. Gre za izjemno robno, a v svetu precej množično fenovsko subkulturo, ki ima nekaj pripadnikov tudi pri nas.

V osnovi je tako imenovani furry fandom skupnost ljudi, ki jih združuje navdušenje nad prikupnimi antropomorfnimi živalmi, torej fantazijskimi liki, ki so videti kot živali z nekaterimi človeškimi lastnostmi, kakor so denimo obrazna mimika, govorjenje in hoja po dveh nogah. Te prikupne živali izvirajo iz risank, kot je denimo franšiza Looney Tunes, ali pa iz Disneyjevih klasik, kot sta na primer Levji kralj (1994) in Robin Hood (1973), a pravzaprav je »fursona«, torej alter ego, ki si ga ustvari vsak furry, načelno izviren, edinstven lik, ki ni vezan na specifično intelektualno lastnino. Furryji torej ustvarjajo lastno mitologijo: drugače kot pri dejavnostih nekaterih geekovskih subkultur, kot je denimo cosplay, ki se vrti okoli izdelave kostumov in preoblačenja v like iz posameznih fantazijskih zgodb, se furryji preoblačijo v like, ki so si jih izmislili sami.

To marsikdaj preraste v iskanje nove identitete – nekateri furryji v živalskem alter egu, imenovanem fursona, najdejo svoj pravi jaz. Pri manjšem deležu furryjev pa je navdušenje nad antropomorfnimi živalmi povezano s tem, da jih risani živalski liki privlačijo. Pogosto je subkultura furryjev prav zato stigmatizirana in neredko postane tarča posmehovanja spletnih trolov, ki ne razumejo, da gre v bistvu subkulture za popolnoma nedolžen hobi, za igrivi eskapizem.

Subkultura furryjev je zunaj skupnosti pogosto nerazumljena, ker je preprosto tako zelo nenavadna. »Ljudje se bojijo tega, česar ne razumejo,« je za Guardian pojasnila Kathleen Gerbasi, socialna psihologinja in raziskovalka, ki je o subkulturi napisala že več znanstvenih člankov. Hkrati so furryji tako nerazumljeni tudi zaradi napačnega, izrazito senzacionalističnega medijskega poročanja, ki na subkulturo še danes vztrajno meče slabo luč.

Predsodek o furryjih kot o spolnih iztirjencih je pred slabimi 20 leti pomagala razširiti epizoda televizijske nanizanke Na kraju zločina, v kateri so lasvegaški forenzični detektivi raziskovali umor, ki se je zgodil na orgiji furryjev. Serija je delovanje furryjev zreducirala na seksualni fetiš, ki je za nekatere furryje res pomemben del subkulture, a še zdaleč ne tako bistven, kot si zaradi negativne medijske obravnave predstavlja javnost. Ursula Vernon, avtorica znanstvenofantastične literature, ki je v mednarodni skupnosti furryjev uveljavljena kot priznana ilustratorka, pravi, da ustvarjalcem serije ne moremo zameriti, saj je »kup čudakov v kostumih, ki se gnetejo ob spremljavi pornoglasbe, veliko boljši za gledanost kot uro dolg posnetek rahlo geekovskih ljudi v majicah, okrašenih s podobami volkov, ki se prepirajo, ali je Levji kralj boljši film kot Watership Down«.

Vse največje konference furryjev potekajo v ZDA in nekatere pritegnejo več kot deset tisoč obiskovalcev. Največje evropske konference pa se vsako leto udeleži okoli 3500 furryjev.

Subkultura »furry fandom« je inkluzivna skupnost izrazito odprtega uma: njeno bistvo se ne skriva v sprevrženosti, temveč v povezovanju ljudi s podobnimi, a precej robnimi zanimanji, v iskanju identitete in pripadnosti. Kot je pojasnil sogovornik Gregor, starešina slovenske skupnosti furryjev, je »veliko pripadnikov subkulture v vsakdanjem življenju precej introvertiranih in nedružabnih, v skupnosti pa se – v kostumu ali brez – popolnoma razživijo. Njihova sramežljivost se v trenutku prelevi v ekstrovertiranost, saj se počutijo lepo sprejete, kar naenkrat so obkroženi s somišljeniki, ki si tako kot oni želijo pobega iz stvarnosti.«

Medtem ko je to razlagal, ga je po rami potrepljal znanec, ki je po naključju obiskal ljubljanski lokal, v katerem sva z Gregorjem kramljala o furryjih. Izkazalo se je, da sta oba pripadnika iste subkulture, kar priča, da furryji tudi pri nas niso tako redke ptice, kot bi si mislili: v Discordov strežnik, ki je spletni dom za člane slovenske skupnosti furryjev SloFurs, je včlanjenih dobrih 200 ljudi, a le kakšnih 40 jih v skupnosti dejavno sodeluje in se udeležuje tudi srečanj v resničnem življenju, imenovanih »furmeets«. Kaj furryji pravzaprav počnejo na teh srečanjih? Navadno gre za popolnoma nedolžne in vsakdanje dejavnosti, od ekskurzij prek igranja družabnih iger in bovlinga do sprevodov po prestolnici, s katerimi na svoj obstoj občasno opozorijo mimoidočo javnost.

Pravzaprav niti ni ključno, da se na teh srečanjih oblačijo v kostume. Gregor, čeprav je že dobrih 15 let zapriseženi furry, torej celo eden prvih furryjev na naših tleh, sploh nima kostuma. »Nikoli ga nisem imel in ga tudi nikoli ne bom imel,« je povedal. Kostumi, imenovani »fursuits«, ki jih izdelujejo krojači in lutkarji, specializirani prav za to nišo, niso pogoj za vstop v skupnost. Marsikdo si kostuma niti ne bi mogel privoščiti, saj kakovostno izdelani kostumi, ki so zaradi pomanjkanja poklicnih izdelovalcev precej redko blago, za katero se lahko v čakalno vrsto postavimo tudi za več let, na trgu dosegajo zares vrtoglave cene, zneski so včasih celo petmestni.

Kostumi, ki jih izdelujejo krojači in lutkarji, specializirani prav za to nišo, na trgu dosegajo zares vrtoglave cene. Včasih gre celo za petmestne zneske.

Navadno pa imajo tudi tisti furryji, ki se na srečanjih ne zakamuflirajo v kostum, izdelano svojo fursono, alternativno osebnost, pod katero na spletu delujejo v skupnosti. Gregorjeva fursona je lisica, a lahko bi bila marsikaj: fursone so lahko utemeljene na dejanskih živalih, lahko pa gre za fantazijska bitja, kot so denimo hibridi med različnimi živalmi. »Ni nujno, da si zvest enemu liku. Nekateri imajo tudi deset različnih furson, na vsako srečanje pridejo v drugi. Spet drugi imajo fursono, ki je ’shapeshifter’, ki torej spreminja obliko oziroma se lahko prelevi v iz enega bitja v drugo,« je pojasnil Gregor. In povzel: »Če si furry, po svoje živiš v domišljijskem svetu: če si tam postavljaš omejitve, nisi naredil nič.«

Kostume nosi le približno tretjina udeležencev mednarodnih konferenc furryjev. Te potekajo po vsem svetu, navadno v velikih hotelih, ki so v času srečanj do zadnjega kotička nabiti z navdušenci nad antropomorfnimi živalmi. Vse največje konference furryjev potekajo v Združenih državah Amerike in nekatere pritegnejo več kot deset tisoč obiskovalcev. Največja evropska konferenca Eurofurence, ki poteka v Nemčiji in se je redno udeležujejo tudi nekateri najbolj zagrizeni pripadniki slovenske skupnosti furryjev, pa ima vsako leto okoli 3500 udeležencev. Kot pojasnjuje Gregor, bi bilo to število še veliko večje, če bi to omogočala zmogljivost hotela: zanimanje za prireditev je tolikšno, da navadno več tisoč kosmatincev ostane na čakalnem seznamu za prihodnje izvedbe konference.

Da si furryji lažje vizualizirajo živalski alter ego, svojo fursono narišejo sami ali pa jo dajo po naročilu izdelati ilustratorjem, ki so v skupnosti unovčili svoje risarske veščine in je to zanje dobičkonosen posel. Furryji personalizirane ilustracije nato uporabljajo kot spletne avatarje, ki njihovo fursono predstavljajo pri spletni komunikaciji z drugimi furryji. »Vizualna umetnost je ključni del subkulture furryjev, pa naj gre za ilustracije, digitalno umetnost, stripe, knjige, animacije, književnost, kostume in še marsikaj,« je pojasnil Gregor. In dodal: »Čeprav, kot rečeno, seksualna razsežnost za večino furryjev ni ključen del subkulture, je bogata tudi produkcija animirane ali ilustrirane erotične in pornografske umetnosti, imenovane Yiff.« Brez zadržkov je priznal, da Yiff konzumira tudi sam, da je prav prek tega pred 15 leti prišel v stik s subkulturo. Pri tem je poudaril, da so očitki o zoofiliji, ki jih je pogosto slišati v zvezi z erotično in seksualno razsežnostjo subkulture, po njegovem mnenju zgrešeni, »saj gre za nagnjenje do risanih, fantazijskih likov, ne za nagnjenje do dejanskih živali«.