Krasen dan za enakopravnost

Ustavno sodišče je v začetku julija lani objavilo pomembni odločitvi, s katerima so izenačili pravice heteroseksualnih in istospolnih parov. Odločili so, da je zakonsko onemogočanje sklenitve zakonske zveze in posvajanje otrok gejem in lezbijkam neustavno, saj ustava teh omejitev ne določa. Zdaj so zadevo dokončno zaključili, saj so zavrnili predlog, da bi o tem vprašanju ljudje odločili na referendumu – ker se diskriminacija, ki jo je odpravilo ustavno sodišče, pač ne more ponovno vzpostaviti na ljudskem glasovanju.

Pravzaprav je pobudo za referendum s sklepom zavrnil že državni zbor, ustavne sodnice in sodniki pa so zdaj le potrdili pravilnost tega sklepa. Aleš Primc in Metka Zevnik iz protigejevskega društva Za otroke gre sta namreč vložila pobudo za referendum o zakonu, s katerim je državni zbor uresničil odločbo ustavnega sodišča. Zakonu sta očitala kup protiustavnosti, predvsem pa to, da »bistveno presega navedeni odločbi ustavnega sodišča, za uresničitev katerih naj bi bil sprejet«.

Prav vseh argumentov pobudnikov ne gre navajati, saj bi zgolj poobjavljali različna homofobna stališča. Pravno relevanten naj bi bil kvečjemu pomislek, da je zakon pravice omogočil ne le istospolnim parom v zakonski zvezi, pač pa tudi tistim, ki živijo v pravno priznani zunajzakonski skupnosti. Ustavno sodišče, ki je presojalo ustavno pritožbo gejevskega para, ki mu je bila onemogočena sklenitev poroke, v svojih odločbah izrecno govori le o zakonski zvezi. Zakonodajalec pa je odpravil zakonski pogoj »moškega in ženske« za uspešno sklenitev zakonske zveze in tudi zunajzakonske skupnosti.

Nasprotniki LGBT-skupnosti odtlej trdijo, da ustavno sodišče nikjer ni določilo, da se mora pogoj moškega in ženske izločiti iz pravil tudi za zunajzakonsko skupnost, in to naj bi bil dodatni del zakona, ki presega ustavno odločbo, zato naj bi se o zakonu lahko vseeno odločalo na referendumu, s katerim ima omenjena manjšina že bridke izkušnje.

Če bi ustavne sodnice in sodniki sledili argumentom pobudnikov referenduma, potem bi se strinjali, da imajo enake pravice kot poročeni in neporočeni heteroseksualni pari le poročeni istospolni pari. In če bi državni zbor njihovo odločitev uveljavil tako, bi za dobršen del istospolnih parov (za tiste, ki živijo v zunajzakonski skupnosti) ponovno uzakonil diskriminacijo, ki jo je ustavno sodišče komaj odpravilo. Zunajzakonska skupnost je pač v vsem (tudi glede posvojitev) izenačena z zakonsko skupnostjo.

Ustavno sodišče je tako pričakovano prišlo do sklepa, da je »v obravnavani zadevi zakonodajalec dobesedno sledil načinu izvršitve« njihovih odločb in »uredil prav tisto, kar so narekovale odločbe ustavnega sodišča« ter s tem »neposredno odpravil prav tisto protiustavnost, ki jo je ugotovilo ustavno sodišče, ne da bi pri tem na lastno pobudo neposredno urejal katerokoli drugo pravno področje«.

Zgodovinski odločitvi je sodišče poleti sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodniki Klemen Jaklič, Marko Šorli in Rok Svetlič, ki so bili za ustavne sodnike izvoljeni z izrecno podporo SDS (in NSi). Tokrat je za potrditev njihove lastne odločitve glasovalo sedem sodnikov, saj je za glasoval tudi Šorli. Jakliča ni bilo na seji, Svetlič pa je bil proti. Šorli in Svetlič sta napisala tudi ločeni mnenji. Slednji je napisal smiselno enako ločeno mnenje kot vsakič doslej, pri čemer vedno zagotavlja, da podpira prav vse človekove pravice prav vseh ljudi, le da glasovati zanje iz tega ali drugega razloga ne more. Šorli, ki je glasoval z večino, pa je napisal pritrdilno ločeno mnenje, ki je vsebinsko odklonilno, saj v njem ponavlja svoja stališča, zakaj geji in lezbijke ne bi smeli imeti pravice do poroke ali posvojitve. Drugače je tokrat glasoval, pravi, ker je glasoval v skladu s pravom in ne v skladu s svojim prepričanjem, ki je v nasprotju z veljavnim pravom. Ali kot je ločeno mnenje zaključil sam: »Pri odločanju o tej zadevi zato nisem dal prednosti svojemu osebnemu vrednotnemu pogledu na opredelitev in vsebino instituta zakonske zveze, pretehtala je vrednota spoštovanja pravne države.«

Dolgoletni mučni boj LGBT-skupnosti za temeljne pravice, ki jih od nekdaj uživajo vsi drugi, je na načelni ravni torej končan. A pridobljene pravice niso nekaj samoumevnega in boj zanje v resnici nikoli zaključen. V te pravice bi recimo lahko posegla kaka bodoča konservativna ustavna večina v državnem zboru. Ali pa ustavno sodišče samo v konservativni sestavi, kot je to pri pravici do splava pred časom storilo ameriško vrhovno sodišče.