Vsi so isti?

Seveda ni konec sveta, če se predsednica državnega zbora na novega leta dan odpelje na koncert dunajskih filharmonikov, ki je hkrati državniški obisk, z vladnim letalom. In ko zaradi tega završi v javnosti, verjetno res ni razloga, da bi ona ali kdo drug odstopil s položaja. Ima pa vsaka političarka, vsak politik, vsaka politična stranka in vsaka koalicija le določeno in omejeno količino potrpljenja volivcev. Po domače rečeno, število odpustkov ni neskončno. Dolžnost politikov je brez dvoma, da znajo presoditi, kaj je za javnost sprejemljivo in kaj ne, na kaj je javnost občutljiva, kaj tolerira, kaj razume kot nesprejemljivo. Odnos javnosti do nekaterih ravnanj politikov je namreč tudi zgodovinsko pogojen.

Na povabilo avstrijskega kolega Wolfganga Sobotke je predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič v spremstvu treh sodelavcev na službeno pot na Dunaj odšla z vladnim letalom. Na kratko, nekaj manj kot 400 kilometrov dolgo pot, ki se z avtomobilom opravi v štirih urah – s policijskim spremstvom za diplomatske obiske pa verjetno še malo prej. Prav zaradi bližine Dunaja se je zato v javnosti pojavil pomislek, ali je bil izbran najbolj neprimeren način potovanja. Politiki sicer na takšnih razdaljah potujejo tudi s sredstvi javnega prevoza, kot so redne letalske in celo železniške linije. Ni potrebe, da bi zbirali in analizirali statistične podatke, lahko se ozremo le čez mejo, v primerljivo evropsko državo Avstrijo, kjer se predsednik republike Alexander Van Der Bellen na delovno mesto vozi z javnimi prevoznimi sredstvi. Tudi podobno dolge, celo precej daljše poti v soseščini, kot je bila pot slovenske predsednice državnega zbora, pa nemalokrat opravi kar z vlakom. Tako je recimo v preteklih letih s spremljevalno ekipo potoval na delovni sestanek k italijanskemu kolegu Sergiu Mattarelli v od avstrijskega glavnega mesta kakih 620 kilometrov oddaljeni Merano. Pa tudi na Evropski forum Alpbach, interdisciplinarni dogodek, ki poteka v mali, od Dunaja 440 kilometrov oddaljeni istoimenski vasici. Še zdaleč torej ni samoumevno, da politiki potujejo z letali.

Let z vladnim letalom je bil v tem primeru od vseh možnih načinov potovanja najmanj smotrn z vidika stroškov in tudi z vidika ogljičnega odtisa. A ne gre le za to: vladno letalo ima v Sloveniji zaradi načina, kako je prišlo do njegovega nakupa, poseben status, pri čemer ne gre za vprašanje, ali je to upravičeno ali ne: nekatere stvari imajo dolgo brado in omenjeno letalo je brez dvoma med njimi. To zavedanje so posredno priznali zdaj tudi v uradu predsednice državnega zbora, ko so novo pot predsednice državnega zbora na Dunaj spremenili v dvodnevni obisk, predvideno pot z vladnim letalom pa zamenjali z avtomobilom.

Volivci zagotovo Gibanju Svoboda niso namenili velike podpore zato, da bi na oblasti ravnali enako kot njihovi predhodniki, ker to pač dovoljujejo predpisi.

Urška Klakočar Zupančič ni prva, ki je za službeno pot v bližnjo soseščino uporabila vladno letalo. V času prejšnje vlade je bil falcon recimo štirikrat uporabljen za let v 460 kilometrov oddaljeno Budimpešto, enkrat pa tudi za pot na Dunaj, ko je z njim tja potoval predhodnik Urške Klakočar Zupančič Igor Zorčič. Bivši predsednik republike Borut Pahor si je recimo naročil falcona v Maribor in v Trst, da je z njim potem od tam potoval na druge lokacije, čeprav gre za destinaciji, ki sta z avtom uro vožnje oddaljeni od brniškega letališča, kjer domuje vladno letalo. Predsednica državnega zbora torej res ni naredila nič takšnega, česar pred njo že ne bi storil kdo drug. Ali kot je dan po medijskem razkritju poti dejala sama, se njen način potovanja »popolnoma nič ne razlikuje od tega, kako so potovali njeni predhodniki ali pa celo ministri prejšnjih vlad, ne samo državniki oziroma osebe na najvišjih državniških položajih«, ter da je bila pot »popolnoma običajna in v skladu z vsemi zakonskimi in tudi podzakonskimi predpisi«. Na novinarsko vprašanje o obljubah njene stranke k »zelenemu prehodu« na eni strani ter o nepotrebnem bremenu za okolje z uporabo falcona na drugi, je Urška Klakočar Zupančič odgovorila: »Danes ne vi, ne jaz, ne kdorkoli ne more več potovati brez ogljičnega odtisa, razen če se bomo odločili, da bomo vsi potovali s kočijami. In še tam boste imeli minimalni ogljični odtis. Najlepša hvala, nasvidenje.«

Vendar stvari niso tako preproste. Volivci na lanskih parlamentarnih volitvah niso namenili visoke podpore največji politični stranki oziroma koaliciji strank, ker bi želeli, da nova oblast ravna in se vede tako kot dosedanje, ker to pač omogočajo ali dovoljujejo predpisi. Pa tudi zato ne, da bi poslušali, da so alternativa čarterskim letom zgolj kočije. Zelo izrecno sporočilo volivcev je bilo, da nove politike volijo zato, da bodo ravnali drugače. Da bodo tudi z lastnimi ravnanji kazali razumevanje za podnebne spremembe, zagovorništvo zelene politike, samoomejevanje pri konzumiranju, trošenju … Ne nazadnje je danes največja politična stranka pred letom dni zrasla iz Stranke zelenih dejanj, katere članica je bila tedaj tudi sedanja poslanka Gibanja Svoboda in predsednica odbora za notranje zadeve Tereza Novak. Avgusta lani, nekaj mesecev po volitvah, je v intervjuju za Mladino na vprašanje, ali verjame, da bo njena stranka zmožna koraka naprej v smislu varovanja okolja, podnebja, pravih zelenih dejanj, odgovorila takole: »Upam, da se bomo usmerili v manj potratno smer. Glede fosilnih goriv in nasploh. Mislim, da bi morali vsi skupaj malo sestopiti iz tega razvoja in se začeti zavedati, da ne bomo mogli živeti kot do zdaj, in si hkrati govoriti, da smo ’zeleni’, ker to ne gre. Če želimo biti res ’zeleni’, ne moremo trošiti tako kot doslej, ne moremo vlagati v umazane panoge. Opustiti moramo neizmerno potrošništvo, izkoriščanje naravnih virov in ljudi, ker se to ne bo dobro končalo. Razmišljati je treba o drugačni kakovosti življenja, ki temelji na večji globalni pravičnosti.«

Kot nam je uspelo izvedeti, je bil omenjeni polet na Dunaj deležen tudi notranje razprave v Gibanju Svoboda. Nekateri poslanci tako neuradno pravijo, da se bo tudi stranka morala začeti zavedati, da se ne bo mogoče večno izgovarjati na to, da so v politiki »novi« in »neizkušeni«, tako v ravnanjih kot tudi v nastopih v javnosti in načinu komuniciranja. Precej naj bi bilo tudi začudenja nad samo uporabo vladnega letala za omenjeno pot na Dunaj.

Kot težavo Uhan poudarja tudi trenuten odnos med oblastjo in civilno družbo oziroma pokroviteljske tone na eni in na drugi strani.

Dr. Samo Uhan, sociolog in profesor na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, pojasnjuje, da oblast, ki smo jo zamenjali na volitvah, »seveda ni bila oblast demokratične države, ampak oblast z avtoritarnimi nastavki. Zdaj imamo njeno zamenjavo, ki jo spremlja nekaj problemov. Eden je gotovo pomanjkanje komunikacijskega znanja, pri čemer je določen problem zelo verjetno tudi v ekipi svetovalcev, skozi katero so k vladi prišli določeni interesi, ki niso povsem obvladani oziroma obvladljivi.« Poleg tega Uhan omenja tudi nekaj »ponesrečenih spodrsljajev«, med katerimi je na prvem mestu gotovo zaplet z ministrico Bobnar, ki je bil »nepotreben in z lahkoto rešljiv problem v kontekstu določenih političnih izkušenj in kulture«.

Kot težavo Uhan poudarja tudi trenuten odnos med oblastjo in njenimi volivci oziroma »nekaj pokroviteljskih tonov na eni in na drugi strani«. In sicer na strani vlade, ki se kažejo »v vedenju, obnašanju, spodrsljajih, predvsem komunikacijskih. Vtis pa je, da je nekaj pokroviteljstva tudi na strani civilne družbe in tudi na strani medijev. In sicer v smislu izjav, ne pozabite, kako ste prišli na oblast, iz česar sledijo pričakovanja, da bo nekdo polagal račune za izvolitev.« Po drugi strani Uhan dodaja, da je trenutna oblast s strani volivcev dobila veliko odgovornost, da izpolni zaveze in pričakovanja: »In ta velika odgovornost je očitno nekaj, kar je težko nositi in je res veliko breme. Posebej zato, ker se vedno znova pokaže, da pride Janez Janša na oblast tedaj, ko to povzroči leva sredina s svojo ’nekompetentnostjo’. Janša zelo težko zmaga, osvoji oblast, precej lažje jo leva sredina izgubi.«

Trenutno se po njegovem mnenju zdi, kot da gre v odnosu med vlado in civilno družbo »za nekako spodletelo srečanje«. In doda: »Eni od drugih pričakujejo nekaj drugega, kar dobijo. Na tej točki sicer še ni nič zamujenega, bo pa treba stvari spraviti v realen okvir. Na eni strani to velja za okvir politične kulture in na drugi za okvir realnih pričakovanj. Treba bo graditi mostove, vzpostavljati povezave.«

Vsekakor pa se Uhan strinja, da je treba o vsem tem govoriti, saj lahko sicer, »ob umanjkanju konstruktivne kritike, oblast izgubi vsakršen občutek za politično resničnost in jo pretirana moč zanese«.