Zdravniška stavka

So cilj zdravniške stavke lepe zasebne ordinacije, kjer ponujajo zastonj kavo, prijazen nasmeh in površne storitve?

Zdravniki družinske medicine so v Sloveniji leta 2020, preberemo v zadnjem poročilu OECD o pregledu zdravstva v Evropi, v povprečju zaslužili 2,1 povprečne plače v državi. V primerjavi s kolegi v drugih državah slovenski družinski zdravniki v tej statistiki ne izstopajo. Na Finskem ali v Estoniji družinski zdravnik, zaposlen v javnem sektorju, zasluži 1,7 in 1,8 povprečne plače, v Latviji in Litvi 1,3. V bogatejših državah, kjer so družinski zdravniki vključeni v javno zdravstvo, so sicer zdravniške plače višje, a ne občutno. Na Nizozemskem družinski zdravnik zasluži 2,2 povprečne plače, v Španiji 2,6. Glede na to, da se bodo v skladu z zadnjim sporazumom med vlado in sindikati večini zdravnikov – 60 odstotkom – plače zvišale za 20 odstotkov, se zdi, da bi s tem moralo biti vprašanje rešeno. A ni.

Zdravniki, združeni v najpomembnejšem zdravniškem sindikatu Fides, bodo stavkali. Iz omenjenega poročila OECD je tudi razvidno, kaj jih muči. Muči jih, da imajo zdravniki, ki v nekaterih državah delajo kot zasebniki, veliko višje dohodke. Če se omejimo na zdravnike družinske medicine, ki so v Evropi med najštevilnejšimi zasebniki, je razlika očitna: v Avstriji ali Švici zaslužijo tri povprečne plače, v Nemčiji celo 4,4 povprečne plače in podobno. S tega vidika je Fidesova stavka razumljiva. A cilj niso višje plače, saj teh nikoli ne bo mogoče doseči znotraj javnega sistema, ampak drugačna organizacija zdravstva oziroma višji dohodki, ki bi si jih lahko zagotovili kot podjetniki.

Kriza ali razpad zdravstvenega sistema, kakor nekateri radi označujejo sedanje stanje, je napačen opis trenutnih razmer. Zdravniki, bolje zasebne zdravstvene zavarovalnice, ki si prizadevajo za reformo organizacije dela, so tisti, ki svoj poslovni model utemeljujejo na krizi. Pa je ta res vzrok za njihovo nezadovoljstvo?

Številna dejstva govorijo drugače. Razviden je tudi napredek. Sodeč po letnem poročilu javne zdravstvene zavarovalnice danes za klasična zdravila potrošimo približno enako vsoto, od 300 do 400 milijonov, kot pred desetimi leti. Smo pa pred desetimi leti za dražja zdravila, denimo biološka in druga draga zdravila, potrošili okoli 90 milijonov na leto, danes pa nas stanejo dodatno že skoraj 300 milijonov. To je cena napredka. Celo kriza z družinskimi zdravniki, ki jih je danes več kot pred desetimi leti, je izbruhnila leta 2019 zaradi njihovih trditev, da domnevno sodoben način zdravljenja od njih terja, da posameznemu pacientu posvetijo več časa.

Pri tem se pojavlja paradoks: vsi ti novi, visoki standardi naj bi veljali le v javnem zdravstvu, ki je domnevno zanič. V javnem zdravstvu zdravniki zavračajo paciente, ko sprejmejo več kot 1895 glavarinskih količnikov, koncesionarji oziroma zasebniki pa teh težav nimajo. Rekorderji pri glavarinskih količnikih so trije koncesionarji, torej podjetja, ki imajo od deset tisoč do celo 17 tisoč glavarinskih količnikov na tim. Je to kakovostno delo? Utemeljitev zdravnikov, da najboljši med njimi za povprečne plače ne bodo delali in da so visoke nagrade nujne za napredek stroke, je simpatična, a ne drži. Napredek medicine, še posebej v Sloveniji, je mogoč le znotraj javnega zdravstva, ki je sposobno financirati drage raziskave, hkrati pa znotraj javnega zdravstva visoki dohodki ravno zaradi tega niso mogoči.

V letnem poročilu Zdravstvenega doma Ljubljana za leto 2021 preberemo podatek, ki je neverjeten. V njem piše, da je bilo leta 2021 od 1600 zaposlenih vsak dan odsotnih 456 delavcev. Zapišimo še drugače: povprečni zaposleni v ZD Ljubljana je bil odsoten več kot tri mesece na leto – podobno leta 2019. V katerem podjetju je kaj takšnega še mogoče? Poleg klasičnih razlogov, kot so bolniške odsotnosti in letni dopusti, sta k tolikšni odsotnosti, ki jo plačuje ZD, pripomogla dva elementa, ki ju zasebniki ne ponujajo. To sta izobraževanje in specializacija, ki sta pri tako pomembni stroki, kot je medicina, nujno potrebna. Če bomo sprejeli alternativni model organizacije zdravstva, to ne bo mogoče.

Kaj pacientom ponuja preobrazba javnega zdravstva v smeri večje zasebne pobude? Zdravniki, zdravstvena podjetja in zavarovalnice nas mamijo z lepimi čakalnicami, steklenimi sprejemnimi pulti, hitro odzivnostjo – morda celo brezplačno kavo. A za dizajnerskimi zidovi se skrivajo preproste storitve, ki ustvarjajo privid profesionalnosti. Dejansko pa se zasebniki, ko se zdravljenje zaplete, vedno znova obrnejo na javni sistem. Urgence pač niso v zasebni lasti.