Zadihati s polnimi pljuči

Čeprav je bilo v zvezi z novim koronavirusom, ko je ta pred tremi leti docela spremenil naša življenja, en kup neznank, je razmeroma hitro postalo jasno tole: virus covid-19 se prenaša po zraku, z vdihavanjem okuženega aerosola, zaradi česar do večine okužb prihaja v slabo prezračenih notranjih prostorih. Enako velja za praktično vse bolezni, ki se prenašajo po zraku. Dobro prezračevanje notranjih prostorov je tako ključnega pomena za zmanjšanje respiratornih obolenj, tako značilnih prav za zimski čas, in tudi za stanje obstoječih bolezni dihal. Kakovosten zrak namreč dokazano rešuje življenja in podaljšuje življenjsko dobo.

V nekaterih državah so ključno vlogo prezračevanja pri boju s pandemijo prepoznali zgodaj. Nemčiji je uspelo ohraniti šole odprte vse do sredine decembra 2020, šole v Sloveniji pa so se praktično nepredušno zaprle že oktobra. V nekaterih nemških šolah se je šolski zvonec oglasil vsakih 20 minut in učitelje opomnil, da morajo prezračiti učilnico. Tudi v Franciji, ki tedaj jeseni ni zapirala šol, je bil uveden strog režim zračenja.

Vendar pa zgolj naravno prezračevanje, ugotavljajo raziskave, ni dovolj. Po eni strani je dovajanje svežega zraka v zaprtih prostorih oteženo predvsem pozimi, ko je prehladno, da bi nenehno odpirali okna, pri dovajanju domnevno čistega zraka iz okolice pa imamo opravka tudi z drugimi onesnaževalci, recimo s škodljivimi prašnimi delci. Nemčija je zato že jeseni 2020 začela investirati v mehansko prezračevanje šol, v Združenih državah Amerike so lani šolam namenili kar 122 milijard ameriških dolarjev v okviru svežnja za omilitev gospodarskih in zdravstvenih posledic epidemije. Del denarja je bil namenjen predvsem izboljšanju prezračevanja šol, naravnega in mehanskega prezračevanja s pomočjo filtracije, ter nakupu merilcev vsebnosti ogljikovega dioksida (CO2) v učilnicah.

Da bi morali biti senzorji CO2 obvezni v šolskih prostorih, so odločili tudi na Nizozemskem in v Angliji, kjer so v ta namen zagotovili več milijonov evrov javnih sredstev, pred koncem leta pa tudi v Franciji. Prav meritve koncentracij CO2 so namreč izrednega pomena za ugotavljanje kakovosti zraka v notranjih prostorih in tudi za ugotavljanje količine morebitnih okuženih aerosolov v zraku – jasno, vsebnost virusa v zraku je lahko višja, če je v prostoru tudi več izdihanega CO2. Koncentracija, nižja od 800 ppm (gre za mersko enoto, ki označuje število delcev izbrane snovi na milijon delov raztopine ali zmesi), tako velja za dopustno, višja vrednost pa nakazuje, da bi bilo prostor treba prezračiti. Po novi francoski zakonodaji to pomeni, da morajo šole in vrtci, če se vsebnost CO2 dvigne nad 800 ppm, prostore prezračiti, če se raven CO2 v prostoru dvigne nad 1500 ppm, pa morajo nujno ukrepati in odpraviti vzroke, ki v prostoru povzročajo slabšo kakovost zraka.

Kakovosten zrak dokazano rešuje življenja in podaljšuje življenjsko dobo.

V Sloveniji smo bili, kar se tiče sistemskih ukrepov za ukrepanje zoper epidemijo s prezračevanjem, skromni. Mehanskemu prezračevanju na začetku nismo bili zares naklonjeni, namesto tega je Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) priporočal zgolj redno naravno prezračevanje. Svetovalna skupina za covid-19 je ministrstvu za izobraževanje, ki ga je tedaj vodila Simona Kustec, sicer priporočala, naj zagotovi tehnično podlago za ustrezne prezračevalne sisteme, a se za preureditev šolskih prostorov na posameznih šolah ministrstvo ni odločilo.

Dodatnim ukrepom očitno ni naklonjena niti sedanja vlada, pa čeprav NIJZ v navodilih za prezračevanje prostorov zunaj zdravstvenih ustanov, ki so bila objavljena septembra 2021, mehanske prezračevalne sisteme omenja, v stavbah, kjer teh ni – predvsem v prostorih, kjer se zadržuje večje število ljudi, recimo v učilnicah –, pa celo priporoča namestitev senzorjev CO2.

Kaj bi bili lahko razlogi za omahovanje? Nekdanji zdravstveni minister dr. Dušan Keber je poleti v Sobotni prilogi Dela ugibal, da bi bile lahko krive finance – mehansko prezračevanje naj bi namreč veljalo za drago. Vendar pa, tako dr. Keber, »to vsaj za prenosne čistilnike s HEPA-fitri (gre za zračni filter, namenjen mikro prašnim delcem, op. a.) ne drži, saj je njihova cena dostopna celo za individualno uporabo«. Po njegovih izračunih bi za 10 tisoč takih naprav v domovih starejših občanov potrebovali dva milijona evrov (brez količinskega popusta), za podobno število učilnic pa zaradi večje zmogljivosti naprav morda petkrat več. »Prenosni čistilniki (ob hkratnem naravnem prezračevanju) so za domove starejših občanov lahko trajna izbira, pri šolah pa so primerni kot začasna rešitev; kot končna izbira so primernejši prezračevalniki z energetsko rekuperacijo, ker očistijo tudi zunanji zrak.«