Bojana Bajželj / »Planet z desetimi milijardami ljudi, ki jedo kot vrhunski plenilci, ne more zdržati«

Dr. Bojana Bajželj (1983) je po študiju krajinske arhitekture krajši čas delala v Ljubljanskem urbanističnem zavodu, nato pa odšla v tujino. V Veliki Britaniji je magistrirala iz okoljskih znanosti in kasneje v okviru doktorata na Cambridgeu izvedla odmevno raziskavo, v kateri je proučevala scenarije oskrbe s hrano, če bi na Zemlji živelo deset milijard ljudi. Ena ključnih ugotovitev raziskave je bila, da je vpliv proizvodnje hrane na podnebne spremembe močno podcenjen in neukrepanje ogroža podnebne cilje ter da je eden od neizogibnih ukrepov (tudi) sprememba prehranskih navad.

Po Cambridgeu je akademsko delo nadaljevala na Švedski univerzi za kmetijske znanosti (SLU) v Uppsali, z vmesnimi skoki v industrijo, saj se, kot pravi, akademija »pogosto predolgo poglablja v problem, tudi ko se čas za rešitve izteka«. Tudi zato se je nedavno iz akademskih vod (na daljavo iz Švedske) preselila v londonsko start-up podjetje, ki podpira razvoj tehnologij, s katerimi se že izpuščeni ogljikov dioksid črpa iz atmosfere.

Pogovor je potekal tudi o metanu, ki ga odslej poskuša tudi slovenska kmetijska industrija prikazati kot manjši problem, kot v resnici je, o planetu, ki ne bo prenesel desetih milijard mesojedcev, in najočitnejšem problemu: da je pogovor na predzadnji dan decembra brez težav potekal na vrtu lokala, pri 12 stopinjah Celzija.

Živite na Švedskem in delate v angleškem start-up podjetju Supercritical, ki je del nove dejavnosti, katere cilj je odvzemanje CO2 iz ozračja. 

Tako je. Ne gre zgolj za zmanjševanje izpustov, ampak je cilj jemati že nakopičeni ogljikov dioksid iz atmosfere. Krepi se zavedanje, da bomo morali ob zmanjševanju novih izpustov tudi ta ogljikov dioksid, ki je že v atmosferi, nekako poloviti in nekam spraviti. To je mogoče z naravnimi in tehnološkimi rešitvami. Naravna rešitev je, da posadiš drevesa, za kar pa potrebuješ prostor. Treba je upoštevati tudi druga tveganja. Ob vremenskih ekstremih, ki smo jih zelo izkusili v letu 2022 in naj bi bili leta 2023 še intenzivnejši, je na primer treba zelo paziti, da ti nasadi ne zgorijo v požarih in se ogljikov dioksid spet vrne v ozračje.

Leto 2023 bo torej vremensko ekstremno? 

Meteorologi napovedujejo eno najbolj vročih let, globalna temperatura naj bi bila v povprečju višja kot leta 2022.

Svet kot celota se je zgolj od druge polovice 20. stoletja ogrel za približno eno stopinjo Celzija, po letu 2014 so letne povprečne temperature stalno vsaj eno stopinjo Celzija nad predindustrijskimi ravnmi (1850–1900). S tem smo že dosegli dve tretjini segrevanja, ki ga ne smemo preseči, da bomo sploh lahko preživeli. Torej mejo 1,5 stopinje Celzija nad predindustrijskimi ravnmi …

Trend kljub jasnim znanstvenim projekcijam ostaja slab. Ljudem se ne zdi nič usodnega, če bi povprečne temperature poleti zrasle na primer s 33 na 35 stopinj. Vendar to pomeni katastrofo, posledice so na celotnem spektru že vidne, od spremenjenega sistema padavin, ki onemogoča pridelavo hrane, do količinskih ekstremov, ki poleti pomenijo suše in požare, jeseni pa obsežne poplave in škodo. V vsaki krizi, ki se vrstijo zadnja leta, se nekako pozablja na te podnebne cilje, čeprav je to pravzaprav zelo povezano. Če bi v zadnjem desetletju več vlagali in prehajali na obnovljive vire energije, ki so okoljsko vzdržnejši od fosilnih goriv, bi bili danes bistveno manj energetsko odvisni od Rusije.

Živilska industrija rada pravi, da ponudi tisto hrano, ki si jo želimo potrošniki. V resnici pa večino povpraševanja ustvari sama s svojim marketingom.

Vrniva se k iskanju rešitev: tehnološke rešitve se ne iščejo le za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, pač pa tudi za odvzem ogljikovega dioksida iz ozračja. 

Te tehnološke rešitve se intenzivno razvijajo. Obstajajo že nekakšni »ventilatorji«, ki velike količine zraka speljejo prek absorbentov, ki nase vežejo ogljikov dioksid. Iz njih se s segrevanjem sprosti ogljikov dioksid, ki ga nato stisnejo, a ga je treba odložiti nekam, od koder ne more nazaj v ozračje. Primerne so podzemne jame, kjer so bazaltne kamnine, ki vežejo ogljikov dioksid. Del ujetega plina pa se uporablja za druge proizvode, tudi nizkoogljična goriva. Bazaltne kamnine, če so zmlete in razporejene na velikih površinah na tleh površja, tudi vežejo ogljikov dioksid iz dežja.

Vendar nič od tega ni enostavno. Da te rešitve izpeljemo v takih ogromnih količinah, kot jih bomo morali, bomo potrebovali še več obnovljive energije in drugih virov. Cena za tono počrpanega ogljikovega dioksida verjetno nikoli ne bo nižja od 100 evrov. Raje bi videla, da se nam na to ne bi bilo treba zanašati. A ker smo v zadnjem desetletju odlašali in prelagali intenzivno zmanjševanje emisij, ki je sicer v resnici enostavnejše in cenejše, bomo potrebovali tudi te rešitve.

Kaj dela vaše podjetje? 

Različne tehnološke rešitve razvijajo številni start-upi, to so tehnologije prihodnosti. Mi moramo v tej začetni fazi najti financerje, ki bi bili pripravljeni plačati za odstranitev določene količine ogljikovega dioksida iz ozračja; količine, ki je vsaj enaka ali presega izpuste financerja. V glavnem so to tehnološka podjetja, ki imajo veliko razumevanje za inovacije, seveda imajo tudi denar, in znajo ta vlaganja v rešitve za preprečitev podnebnega zloma ne nazadnje tudi marketinško uporabiti.

Kako pa? 

Ker je v tehnološkem sektorju zelo velik boj za kadre, se s takimi vlaganji lahko predstavljajo kot družbeno odgovorna in očitno to pri številnih zaposlenih, ki lahko izbirajo delodajalce, postaja dejavnik pri izbiri. Hkrati ima tehnološki sektor visoke izpuste; podatkovni centri po zadnjih podatkih proizvedejo več emisij kot letalstvo.

No, pri nas se trenutno ukvarjamo s hrano. Poziv predsednika vlade k prehrani z manj mesa je del javnosti interpretiral kot »poseg države v jedilnike«, čeprav denimo ob petkih mnogi brez težav ne jedo mesa zaradi cerkvenih priporočil. 

Hrana je vedno in povsod občutljiva tema. Ko so leta 2014 objavili mojo raziskavo, sem imela intervju za BBC in sem dobila zelo veliko pripomb, celo groženj. Raziskava je pokazala, da se mora v zahodnem svetu poraba mesa in mlečnih izdelkov zmanjšati, saj se bodo ob nadaljevanju obstoječih rasti porabe emisije toplogrednih plinov iz tega naslova podvojile in ogrozile podnebne cilje.

Za številne je povsem nepomembno, da gre za znanstvene podatke in nujo, h kateri zaradi drugih, medicinskih razlogov pozivajo tudi zdravniki. Ljudje imamo očitno občutek, da se hranimo po lastni izbiri, da gre za popolno svobodo, vendar je vprašanje, kdo zares izbira, kaj jemo. Ali je to povsem naša izbira ali v resnici velikokrat jemo to, kar je pred nas postavil nekdo drug. Najprej starši, kasneje šolska kuhinja, delodajalci v menzi. Živilska industrija rada pravi, da ponudi tisto hrano, ki si jo želimo potrošniki. V resnici pa večino povpraševanja ustvari sama s svojim marketingom.

Živilska industrija ima seveda tudi nekaj vpliva na prehranjevalne smernice. Na svetovni ravni veljajo prehranjevalne smernice, ki jih skupaj sprejemajo Danska, Finska, Švedska in Norveška – imenujejo se Nordic nutrition recommendations – za najbolj transparentne in utemeljene na znanosti. Tudi v teh smernicah se jasno in glasno poziva k zmanjšani porabi rdečega in procesiranega mesa.

Svoboda pri izbiri hrane je torej manjša, kot se nam zdi. 

Menim, da je v realnosti veliko manj odvisno od posameznika in veliko več od marketinga potrošnje. Pomembni sta cena in »priročnost«. Priročen je na primer zrezek, saj je priprava zelo enostavna, kratkotrajna in želeni okus zagotovljen. S podobno »priročnostjo« se v zadnjih letih reklamirajo mesni nadomestki, ki pa niso marketinško tako podprti kot mesna industrija.

Tudi natančne podatke, kaj ljudje sploh pojedo, je težko dobiti. V Angliji denimo izvajajo raziskavo National Diet and Nutrition Survey in po njenih podatkih poje povprečen prebivalec 1800 kalorij na dan, kar je približno 600 kalorij premalo glede na realno stanje. Okrog 66 odstotkov tamkajšnjih ljudi ima težave s težo. Ljudje podatke o lastnem hranjenju očitno prilagajajo, morda pozabijo; veliko hrane pojemo »na pol« podzavestno.

Natančne podatke, kaj ljudje sploh pojedo, je težko dobiti. Po angleški raziskavi National Diet and Nutrition Survey poje povprečen prebivalec 1800 kalorij na dan, kar je približno 600 kalorij manj od realnega stanja.

Omenili ste raziskavo, ki ste jo delali za doktorat na Cambridgeu. Kaj ste preverjali? 

Raziskava je bila del mojega doktorata. Zanimala me je povezava med prostorom, vodo, energijo in podnebnimi spremembami, in hrana je pravzaprav v središču teh štirih dejavnikov. Takrat praktično ni bilo podatkov o soodvisnosti proizvodnje oziroma porabe hrane in podnebnih ciljev. Ni veljalo, da bi lahko bila proizvodnja hrane, kot jo poznamo in subvencioniramo, problem za globalne podnebne cilje. Veljalo je, da je za dosego teh ciljev treba ukrepati na področju energetike in prometa, zlasti preiti s fosilnih goriv na obnovljive vire. Ta raziskava pa je pokazala, da cilje – kljub ukrepanju na področjih energetike in prometa – lahko ogrozi ravno proizvodnja hrane in da je tukaj ukrepanje prav tako nujno.

Hrana povzroči od 20 do 40 odstotkov vseh izpustov toplogrednih emisij – v grobem torej tretjino, odvisno od metodologije. Razlike so recimo v tem, ali vplive prevoza hrane štejemo k prometu ali k proizvodnji hrane. Takrat je bilo okrog sedem milijard ljudi, zdaj nas je že osem milijard, mi pa smo proučili več scenarijev proizvodnje hrane za deset milijard ljudi, kar je v grobem ocenjena populacija leta 2050. Osnovni scenarij je predvidel nadaljevanje nekih zgodovinskih trendov, na primer da z rastjo bruto družbenega proizvoda, torej z večjo razvitostjo, ljudje jedo več mesa, in sicer to še nekoliko povečuje hektarski donos, odvisno od posamezne poljščine, za približno 1 odstotek na leto (čeprav ta napredek že ogrožajo podnebne spremembe).

In kaj je pokazala simulacija osnovnega scenarija do leta 2050? 

Pokazalo se je, da bi se ob nadaljevanju tega modela »business as usual« vpliv proizvodnje hrane na izpuste za prehrano desetih milijard ljudi praktično podvojil in bi »povozil« učinke znižanj emisij v energetiki in prometu. Podnebnih ciljev posledično ne bi dosegli, tudi če bi v energetiki in prometu cilje uresničili v celoti. Torej je nujna sprememba proizvodnje oziroma porabe hrane, če hočemo ohraniti stabilno podnebje in s tem za človeštvo dobre življenjske razmere ter do leta 2050 ohraniti povprečno globalno temperaturo največ 1,5 stopinje Celzija nad temperaturami predindustrijske ravni. Tukaj je že pomembna okoliščina povratna zanka, ki se nam je že zgodila, saj podnebne spremembe že močno učinkujejo in zmanjšujejo proizvodnjo hrane. Vedno več površin je potrebnih že za proizvodnjo obstoječih količin hrane živalskega in rastlinskega izvora, kaj šele za dodatne količine. Nove površine dobivamo zlasti s sekanjem gozdov, zlasti tropskih, s tem pa se uničuje biodiverziteta in se pomembno zmanjšuje naravno »posrkanje« ogljikovega dioksida.

Največ krčenja gozdov povzročata pridelava soje in govedoreja. 

Drži. Daleč največ površin, kjer se je skrčil gozd v zadnjem desetletju, je zdaj v uporabi za pašo goveda, pridelavo palmovega olja, na tretjem mestu je soja, ki pa je spet v večini gojena za krmo živali.

Je predpostavka, da s povečanjem bruto družbenega proizvoda raste poraba mesa, še realna? Evropska komisija je v napovedi decembra 2021 že predvidela padec potrošnje mesa v EU do leta 2031 z 69,8 na 67 kilogramov na osebo na leto, s tem bi poraba govedine in svinjine padla, perutnine pa zrasla s 23,5 na 24,8 kilograma. 

Ja, historično ta korelacija velja, z nekaterimi odstopanji oziroma izjemami. Denimo na Kitajskem je poraba mesa na prebivalca višja, kot bi izhajalo iz bruto družbenega proizvoda na prebivalca.

V zadnjih letih se trend že spreminja. V Evropi in ZDA poraba mesa v nasprotju s Kitajsko ne raste, globalno se spreminja struktura porabe, več se poje perutnine in manj rdečega mesa, kar je vsaj z vidika podnebja dobro.

Kaj pa so rešitve? Kako prehraniti deset milijard ljudi, da proizvodnja hrane ne bi sesula podnebja?

Rešitve, ki smo jih preučevali v raziskavi, so zelo široke in nakazujejo zgolj nekatere smeri sprememb, ki so mogoče. Ena je, da se v manj razvitem svetu dvigne pridelek na hektar zemlje. Tukaj je zagotovo še veliko možnosti, tudi z razvojem čim bolj odpornih rastlin, kot je kasava, ki je že eden najpomembnejših virov hrane v revnejših državah. Druga rešitev oziroma kar nuja je, da jemo bistveno bolj v skladu z zdravstvenimi smernicami. Torej da v razvitem svetu pojemo manj mesa ter več zelenjave in sadja, v nerazvitem pa da se približamo tem količinam.

Priporočena količina bi bila ena porcija – majhna – belega mesa na dan in največ dve porciji rdečega mesa na teden, kar je približno polovica trenutnega povprečja v EU. Že upoštevanje teh priporočenih količin, ob večji globalni izenačitvi porabe mesa, bi znatno znižalo izpuste pri proizvodnji hrane.

Ob rasti prebivalstva bo nemogoče zagotoviti tako ogromne količine živine, da bi lahko globalno še naprej jedli toliko mesa kot ga zdaj v zahodnem svetu. Okolje tega ne zmore.

Pri Umanoteri so s podrobnejšo analizo ugotovili, da prebivalec Slovenije na teden poje 0,95 kilograma mesa, od tega 550 gramov rdečega mesa in skoraj 400 gramov perutnine. Nacionalni inštitut za javno zdravje pa svari, da uživanje več kot 300 g rdečega mesa oziroma mesnih izdelkov na teden že lahko pomeni tveganje, količine nad 500 gramov pa resno tveganje za zdravje. 

K zmanjšani porabi mesa zadnja leta poziva globalna zdravstvena stroka, ki je najbolj verodostojna. In te pozive bi morali kreatorji politik – tako prehrambnih kot kmetijskih in okoljskih – slišati in upoštevati. V ta vidik, kaj je zdravo jesti, se sama raziskovalno ne spuščam, tako tudi ne v druge zelo pomembne vidike, kot je etični, ki zajema naše ravnanje z živalmi. Poznam pa okoljski vidik, kjer lahko napovemo, da bo ob rasti prebivalstva nemogoče zagotoviti tako ogromne količine živine, da bi lahko globalno še naprej jedli toliko mesa, kot ga zdaj jemo v zahodnem svetu, tudi v Sloveniji. Okolje tega ne zmore, kažejo številke, in sprememba tukaj je nujna, ne gre za izbiro.

Podatki kažejo, da kar 53 odstotkov globalnih izpustov toplogrednih plinov iz proizvodnje hrane prihaja iz proizvodnje hrane živalskega izvora, proizvodnja hrane rastlinskega izvora prispeva 29 odstotkov, maloprodaja in embaliranje osem odstotkov, prevoz hrane šest in predelava štiri odstotke izpustov. 

Zanimivo je, da je delež izpusta pri prevozu hrane v celotni strukturi izpustov pri proizvodnji hrane razmeroma majhen. Če je prišel paradižnik iz Španije na sever Evrope s tovornjakom, je z vidika izpustov v resnici bolje, kot če ga na severu Evrope proizvajajo v topli gredi, ki jo morajo greti, namakati. Lokalno pridelana sezonska hrana je do podnebja zagotovo najprijaznejša, čeprav se je delež pri prevozu hrane v celotni sliki pogosto močno precenjeval – izjema so seveda prevozi avokada z letali in podobne nerazumne potrate.

Sicer pa je seveda živinoreja daleč največji problem z vidika izpustov, začenši z metanom iz prebavnega procesa goveda, dušikovim oksidom iz gnojil, potrebnih za pridelavo krme, ogljikovim dioksidom zaradi sekanja gozdov za širjenje kmetijskih zemljišč.

Pri živinoreji se pogosto pozablja, da se ogromno poljščin prideluje za hrano živali. Za živinorejo se po uradnih ocenah porablja kar dobre tri četrtine vseh kmetijskih zemljišč, industrijska živinoreja pa proizvede manj kot petino kalorij, ki jih porabi svetovno prebivalstvo. 

Z zmanjšanjem živinoreje bi se sprostile ogromne količine žita, soje in oljnih rastlin, ki se zdaj na velikih površinah proizvajajo za krmo živali in bi bile lahko namenjene za prehrano ljudi. V raziskavi smo kot ukrep predvideli, da se površine, ki so zdaj namenjene paši, a bi bile naravno gozd, spet pogozdijo, s tem pa se poveča naravno posrkanje ogljikovega dioksida iz zraka.

Ja, drži podatek, da živinoreja globalno zavzema ogromne površine, njen delež pri pokrivanju potreb po kalorijah pa je majhen. Moramo se zavedati, kakšna je osnova prehranjevalne strukture ekosistema. Primarni proizvajalci so zelene rastline, ki za svojo rast jemljejo energijo od sonca in v organski snovi shranjujejo kemijsko energijo. Rastlinojede živali jedo rastline, ampak veliko večino dobljene energije porabijo za svoje delovanje, za metabolizem, gibanje in ostalo, le manjši delež, približno deset odstotkov, pa vključijo v svojo biomaso. Večji delež vključujejo le živali, ki jih ljudje gojimo za lastno hrano in pri katerih smo »poskrbeli«, da se čim manj gibljejo in čim manj porabljajo za lastno življenje, kar je sicer žalosten del etičnega vidika, ki sem ga omenila prej. V verigi so nato mesojede živali, ki jedo rastlinojede živali, in pri tem spet ogromno porabijo za normalno delovanje. Na vsaki stopnji se torej »izgubi« 90 odstotkov snovi prejšnje stopnje, kar pomeni, da mesojedci za prehrano porabijo bistveno več virov, če upoštevamo vse pod njimi, kot organizmi, ki jedo neposredno rastline.

Planet z desetimi milijardami ljudi, ki jedo kot vrhunski plenilci – torej so na koncu prehranjevalne verige, ne more zdržati. Z desetimi milijardami rastlinojedcev, ki kdaj pa kdaj pojedo tudi kako drugo rastlinojedo žival, pa lahko.

Obstaja še en absurd. Država propagira porabo slovenskega mesa, kmetijsko ministrstvo ima spletno stran Naša super hrana, kjer je te dni v ospredju recept za tatarski biftek iz »1 kg govejega mesa (pljučna ali stegno) z znakom Izbrana kakovost Slovenija«. 

Absurdno je, da imamo neke nacionalne zdravstvene smernice, ki v prehrani svetujejo porabo manj mesa, zlasti rdečega, sočasno pa drugo ministrstvo vodi akcije, ki promovirajo porabo mesa.

Tudi na ravni EU je meso, upoštevajoč celotno verigo produkcije in vse potrebne vire, neverjetno poceni, saj evropska politika še vedno najbolj subvencionira živinorejo, bistveno manj pa pridelavo sadja in zelenjave, kar je povsem skregano z zdravstvenimi oziroma prehranskimi, okoljskimi in ne nazadnje, kot omenjeno, tudi etičnimi smernicami.

Evropsko računsko sodišče je nedavno potrdilo, da EU v obdobju 2014–2020 kljub drugačnim trditvam evropske komisije ni izpolnila zaveze in petine proračuna ali 216 milijard evrov porabila za podnebne ukrepe. Vsaj 72 porabljenih milijard, večinoma v kmetijstvu, ni prispevalo k ukrepom. 

V Evropi so se v zadnjih desetih letih pojavila znanstveno potrjena opozorila, da je obstoječa proizvodnja hrane problem z vidika podnebnih ciljev, vendar se to celostno ne izraža v politikah EU, kar je nerazumljivo.

Tako kot Slovenija tudi EU bistveno več vlaga v promocijo mesa in mlečnih izdelkov kot v promocijo zelenjave in sadja. (V petletki 2016–2020 je EU po raziskavi Greenpeacea porabila 776,7 milijona evrov za promocijo kmetijskih proizvodov, od tega je 32 odstotkov namenila mesu in mlečnim izdelkom, 16 odstotkov pa sadju in zelenjavi, op. p.)

Tretja rešitev, ki ste jo zajeli v raziskavi, je zmanjšanje odpadne hrane. 

Uresničiti bi morali vse ukre pe, da bi delovali sinergijsko. Morali bi torej povečati pridelavo hrane, kjer je globalno to mogoče, prilagoditi prehranske navade, in tretjič, v razvitem svetu radikalno zmanjšati odpadke hrane in povečati učinkovitost sistema pridelave.

Z vidika potrošniških navad je zelo neracionalno kupovanje preveč hrane, ki se nato zavrže. Vzrok za to je cenovna dostopnost hrane v razvitem svetu za večino prebivalstva. V razvitem svetu je na primer zelo močno zavedanje, da sta kopičenje in predelava plastike velik okoljski problem, pri hrani pa se ljudem celo zdi, da njeni odpadki niso problem, da se lahko uporabijo na primer za kompost in da gre skoraj za idealen trajnostni krožni model. To je daleč od resnice, saj proizvodnja hrane terja enormne vire, na hrano in njeno proizvodnjo je vezana, kot že omenjeno, kar okrog tretjina vseh toplogrednih plinov, ki jih proizvede človek. Če odvržena hrana pristane na odlagališču, pomeni še dodaten vir metana, ki pomembno segreva ozračje.

Pred novim letom je portal N1 poročal o prizadevanjih slovenskega kmetijstva, da bi se začela uporabljati nova metodologija, ki bi upoštevala krajšo obstojnost metana v ozračju od ogljikovega dioksida in s katero bi se statistično prepolovili toplogredni izpusti, vezani na slovensko kmetijstvo, z deset na pet odstotkov. 

Vsaka industrija – tudi kmetijstvo – išče načine, da ohrani status quo ali pa še poveča svoj obseg. Drži, da je metan, ki ga v ozračje spušča zlasti govedo pri prebavi hrane, manj obstojen kot ogljikov dioksid, saj po okoli desetih letih razpade. A metan si je treba predstavljati kot plašč, ki ga vsako leto dodatno ovijemo okoli Zemlje. Če bo letos plašč debelejši kot pred desetimi leti, bomo povzročili dodatno segrevanje. Če bo plašč enako debel, bo ostalo stanje enako problematično in dolgoročno nevzdržno.

Na vseh ravneh moramo iskati načine, kako zniževati vse izpuste, tudi izpuste metana. Vsako leto dodani metan učinkuje negativno, zelo veliko pa lahko naredimo, če je vsako leto plašč tanjši kot pred desetletjem.

Ste optimistka? Bomo dosegli podnebne cilje? 

Takojšnji ukrepi so izjemno pomembni, moramo spremeniti tisto, kar lahko. Verjamem, da bo pomembne rešitve prinesla tehnologija, kjer razvoj teče, pomembno nevarnost pa vidim v industrijah, ki namesto v prilagoditve vlagajo v ohranitev statusa quo. To je še toliko bolj nerazumljivo, saj pripadamo generaciji, ki je v svojem življenjskem ciklu zaznala ogromne spremembe v podnebju, temperaturah, ekstremih. Kakšno opozorilo še potrebujemo?