Dušan Jelinčič / »O tigrovskem gibanju so pisali zgodovinarji, pisatelji pa še ne«

Tržaški pisatelj Dušan Jelinčič, dobitnik nagrade Prešernovega sklada, z literariziranimi spomini svojega očeta Zorka Jelinčiča, vodje tigrovcev

Tržaški pisatelj Dušan Jelinčič, dobitnik nagrade Prešernovega sklada za roman Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca z literariziranimi spomini svojega očeta Zorka Jelinčiča, vodje tigrovcev, je v intervjuju za STA spregovoril o knjigi in svojem očetu. ki je svoj boj utemeljeval zgolj na kulturi.

Pisatelj, esejist, dramatik in prevajalec Dušan Jelinčič je bil po diplomi iz sodobne književnosti in modernih jezikov na filozofski fakulteti tržaške univerze zaposlen kot novinar na slovenskem oddelku italijanske radiotelevizije RAI. Je tudi alpinist. Podpisuje se pod več kot literarnih 20 del, v katerih se loteva različnih tem, od alpinističnih (v romanih Zvezdnate noči, Biseri pod snegom in Kam gre veter, ko ne piha), fantastično-mističnih (v romanu Budovo oko) kriminalno-psiholoških (v romanu Umor pod K2), ljubezenskih (v romanu Ljubezen v času samote), eksistencialnih (v romanu Tema na pomolu), pa vse do zgodovinskih (romana Bela dama Devinska in pričujoči roman). Njegova dela so prevedena v več jezikov. Z Borisom Pahorjem velja za najbolj prevajanega slovenskega pisatelja v italijanščino.

V obrazložitvi nagrade Prešernovega sklada so med drugim zapisali, da avtor v romanu ubesedi težko izkušnjo očeta Zorka Jelinčiča, ustanovitelja in voditelja antifašistične organizacije TIGR, obsojenca na procesu posebnega sodišča leta 1931, ter da se roman zaradi nazornega etičnega imperativa, ki prerašča individualno sfero in zaobjema kolektivno držo, vključuje v tradicijo slovenskega romana na Tržaškem, ki od konca vojne dalje ustvarja veliki kolektivni tekst, usmerjen v literarizacijo fašistične ere in druge svetovne vojne.

Roman je opredeljen kot prvi roman o tigrovskem gibanju s prvoosebno pripovedjo enega od ustanoviteljev organizacije TIGR (Trst-Istra-Gorica-Reka) Zorka Jelinčiča. O tem, kako je literariziral očetove spomine, je Dušan Jelinćić v intervjuju za STA povedal: "To je zgodovinski roman oziroma prvi tigrovski roman. O tigrovskem gibanju so pisali zgodovinarji, pisatelji pa še ne. Za te napoči čas, ko zgodovinarji predstavijo dejstva, sami pa podajo poglobljeno psihološko sliko nekega dogajanja."

"Tako sem sam - kot pisatelj in Zorkov sin - želel čim bolj verno opisati njegovo vlogo vodje tigrovcev in njegovo doživljanje vojnega časa in razmišljanje, vendar pa so to kljub temu, da sem poznal očetovo mentaliteto in se srečal z vrsto njegovih sodobnikov, literarizirani spomini. Svoje spomine je oče napisal tik pred smrtjo v 60. letih minulega stoletja na pobudo zgodovinarke Milice Kacin Wohinz. Izdani so bili šele leta 1994 in potem v razširjeni obliki še leta 2017," je dejal Jelinčič.

Pripoved se mestoma bere kot manifest etike in boja proti nasilju, kar je precej nenavadno za vodjo organizacije, ki je veljala za teroristično. "Oče namenoma ni želel imeti pri sebi orožja. Prepričan je bil, da ga ne bi uporabil in se tudi v življenjski nevarnosti z njim ne bi zavaroval. Nasilje ne vodi nikamor, ker je orožje znanja in kulture dosti močnejše in ima v sebi bistvo lepote," je še dejal Jelinčič.

"To je zgodovinski roman oziroma prvi tigrovski roman. O tigrovskem gibanju so pisali zgodovinarji, pisatelji pa še ne. Za te napoči čas, ko zgodovinarji predstavijo dejstva, sami pa podajo poglobljeno psihološko sliko nekega dogajanja."

Dušan Jelinčič,
tržaški pisatelj

Na nekaterih mestih se zdi, da njegov oče hoče opravičiti nasilne akcije drugih tigrovcev, v smislu, da je bila tržaška veja mlajša in bolj revolucionarna, medtem ko je sam pripadal goriški, bolj kulturniški. "Po svoje je razumel mlade tržaške fante, ki so se fašistom upirali z nasiljem. Vendar to, kot rečeno, ni bil njegov način. Ob tem se mi zdi pomembno opozoriti še eno njegovo, prav tako etično držo - da je ostal in ni zbežal pred mučenjem, ki ga je moral prestati v devetih letih po italijanskih zaporih. Lahko bi po vzoru številnih drugih zbežal, denimo v nekdanjo Jugoslavijo. Tako pa se je pustil aretirati...," v intervjuju pojasni Jelinčič.

O tem, da je bil v zaporih žrtev strahotnih mučenj, pa je odgovoril: "Saj verjetno so bili Italijani na splošno med vojno vseeno malo bolj človeški od Nemcev, vendar je bil moj oče zaprt kot ustanovitelj in prvi vodja teroristične organizacije in kot tak predan najbolj indoktriniranim fašistom.

V knjigi pisatelj omenja tudi prijatelja svojega očeta, zborovodjo Lojzeta Bratuža, ki so ga prav tako nečloveško mučili, pa ni imel takšne "funkcije" kot njegov oče... "Da, res je, Bratuža so aretirali le zato, ker je vodil pevske zbore v slovenščini. Piti je moral strojno olje, pomešano s koščki stekla. Umiral je več mesecev," je v intervjuju za STA pojasnil Jelinčič.

Njegovega očeta na koncu vendarle niso ubili. "Niso ga ubili, se je pa, zlasti zaradi velikih količin ricinusovega olja, ki ga je moral piti vsak dan in mu je med drugim uničil jetra, spremenil iz izjemno športnega mladeniča, ki je preplaval Sočo pod vodo in bil prvi soplezalec znamenitega alpinista Klementa Juga, v fizično oslabljenega človeka," je odgovoril Jelinčič.

"Oče je prijateljeval z Bartolom, skupaj sta med drugim preplezala Triglavsko severno steno. V enem od svojih pisem je Bartol zapisal, da Alamuta posveča v glavnem Zorku Jelinčiču. Mislim, da je Bartol zelo cenil in občudoval načelnost in pogum mojega očeta."

Dušan Jelinčič

"Na srečo mu, tudi zaradi različnih amnestij s strani italijanske države - denimo poroka italijanskega kralja - ni bilo treba prestati vseh 20 let predpisane zaporne kazni. Pozneje je bil sicer še tri leta v italijanski konfinaciji. Tudi to je bil zanj zelo žalosten čas, saj mu je tik pred tem na porodu umrla žena, obenem pa ni mogel biti ob hčerkah, za kateri je skrb prevzela svakinja," je še poudrail.

V romanu je več referenc, tako na literarna dela kot na osebnosti iz polja kulture in alpinizma. O tem, da je bil njegov oče prijatelj Vladimirja Bartola in bil celo upodobljen v njegovem romanu Alamut, pa je Jelinčič odgovoril: "Res je. Oče je prijateljeval z Bartolom, skupaj sta med drugim preplezala Triglavsko severno steno. V enem od svojih pisem je Bartol zapisal, da Alamuta posveča v glavnem Zorku Jelinčiču. Mislim, da je Bartol zelo cenil in občudoval načelnost in pogum mojega očeta."