Polovica izbrisanih je še vedno izbrisana

Amnesty International Slovenije in Mirovni inštitut sta pripravila peticijo in poziv vladi in njenemu predsedniku Robertu Golobu, naj »čim prej pripravita zakonske ukrepe, ki bodo omogočili povrnitev statusa in popravo krivic vsem izbrisanim«. Izbris več deset tisoč večinoma državljanov nekdanjih bratskih republik, ki je največja sistematična kršitev človekovih pravic po osamosvojitvi, se je zgodil leta 1992, poprava krivic pa kakih 20 let kasneje. O čem govorijo nevladniki?

Nekaj dni pred božičem je v požaru v stari prikolici za kampiranje, ki je stala v ljubljanskih Stegnah, med vrtički ob severni obvoznici, umrl Zoran Tešanović, srbski državljan, ki je v Sloveniji živel 44 let, bil leta 1992 izbrisan in ni bil deležen poprave krivic. Vendar Tešanović ni edini. Za zdaj znanih primerov izbrisanih, ki niso bili deležni niti povrnitve nezakonito odvzetega statusa stalnega prebivališča (in s tem delavskih, socialnih in zdravstvenih pravic), je okoli deset, (še) neznanih pa gotovo precej več. Govorimo le o izbrisanih, ki so bili brez dvoma upravičeni do poprave krivic celo po restriktivni namenski zakonodaji.

Šestindvajsetega februarja 1992, pred skoraj 31 leti, je poosamosvojitvena oblast odvzela status 25.671 ljudem. Pod pritiskom Evropskega sodišča za človekove pravice so poldrugo desetletje kasneje različne vlade sprejele več zakonov, namenjenih povrnitvi statusa in odškodninski shemi, pri čemer je ta omogočala mizernih 50 evrov za mesec izbrisa in možnost, da si vsak izbrisani sam na sodišču iztoži trikratnik tega zneska, če dokaže večjo škodo.

In kakšna je bila realnost poprave krivic? Status, torej povrnjeno stalno prebivališče, državljanstvo ali vsaj začasno prebivališče je uspelo urediti 12.492 izbrisanim, kar je manj kot polovica. Odškodnino je prejelo le 5777 izbrisanih, torej vsak peti med njimi.

Kako je to mogoče? Razlog je bil v neiskrenosti zaveze o popravi krivic. Restriktivna namenska zakonodaja je možnost za popravo podelila zgolj tistim, ki so leta ali desetletja po izbrisu brez dokumentov vztrajali v Sloveniji, in tistim, ki so Slovenijo zapustili in se potem (večkrat) pokušali (seveda) neuspešno vrniti. Kot da so bile ljudem, ki so po izbrisu odšli v »rodne« kraje in tam pogosto životarili po garažah in drugih nedostojnih namestitvah, človekove pravice kršene kaj manj. Poleg omenjenega pogoja, ki je nepošteno prepolovil število upravičencev do poprave krivic, je bila težava časovna omejenost za popravo krivic. Zakon je to možnost dopuščal le tri leta, od leta 2010 do 2013.

Golobova vlada trdi, da je drugačna od predhodnic, da s človekovimi pravicami misli resno. Takšna vlada bi nemudoma predlagala zakonodajo, ki jo od nje zahtevajo nevladne organizacije, in bi omogočila popravo krivic vsem izbrisanim. Ne samo to, takšna vlada bi ravnala proaktivno in sodelovala pri identifikaciji izbrisanih doma in po svetu, ki so bili neupravičeno izločeni iz sistema poprave krivic.

Je Golobova vlada takšna? Izbrisanim se je država sicer že opravičila, zadnji je opravičilo izrekel nekdanji predsednik Borut Pahor, a to samo po sebi pač ni dovolj.