Sekta, ki je cerkvi eksplodirala v obraz

Če hoče moški priti do seksa, se mora držati le tehle preprostih pravil:

1. Ustanoviti mora sekto!

2. Poskrbeti mora, da sekta ni ravno številna, da je torej obvladljiva!

3. Pretvarjati se mora, da je karizmatični božji sin ali kaj takega!

4. Vernike in vernice mora stisniti v zaprto komuno!

5. Podvreči jih mora strogemu fizičnemu in mentalnemu nadzoru!

6. Preprečiti jim mora stike s starši, prijatelji in sorodniki!

7. Prepovedati jim mora seks, tako da potem vse ženske postanejo »njegove« – z njimi lahko počne karkoli, kadarkoli!

8. Pri svojem početju se mora ves čas sklicevati na svete verske knjige, recimo Biblijo!

To so počeli profeti, guruji, firerji in visoki svečeniki verskih sekt, recimo Jim Jones, firer sekte The People’s Temple, ki je v svojih vernicah videl le seksualne avtomate (preden jih je prisilil v kolektivni samomor), in David Koresh, firer sekte Branch Davidians, ki se je imel za Jezusa Kristusa in ki je kopico vernic posvetil v svoje »duhovne žene«, kar je pomenilo – odslej seksate le z mano! Zakonske pare je za vsak primer ločil, njihove zakone pa razveljavil. In seveda, vsem vernikom je predpisal celibat – razen sebi. In svojim »duhovnim ženam«.

Pornifikacija ženske

Nekaj takega je počel tudi pater Marko Ivan Rupnik, jezuitski pater, sakralni slikar, Prešernov nagrajenec, blagoslovljenec papeža Benedikta XVI., poster boy jubileja usmiljenja, ki ga je leta 2016 razglasil papež Frančišek, »eden izmed največjih zaupnikov sedanjega papeža Frančiška« (ki prav tako prihaja iz jezuitskih vrst), »papežev teolog«, »papežev umetnik«, svetovalec papeškega sveta za kulturo, svetovalec papeškega sveta za pospeševanje nove evangelizacije, »tihi kandidat za naslednjega slovenskega kardinala«, »najvplivnejši Slovenec v Rimu«.

Znotraj katoliške cerkve, ki duhovnikom in redovnicam seks prepoveduje (kaj šele seks med duhovniki in redovnicami), je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ustanovil jezuitsko »skupnost« Loyola (v Mengšu), ki je delovala kot sekta in v katero je »zmamil« več redovnic. Te je nadlegoval, izsiljeval, zlorabljal in silil v spolne odnose, v »nasilno masturbacijo«, oralni seks, seks v troje in »vedno bolj ekstremne erotične igre«, pri tem pa jih je psihično mučil in trpinčil. Redovnice je »privezal« nase, med njimi in predstojnico skupnosti je »zgradil zid«, ki je preprečeval zaupne stike. »Če sem dvomila ali zavračala, me je Rupnik diskreditiral pred skupnostjo z besedami, da duhovno ne rastem. Ni imel zavor, za dosego cilja je uporabljal vsa sredstva, tudi zaupne stvari, ki jih je slišal pri spovedi. Takrat se je začel moj psihični zlom,« pravi ena izmed njegovih žrtev.

Nad njimi je izvajal totalni nadzor: staršem in družini so morale napisati, da za eno leto z njimi ne bodo imele nobenih stikov. Tako kot vsi vodje sekt je znal pri ljudeh prepoznati »šibke točke«. »Tako je takoj razumel mojo krhkost, negotovost in strahove, ki sem jih imela.«

Ko je postalo »prevroče«, je Rupnik svojo »skupnost« – okej, sekto, kult – iz Mengša preselil v Rim. Sekte to vedno počnejo – ko v neki skupnosti postanejo nezaželene, spokajo drugam.

Svojo sekto je organiziral tako zvijačno, da je lahko seksal s čim več redovnicami (z devetimi, morda dvajsetimi), pri tem pa nenehno igral »karizmatičnega« duhovnega vodjo, ki je v neposrednem stiku z božjo resnico (»Največje stvari v življenju so potopljene v skrivnost«), ter se skliceval na svete knjige. Recimo, ena izmed njegovih žrtev je razkrila, da jo je »prosil za seks v troje z drugo sestro iz skupnosti, saj mora biti spolnost po njegovem mnenju osvobojena lastnine, v podobi Svete Trojice, kjer je, kot je rekel, tretja oseba prejela odnos med dvema«.

Spolno zlorabo je znal zaviti v celofan krščanske mistike. Tista »druga sestra iz skupnosti« je povedala: »Takrat me je rahlo poljubil na usta in mi rekel, da je tako poljubil oltar, kjer je obhajal evharistijo. Bila sem omamljena: Po eni strani sem hotela pobegniti, po drugi me je pater Marko spodbujal, da lahko živim to resničnost, ker sem posebna in je to dar, ki ga je Gospod dal samo nama; da lahko samo z menoj živi tudi fizično pripadnost Bogu, ne da bi si nekaj lastil, v svobodi, po podobi trinitarične ljubezni.«

Rupnik, ki je redovnice silil tudi v gledanje porničev, je pornificiral Loyolo – guruji to vedno naredijo s sektami. Pornoficirajo jih. A kot rečeno: itak jih ustanovijo zaradi seksa. Sekte so pač izvrstna in dobro preverjena pretveza za seks. Ko je postalo »prevroče«, je Rupnik svojo »skupnost« – okej, sekto, kult – iz Mengša preselil v Rim. Sekte to vedno počnejo – ko v neki skupnosti postanejo nezaželene, spokajo drugam.

Ženske, ki zbežijo iz takšnih sekt, vedno pripovedujejo o strašnih in pogubnih psihičnih posledicah življenja v njih. Tako pripoveduje tudi Anna, ki je odšla iz Rupnikove »skupnosti«: »Po odstopu sem dolgo trpela za depresijo in tudi po njej nisem mogla vzpostaviti čustvenega odnosa in zgraditi družine. Zloraba, ki sem jo utrpela, je močno vznemirila mojo psiho in pustila neizbrisne sledi v mojem duhu in telesu, kar mi je onemogočalo sprejemanje smiselnih odločitev.«

Cerkev je ob izbruhu afere nenehno ponavljala, da »v to niso bili vpleteni mladoletniki«, da ni šlo za »zlorabo mladoletnih oseb«. Kaj so hoteli reči – da potem ni tako hudo? Ker je šlo »zgolj« za ženske?

Ena izmed redovnic je celo poskušala narediti samomor. Številne so zbežale iz »skupnosti« – ena skozi okno.

Večna toksičnost cerkve

Ergo: znotraj katoliške cerkve je delovala sekta – kar je srhljivo. Še bolj srhljivo je, da je ta sekta res delovala kot sekta – potemtakem kot izgovor za spolno zlorabljanje žensk. Kot izgovor za psihično, fizično, spolno nasilje. Kot pretveza za spolno poniževanje. Problem ni v tem, da so redovnice seksale s patrom – problem je v tem, da so z njim seksale pod prisilo. Da so bile v to prisiljene.

Spet se je pokazalo, da je katoliška cerkev institucija, v kateri do spolnih zločinov ne velja ničelna toleranca. Kar je spet srhljivo, kakor je tudi srhljivo, da je katoliška cerkev zagotavljala moralno in religiozno kritje tej sekti. In ja, prav res srhljivo je, da je katoliška cerkev – tako kot v pedofilskih aferah – spet vse prikrivala in se delala neumno.

Ester, tajnica sestre Ivanke, vrhovne predstojnice skupnosti Loyola, pravi, da slovenski škofje, ki trdijo, da so vse to »izvedeli iz objav v medijih«, in ki obžalujejo, da »žrtve desetletja« niso bile slišane, »ne morejo reči, da niso vedeli«, saj so bili z Rupnikovimi zlorabami seznanjeni vsi, od nekdanjega ljubljanskega nadškofa Alojzija Šuštarja do nekdanjega provinciala jezuitov Lojzeta Bratine, ki pa je odgovoril, »da ne verjame«. Kar je bil seveda tipični seksizem – ženski ni mogoče verjeti, da je bila spolno zlorabljena! To je zelo ponižujoče do žensk.

Je o tem kaj vedel kardinal Franc Rode, ki je bil nekaj let prefekt kongregacije za ustanove posvečenega življenja (in probleme redovnih skupnosti)? Ne, nič ne kaže na to. Kakor tudi ne kaže, da bi o tem kaj vedel papež Frančišek, jezuit št. 1. Pa čeravno so vsi vedeli, do so Rupnika pred nekaj leti za hip ali dva izobčili, ker je pri spovedi podelil odvezo ženski, s katero je seksal – in upravičeno lahko domnevamo, da jo je v seks prisilil. Vatikanski dikasterij za nauk vere – naslednik kongregacije za verski nauk – je ugotovil, da je »prišlo do odveze sokrive ženske«. Ha – sokrive ženske! Sokrive? Kar je spet tipični seksizem – ženska je sama kriva, da je bila posiljena! Sokriva za moško spolno nasilje! Sama je iskala! To je tako ponižujoče do žensk, da bi gibanje #MeToo to toksično cerkev črtalo.

A cerkev vsega Rupnikovega spolnega nasilja ni le prikrivala, temveč ga je tudi relativizirala. Dikasterij za nauk vere, ki ga vodi jezuit (in glej, no, jezuit je tudi tožilec za spolne prekrške), je namreč razsodil, da so kazniva dejanja, ki jih očitajo Rupniku, »itak« zastarala (zato ne bo cerkvenega kazenskega pregona), Rupniku so pustili, da normalno deluje (slika, predava, obhaja sveto mašo, pridiga, vodi duhovne vaje ipd.), še naprej so ga slavili in nagrajevali (na zasebni avdienci ga je sprejel papež Frančišek, 30. novembra 2022 mu je papeška katoliška univerza Parana podelila častni doktorat), člankom o Rupnikovi aferi so očitali, da so »precej napihnjeni« (in »tudi z veliko neresnice«), izmišljali so si teorije zarote (glavna tarča te afere ni Rupnik, temveč papež Frančišek, ki ga hočejo zrušiti »stare sile«!), resnost Rupnikovih dejanj so zmanjševali. To, da so ga nekaj let prej že izobčili (in sicer zaradi perverznega seksualnega škandala), so sprva zamolčali. Zaradi serijskih spolnih zlorab ga niso niti izobčili. Še za hip ali dva ne. Prej je bil direktor vatikanskega Centra Aletti – zdaj je v njem zaposlen kot umetnik. Njegovi spolni zločini so v njihovih očeh – in njihovih srcih – zastarali!

Rupnik je spolno zlorabil in psihično ubil kopico žensk, cerkev pa pravi, da so ti njegovi zločini zastarali. To je zelo kruto in ponižujoče do žensk. Je tudi njihova zlorabljenost zastarala? Je tudi njihovo trpljenje zastaralo? So tudi njihove bolečine zastarale? So psihične in čustvene posledice Rupnikovih zločinov zastarale?

Rupnik, ki je redovnice silil tudi v gledanje porničev, je pornificiral Loyolo – guruji to vedno naredijo s sektami. Pornoficirajo jih. A itak jih ustanovijo zaradi seksa.

Slovenski škofje – Strehovec, Saje, Štumf ipd., oh, in kakopak nadškof Zore, ki je, kot pravi redovnica Anna, vedel, kaj se je dogajalo (sama mu je poslala pismo, za katero Zore trdi, da ni bilo »veljavno«, ker je bilo naslovljeno na kardinala, vsi ostali naslovniki pa so bili le dodani!) – so Rupnikove žrtve pozvali, naj se »obrnejo na javno objavljene naslove (npr. varuh@jezuiti.si), da bo mogoče čim bolj celostno priti do resnice in pravične razsodbe«. Rupnikove žrtve naj se torej obrnejo na institucijo, v kateri so bile psihično, fizično, duhovno in spolno zlorabljene. Hej, zakaj se ne bi za pomoč obrnile kar neposredno na Rupnika? »Obenem prosimo, da se javijo tudi ostale žrtve nasilnih dejanj v cerkvenih skupnostih s strani drugih storilcev.« Ta retorika je jebeno pokroviteljska do žensk, žrtev spolnega nasilja. Kot da je spolno nasilje v cerkvi le resničnostni šov! »Obenem vas naprošamo za potrpežljivost, da bomo lahko utrdili naše nujno potrebne strukture in opravili vse predpisane postopke ter hkrati poskrbeli za izobraževanje in ozaveščanje o problematiki spolnega in duhovnega nasilja.« Po vseh spolnih škandalih, vseh spolnih zločinih in vseh spolnih zlorabah, ki so prišli na dan v zadnjih letih in desetletjih, bo cerkev šele zdaj poskrbela za izobraževanje in ozaveščanje o problematiki spolnega in duhovnega nasilja. »Samo s skupnimi močmi in s prekinitvijo molka, ki je zaveznik storilcev, lahko zaustavimo nepredstavljivo zlo.« Prekinitev molka? Res izprijeno, nepredstavljivo izprijeno – k prekinitvi molka poziva ta, ki že desetletja (in stoletja, če hočete) noče prekiniti molka! In ki očitno dela vse, da do prekinitve molka ne bi prišlo. Najprej se mora še malo izobraziti in ozavestiti. Dajte nam še malo časa, da pridemo v 21. stoletje!

Zelo pomenljivo in že kar simptomatično pa je v tem smislu tudi to, da je cerkev ob izbruhu afere nenehno ponavljala, da »v to niso bili vpleteni mladoletniki«, da ni šlo za »zlorabo mladoletnih oseb«. Kaj so hoteli reči – da potem ni tako hudo? Juhej – niso bile »vpletene« mladoletne osebe, temveč ženske! Hvala bogu, da je Rupnik spolno nasilje izvajal nad ženskami!

Cerkev ne more prikriti svojega toksičnega odnosa do žensk. Od kod ji sploh ideja, da ženska potrebuje moško duhovno vodstvo!? Gibanje #MeToo bi jo moralo res skenslati. Črtati.