»Tako mi bog pomagaj«

Pred kratkim je prisegla nova predsednica države. Svetih knjig med prisegami v Sloveniji ne boste videli, tudi ne boste slišali sklicevanja na boga. A prisege po svetu so različne. Ameriški predsednik Joe Biden je prisegel z roko na Svetem pismu, prisego pa končal z besedami: »Tako mi bog pomagaj.« Ameriško prisego si težko predstavljamo brez prisotnosti božje sile. S tem so se strinjali tako rekoč vsi ameriški predsedniki z le nekaj redkimi izjemami.

»V ameriški družbi imajo religijske institucije, predvsem cerkve, v nekaterih pogledih večjo družbeno vlogo kot drugod. Tamkajšnji model ločitve države in cerkve je drugačen od recimo francoskega, ki temelji na razsvetljenskem prelomu in zrušitvi zgodovinskih družbenih monopolov katoliške cerkve,« razlaga religiolog dr. Aleš Črnič. »Američani so že izvolili temnopoltega predsednika, povsem lahko si predstavljamo, da bi tudi predsednico, odkrito nereligiozen predsednik pa je v glavah večine državljanov, tudi demokratov, nekaj nepojmljivega.« K temu dodaja, da evropske razmere niti približno niso homogene. »Nekatere države še zmeraj ohranjajo model državne cerkve in tam so omembe boga in Svetega pisma v političnih in upravnih kontekstih še zmeraj prisotne, v pravnih ureditvah, ki temeljijo na ločitvi države od cerkve, pa tega tako rekoč ni.«

K bogu se praviloma obračajo na Hrvaškem – hrvaško ustavno sodišče je leta 2017 odločilo, da zaradi tega ni vprašljiva sekularnost države – in v Nemčiji, pri čemer je sedanji nemški kancler Olaf Scholz ob koncu prisege stavek o bogu izpustil. V Franciji prisege ob inavguraciji predsednika sploh ni.

Državniki se, v Evropi in v ZDA, lahko sami odločijo, kako bodo izrekli prisego. Večina jih priseže na ustavi, pripadniki različnih veroizpovedi pa na različnih svetih knjigah: sedanji angleški premier Rishi Sunak je prisego izrekel z roko na knjigi Bhagavadgita, enem od svetih besedil hinduizma, leta 2007 je kot prvi musliman v ameriškem kongresu na Koran prisegel demokrat Keith Ellison.

Pri prisegi v ameriškem kongresu je mogoče uporabiti tudi predmete s posebno čustveno vrednostjo. Demokrat Robert Garcia je tako pred kratkim ob nastopu mandata kongresnika prisegel na ustavi, pod katero so se skrivali fotografija njegovih preminulih staršev, njegovo potrdilo o državljanstvu in – izvod stripa Superman iz leta 1939. »

V pluralnih družbah država nima prepričljivega kriterija za razločevanje med bolj in manj pristnimi religijami in svetovnimi nazori, zato se takim primerom preprosto ne moremo izogniti,« je prepričan dr. Črnič. »V sodobnem globaliziranem in vse bolj digitaliziranem svetu si ljudje življenje osmišljamo tudi na številne nove načine, ključen vpliv tradicionalnih religij na velik del ljudi pa se zmanjšuje – čeprav hkrati zaznavamo rastoče polarizacije še zmeraj (ali celo zmeraj bolj) goreče religiozne skupine prebivalstva.« Če sodobno načelo religijske svobode jemljemo resno, bi morali sprejeti tudi formalne prisege na stripe ali druge prvine sodobne popularne kulture, »podobno kot moramo sprejeti fotografije na osebnih dokumentih paštafarijancev, na katerih so upodobljeni s svojim svetim pokrivalom – cedilom za testenine«.