Kaj lahko Brecht naredi za nas?
Predstava Strah in beda Tretjega rajha ponudi napačne odgovore na prava vprašanja
Igralka Ivana Percan Kodarin v predstavi Strah in beda Tretjega rajha
© Ivian Kan Mujezinović
Kje se danes skrivajo fašizmi? Nas spet čaka temno stoletje? Kako družba postane fašistična? Na ta vprašanja dobro odgovarja Bertolt Brecht, nemški dramatik, ki pravega fašizma sploh ni doživel. Brecht je namreč Nemčijo zapustil že februarja 1933, le nekaj dni po tem, ko je oblast prevzel Adolf Hitler. Najprej je odšel na Dansko in se potem, leta 1941, umaknil v ZDA. Ves čas pregnanstva je pilil svoje vinjete o življenju v tretjem rajhu, pisal je različne prizore o spreminjanju družbe, o grobosti nacistov, o socialnih prisilah, pisal je o porajajočem se totalitarizmu, razgaljal je ideologijo. Ni torej pisal o vojni, ni pisal o iztrebljanju Judov, opisoval je zgolj družbo, ki jo je predrugačil fašizem, subtilno in postopoma.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Igralka Ivana Percan Kodarin v predstavi Strah in beda Tretjega rajha
© Ivian Kan Mujezinović
Kje se danes skrivajo fašizmi? Nas spet čaka temno stoletje? Kako družba postane fašistična? Na ta vprašanja dobro odgovarja Bertolt Brecht, nemški dramatik, ki pravega fašizma sploh ni doživel. Brecht je namreč Nemčijo zapustil že februarja 1933, le nekaj dni po tem, ko je oblast prevzel Adolf Hitler. Najprej je odšel na Dansko in se potem, leta 1941, umaknil v ZDA. Ves čas pregnanstva je pilil svoje vinjete o življenju v tretjem rajhu, pisal je različne prizore o spreminjanju družbe, o grobosti nacistov, o socialnih prisilah, pisal je o porajajočem se totalitarizmu, razgaljal je ideologijo. Ni torej pisal o vojni, ni pisal o iztrebljanju Judov, opisoval je zgolj družbo, ki jo je predrugačil fašizem, subtilno in postopoma.
Slovensko mladinsko gledališče je te Brechtove prizore, združene pod naslovom Strah in beda Tretjega rajha, postavilo na oder velike dvorane ljubljanskega Kina Šiška. Kot del gledališke uprizoritve delujejo prepričljivo in srhljivo, majhni fašizmi se pojavljajo tudi tam, kjer jih ne pričakuješ. Denimo v razpravi med materjo in dekletom o tem, da potrebuje nekaj pfenigov za obisk vaškega tabora, kamor hodijo pripadniki Hitlerjeve mladine, ali pa med mučnim dvogovorom zakoncev, kjer žena, ki je Judinja, razmišlja o tem, da bi odšla iz Frankfurta. Vse te stvari, vsi ti Brechtovi prizori nas opominjajo, da se fašizem ne zgodi naenkrat, pač pa družba počasi zdrsne vanj.
Vendar se predstava, režiral jo je Sebastijan Horvat, ne ustavi le pri Brechtu. Kar je logično. Tudi danes bi ljudje radi živeli v »svoji normalnosti« in tudi danes svet demokracije in človekovih pravic ni varen pred fašizmi. Morda fašisti danes ne korakajo v črnih in rjavih srajcah, a še vedno živimo v dobi nasilja, v dobi ideje o večvrednosti enih in manjvrednosti drugih. Povsem enako kot nekoč.
Ravno zato drugi del predstave poskuša odgovoriti na vprašanji, kaj je s tem fašizmom danes in kakšna je pri vsem skupaj vloga levice. Seveda je ideja gledališkega raziskovanja, kako odmeva Brechtovo besedilo, kako fašizmi odzvanjajo v današnjem času, dobrodošla. Ljudje se iz zgodovine nikoli ne naučimo veliko. Vendar je drugi del predstave, ki sledi Brechtovim prizorom, z veliko improvizacije pripeljan do skrajnosti, ki zakrije temeljno sporočilo izvornega besedila. Če je torej že razumeti odrsko norčevanje iz meščanske, pri nas bi se reklo kaviar levice, ki svoj boj za emancipacijo izgublja v brezplodnih javnih razpravah o tem, kam se je skril delavski razred, sama pa mu ni sposobna niti prisluhniti, so stvari in provokacije, ki sledijo temu prizoru, odveč in nepotrebne.
Naj omenimo le idejo o nevarnosti politične korektnosti, kar naj bi bil evfemizem za cenzuro. Odrska kritika politične korektnosti izvira ravno iz polja, kjer se poraja fašizem, iz polja totalitarnosti in občutka večvredne izbranosti. Zapisano ne pomeni, da je fašizem doma le na desnici, veliko stvari je nevarnih tudi na levi strani političnega spektra, denimo občutek o tem, da so levičarji pametnejši od drugih in da so pojedli vse znanje tega sveta, fašizem pač nima predznakov, geografske širine in dolžine. A gledališka kritika domnevne pretirane politične korektnosti levice, kakor je lahko razumeti odrske bakanalije, vsaj v Sloveniji zgreši v izhodišču. Satirični stereotipi o gejih in okoljevarstvenikih, ki bruhajo z odra, v Sloveniji niso provokacija ali kritika levičarske korektnosti, te besede pri nas odzvanjajo vsak dan v državnem zboru in na profilih na Twitterju. V nacistični Nemčiji je bilo drugače, kdor je rekel preveč, je pristal v zaporu ali v krematoriju.
Vse skupaj je pripeljano do absurda. Na koncu gledalci opazujejo norčevanje iz ljudi z motnjo v duševnem razvoju. Kar ni smešno, ti ljudje nimajo izbire, izbire, ki so jo imeli Nemci v tridesetih letih, izbire, ki jo ima sleherni med nami. Postavljanje enačajev je preplitko, žaljivo do teme in občinstva.
Na koncu je predstava izzvala salve smeha, nekateri pa so užaloščeni zapustili prizorišče. Wilfred von Oven, ataše Josepha Goebbelsa, je imel prav, ko je zapisal, da je zabava najboljša propaganda. A resno raziskovanje sodobnih pojavov fašizma ne more pripeljati v gostilniško vsegliharski stand up.
Žal se predstava Strah in beda Tretjega rajha ob prepričljivem začetku na koncu spotakne ob samo sebe.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.